Žabe (Anura): značilnosti, razvoj, prehrana in pomen v ekosistemu
Žabe (Anura): spoznajte značilnosti, razvoj, prehrano in ključni pomen v ekosistemu — zaščita, vloge plenilcev in vpliv na biodiverziteto.
Žabe so dvoživke in vretenčarji iz reda Anura. Med žabami in krastačami ni velikih razlik v taksonomskem smislu, zato jih je pogosto ne smiselno strogo ločevati; življenjski slog krastač s suho in hrapavo kožo je zgolj prilagoditev na življenje v bolj suhih habitatih. Pri žabah se je podobna telesna zasnova večkrat neodvisno razvila, kar predstavlja primer konvergentne evolucije. Svetovna raznolikost Anura obsega več tisoč vrst, ki zavzemajo zelo različne niše — od tropskih gozdov do zmernih pasov.
Značilnosti in anatomija
Žabe so značilne po brezrepem odraslem telesu, dolžini zadnjih okončin, ki so prilagojene za skakanje, ter po tanki, pogosto vlažni koži, ki omogoča prehajanje plinov in vode. Poleg pljuč več vrst diha tudi skozi kožo, zato je koža pri dvoživkah izjemno pomembna za izmenjavo plinov in uravnavanje telesnih tekočin. Odrasle žabe imajo pogosto dolge gibljive jezike, s katerimi hitro lovijo žuželke ali drug plen. Samci pogosto razvijejo glasovne vrečke in oddajajo klice, znane kot krakanje, za privabljanje samic ali za označevanje teritorija.
Razvoj in življenjski cikel
Žabe lahko živijo na kopnem in v sladki vodi, medtem ko večina ne prenaša stalne izpostavljenosti slani vodi. Njihov razvoj poteka z metamorfozo. Običajno se iz jajčec, ki jih odloži samica, izležejo kot paglavci. Jajčeca se imenujejo žabji zarod. Iz paglavcev se v naslednji fazi razvijejo noge in pljuča, škrge se izgubljajo, rep se postopoma vpije — to je faza, ki jo pogosto imenujemo "žabji mladič" ali žabica na poti k odraslosti. Popolnoma odrasla žaba nima repa in je sposobna živeti tudi na kopnem.
Večina vrst se pari z zunanjo oploditvijo (samec stisne samico v amplexusu in oplodi izložena jajčeca), vendar obstajajo vrste z notranjo oploditvijo ali z različnimi oblikami roditeljske oskrbe: nekatere vrste skrbijo za jajčeca ali mladiče, nosijo jih na hrbtu ali celo v telesnih žepih. Nekatere vrste razvijajo gnezda iz pene ali polagajo jajčeca na listje izven vode, kjer se izvalijo že kot majhne žabice (direktni razvoj).
Prehrana in vedenje
Večina odraslih žab je mesojeda in se prehranjuje predvsem z žuželkami, pajki in drugimi drobnimi nevretenčarji; večje vrste lahko lovijo tudi male vretenčarje ali ptice. Paglavci so pogosto rastlinojedi ali detritivori, čeprav so nekatere vrste larv plenilske. Žabe lovijo s hitrim izmetom jezika ali z ugrizom. Nekatere drevesne vrste so odlični plezalci; druge vrste so prilagojene kopanju ali življenju v vodi.
Pomen v ekosistemu
Ekološka vloga žab vključuje več pomembnih funkcij:
- Regulacija populacij žuželk in drugih nevretenčarjev (predatorji).
- Vir hrane za ptice, ribe, plazilce in sesalce (plen).
- Bioindikatorji okoljske kakovosti zaradi prepustne kože in občutljivosti na onesnaženje ter spremembe okolja.
Žabe živijo skoraj po vsem svetu in vnesene tuje vrste lahko resno vplivajo na lokalne ekosisteme. Vrste, ki so zaščitene, pogosto nosijo opozorilne barve, če so strupene, kar odvrača plenilce.
Grožnje, ohranjanje in pomen za človeka
Populacije žab po svetu upadajo zaradi več dejavnikov: izgube življenjskega prostora, onesnaženja, podnebnih sprememb, bolezni (npr. kljunska gliva Batrachochytrium dendrobatidis), invazivnih vrst in prekomernega pobiranja za prehrano, trg hišnih ljubljenčkov ali tradicionalno medicino. Ubijanje žab zaradi prehrane (npr. Francija, Kitajska, srednji zahod ZDA) lahko vpliva na lokalne verige med plenilci in plenom. Čeprav žabe jedo komarje in lahko s tem zmanjšujejo njihovo število, za resničen učinek na prenose bolezni bi morale žabe predstavljati glavno populacijo plenilcev komarjev, kar je v naravi redko.
