Navadni rakun (Procyon lotor) — opis, vedenje in življenjski prostor

Navadni rakun (Procyon lotor) je srednje velik sesalec, izvirno razširjen v Severni Ameriki. Gre za inteligentno, prilagodljivo in pretežno samotarsko žival, ki se je zaradi širjenja s pomočjo človeka naselila tudi v drugih delih sveta, med drugim v nekaterih delih Evrazije in na Japonskem. Rakuni so vsejedi in izjemno prilagodljivi glede prehrane in življenjskega okolja, zaradi česar uspevajo tako v naravnih habitatih kot v urbanih območjih.

Izgled in prepoznavne značilnosti

Navadni rakun ima kratke noge, koničast smrček, razmeroma majhna ušesa, gosto sivorjavo dlako in dolg, obročkast rep. Najbolj značilna sta:

• sprednje tačke — zelo gibčne in skoraj "prstaste", kar jim omogoča natančno rokovanje z živaljo in predmeti (tačke);
• obračuna maska — temna "maskica" okoli oči, ki je med njihovimi najbolj prepoznavnimi znaki (maska);
• črtast rep — značilni obroči na repu.

Rakuni so znani tudi po svoji inteligenci — v laboratorijskih študijah so pokazali zmožnost reševanja zapletenih nalog in dolgoročno pomnjenje rešitve (v nekaterih primerih tudi več let).

Vedenje in dnevni ritem

Večinoma so rakuni nočni oziroma aktivni ponoči, vendar se v urbanih območjih pogosto pojavijo tudi podnevi, še posebej če je na voljo hrana. Rakuni so samotarji; izjemoma se združujejo mati z mladiči ali majhne skupine v bogatih habitatih.

V hladnejših delih razširjenosti ne prave hibernacije ne izvajajo, ampak v zimskem času lahko vstopijo v obdobja medvedastega uspavanja oziroma torporja — upočasnijo metabolizem in dalj časa spijo ter si ob tem oblečejo gostejšo kožuho za toploto. To velja predvsem za populacije, ki živijo bolj severno.

Prehrana

Rakuni so prava generalistična vrsta; njihova prehrana vključuje širok spekter živil. Povprečna sestava hrane je ocenjena približno kot: 40 % nevretenčarjev, 33 % rastlinske hrane in 27 % vretenčarjev. Med njihovimi običajnimi viri hrane so:

• miši, veverice, zajci, ptice;
• ribe, žabe, želve, kuščarice;
• jajca, žuželke, črve;
• sadje, jagode in oreščke — ter v nekaterih območjih tudi školjke in rakci.

Rakuni pogosto preiskujejo hrano ob vodi in so znani po vedežu, ki ga ljudje opisujejo kot "pranje hrane" — v resnici gre za taktilno raziskovanje in manipulacijo z vodo, kar jim pomaga prepoznavati in obdelovati hrano.

Življenjski prostor in odnos do človeka

V naravi rakuni bivajo v gozdnatih obrežjih rek, močvirjih, ob jezerih in v mestno-ruralnih habitatih. Ker jih življenje v bližini ljudi ne moti, pogosto gnezdijo oziroma si uredijo bivališča v praznih stavbah, garažah, lopah in celo na podstrešjih hiš. Njihova prisotnost v naseljih lahko povzroča škodo (odpiranje smetnjakov, poškodbe strehe) in povečuje tveganje prenosa bolezni.

Razmnoževanje in življenjska doba

Parjenje poteka pozimi, brejost traja približno 63–65 dni. Spomladi se rodi običajno od dva do pet mladičev, čeprav so možne tudi večje legla. Mladički (»mladiči«) ostanejo z materjo nekaj mesecev, dokler niso sposobni samostojnega življenja, in se večinoma razselijo pozno poleti ali zgodaj jeseni.

V ujetništvu lahko rakuni doživijo tudi do 20 let, medtem ko je v divjini povprečna pričakovana življenjska doba krajša — pogosto 2–5 let zaradi bolezni, predacije in prometnih nesreč, vendar posamezniki v dobrih razmerah lahko doživijo daljše obdobje.

Sorodne vrste in razširjenost

Rakun spada v družino Procyonidae (v podredu Caniformia), ki vključuje tudi vrste, kot so coati, rakunček (kinkajou) in drugi. Ni neposredno v družini mustelidi, čeprav sta obe skupini del širše skupine psa- podobnih mesojedih (Caniformia) in si delita skupne evolucijske korenine.

Dve drugi vrsti iz rodu Procyon sta zelo podobni navadnemu rakunu: Procyon cancrivorus (rakun, ki živi ob vodi in v vzhodni Južni Ameriki) in Procyon pygmaeus (Cozumel rakun), ki je endemičen za otok Cozumel. Te vrste se razlikujejo po velikosti, prehranskih navadah in lokalni razširjenosti.

Plenilci in bolezni

Plenilci rakunov vključujejo razne mesojede in ptice ujede, na primer lisice, kojote, volkove, medvede, velike ptice ujednice (orli, sove) ter velike mačke (pume, risi). Glavne bolezni in paraziti, ki jih prenašajo rakuni, vključujejo steklino (besnočo), canine distemper, ter bakterije in črevesne črve (npr. Baylisascaris procyonis), ki so lahko nevarni tudi za ljudi in domače živali.

Status in varstvo

Navadni rakun je po ocenah IUCN uvrščen med vrste z najmanjšo skrbjo (Least Concern) zaradi velikega števila in široke razširjenosti. Kljub temu so lokalne populacije pod vplivom lova, prometnih nesreč in uničevanja habitatov. V nekaterih državah so zaradi škod in zdravstvenih tveganj predmet nadzora ali odstranjevanja, v drugih pa so zavarovani ali se izvajajo programi sožitja ljudi in rakunov.

Opomba: Če naletite na rakune v naselju, ne hranite divjih živali in ne poskušajte rokovati z divjimi mladiči. V primeru suma nalezljivih bolezni se obrnite na lokalne veterinarske ali varstvene organe.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšno je znanstveno ime navadnega rakunovca?

V: Od kod izvirajo mešanci?

V: Ali so mešanci v sorodu z mustelidi?

V: Katere telesne značilnosti imajo jeti?

V: Ali so mešanci inteligentne živali?

V: Kakšna je njihova prehrana?

V: Kako dolgo lahko živi rakun v ujetništvu?

Išči po črki