Žabe so pomembne tudi v znanstvenih raziskavah (raziskave razvoja, toksikologije, ekologije) in v kulturi. Zaradi svoje občutljivosti služijo kot zgodnji opozorilni znak sprememb v okolju.
Varstveni ukrepi
- Ohranjanje in obnova življenjskih prostorov (močvirja, obrežja, gozdovi).
- Kontrola onesnaženja in postopno zmanjševanje pesticidov ter drugih škodljivih snovi.
- Nadzor uvajanja tujih vrst in preprečevanje širjenja invazivcev.
- Monitoring populacij in raziskave bolezni ter razvoj protokolov za zdravljenje ogroženih vrst.
- Izobraževanje javnosti o pomenu dvoživk in trajnostnem upravljanju virov (npr. odgovorno nabiranje, prepoved trgovanja z ogroženimi vrstami).
Žabe spadajo v razred Lissamphibia, edini razred dvoživk, ki je preživel do danes. Njihova raznolikost, občutljivost za okoljske spremembe in vloga v prehranskih verigah jih postavljajo med ključne skupine za ohranjanje biotske raznovrstnosti in zdravih ekosistemov.
Evropska krastača (Bombina bombina)
Opozorilna obarvanost strupene drevesne žabe: jagodna strupenjača vsebuje številne alkaloide, ki odvračajo plenilce.
Žabica, Assa darlingtoni, fantastično dobro zamaskirana
Samec Dendropsophus microcephalus: njegova glasovna vreča se uporablja za krakanje
Značilnosti
Žabe so hladnokrvne živali. To pomeni, da potrebujejo toploto za vzdrževanje telesne temperature. Če je zunaj nizka temperatura, dvoživke ne bodo aktivne. Dvoživke lahko pridobivajo toploto s soncem, vendar običajno posredno: medtem ko se plazilci lahko grejejo na soncu, se dvoživke običajno ne, ker jim to izsuši kožo. Nekatere žabe pozimi ali v času suše aestivirajo. Običajno iščejo podzemne prostore za prezimovanje. Mednje spadajo tudi grobovi v blatu in luknje. Preživijo tako, da dobijo kisik skozi kožo. Na dan pridejo, ko je vreme zunaj ugodno.
Žabe imajo kožo brez lusk ali dlak. Kisik lahko sprejemajo iz vode ali zraka. Sluz, ki pomaga njihovi koži, da ostane mokra in spolzka. Mnoge dvoživke imajo strupeno kožo. Imajo izločke, zaradi katerih je njihova koža strupena.
Številne žabe so polvodne. Živijo lahko tako na kopnem kot v vodi, vsekakor pa imajo raje vlažne prostore. To so ribniki, močvirja, reke in jezera. Večina odraslih žab živi tam, kjer so odraščale. Večina dvoživk odlaga jajca v gnezda iz pene.
Žabe
Ropota je vrsta žabe. To ni znanstveni izraz, ampak ljudski. V taksonomiji se ne uporablja zato, ker se je življenjski slog krastače večkrat razvil pri različnih skupinah žab.
Vse krastače so žabe, vendar vse žabe niso krastače. Žabe so se razvile predvsem v suhem podnebju, zato imajo številne žabe bolj grobo in rjavo kožo. Mnoge krastače se tudi zakopljejo, čeprav je to odvisno od okolja, v katerem se je krastača razvila. Za razliko od pravih žab, ki odlagajo jajčeca v želatinasto maso, krastače odlagajo jajčeca v vrvice, pritrjene na skale. Prav tako imajo krastače običajno krajše noge in debelejše telo. Za očmi imajo krastače paratoidne žleze, ki se uporabljajo za izdelavo strupa.
Razvoj
Čeprav je res, da se večina žab razvije iz paglavcev in da se paglavci razvijejo iz jajčec, položenih v vodo, obstajajo tudi izjeme. Običajno so jajčeca oplojena po odlaganju, torej zunaj telesa. Vendar pa nekatere uporabljajo notranjo oploditev, čeprav ni znano, kako to storijo samci. Tudi pri notranji oploditvi odlagajo jajčeca, vendar so ta tokrat že oplojena.
Vendar so v Sulavasiju v Indoneziji odkrili novo vrsto, ki rojeva žive paglavce. Žaba je zdaj znana kot Limnonectes larvaepartus. Družina Limnonectes je zaradi dvojnih izrastkov na spodnji čeljusti, ki jih uporabljajo v boju, znana kot "žabe z zobmi". Sulavezi je otok, ki hitro izgublja svoje gozdove. V tropskem gozdu živi ta žaba.
Razširjenost in habitati
Kljub tem omejitvam so žabe zelo razširjene in so se prilagodile številnim podnebjem, celo puščavam. Za preživetje se zanašajo na posebne prilagoditve. Člani rodu Cyclorana živijo v osrednji avstralski puščavi. Zakopljejo se pod zemljo, kjer si ustvarijo nepremočljiv kokon, v katerem preživijo sušna obdobja. Ko začne deževati, pridejo ven, poiščejo začasni bazen in se razmnožujejo. Razvoj jajčec in paglavcev je v primerjavi z večino drugih žab zelo hiter, zato se razmnoževanje lahko konča, še preden ribnik presahne.
Nekatere vrste žab so prilagojene na hladno okolje. Lesna žaba (Rana sylvatica), katere življenjski prostor sega do polarnega kroga, se pozimi zakoplje v zemljo. Čeprav v tem času večina njenega telesa zmrzne, jih visoka koncentracija glukoze v vitalnih organih ščiti pred poškodbami.
Obstajajo številne drobne drevesne žabe, ki se razvijejo iz jajčec, odloženih v vodnih bazenih na tropskih listih več metrov nad tlemi. Večina teh vrst ne pride na tla, razen ko se parijo. Drevesne žabe so se večkrat razvile, vendar imajo vse skoraj enake prilagoditve. Več milijonov let konvergentnega razvoja je privedlo do skoraj identične morfologije in navad.
Na splošno so žabe uspešna in razširjena skupina. Zabeleženih je približno 4 800 vrst, kar je več kot 85 % vseh živečih vrst dvoživk. So eden od petih najbolj raznolikih vrst vretenčarjev.
Največji, najmanjši
- Največja žaba je afriška goliatna žaba (Conraua goliath). Največja ponovna teža je 3,8 kg, dolžina od smrčka do vratu pa 39 cm.
- Paedophryne amauensis ni le najmanjša žaba, ampak tudi najmanjši vretenčar, saj je dolga 7,7 milimetra.
Vprašanja in odgovori
V: Kakšna je razlika med žabami in krastačami?
O: Med žabami in krastačami ni velike razlike in jih ne razvrščamo posebej. To je zato, ker je način življenja krastač s suho in grobo kožo prilagojen življenju v bolj suhih habitatih. Žabe so se razvile večkrat neodvisno, kar je primer konvergentne evolucije.
V: Kje lahko živijo žabe?
O: Žabe lahko živijo na kopnem in v sladki vodi. V slani vodi ne morejo preživeti.
V: Kako se razvijajo žabe?
O: Njihov razvoj poteka z metamorfozo. Običajno se iz jajčec, ki jih odloži samica, izležejo kot paglavci. Jajčeca se imenujejo žabji zarod. Klopi imajo rep in škrge. V naslednji fazi, "žabji mladič", se namesto škrg razvijejo pljuča za dihanje zraka, vendar imajo še vedno rep. Popolnoma odrasla žaba ima dolge noge in nima repa.
V: Kakšen zvok izdajajo žabe?
O: Odrasle žabe se oglasijo z zvokom, ki se imenuje krakanje.
V: Ali obstajajo strupene vrste žab?
O: Da, nekatere vrste žab so zaščitene s tem, da so strupene.
V: Kje po svetu živijo žabe?
O: Žabe živijo po vsem svetu; če pa v drugo državo vnesemo tujo vrsto žab, lahko to vpliva na lokalni ekosistem.
V: Ali so kakšne posledice ubijanja žab? O: Ubijanje žab lahko vpliva na ekosistem; če je na primer manj žab, se bo rodilo več komarjev, kar lahko povzroči več bolezni, ki jih komarji prenašajo na območjih, kjer to velja (tj. kjer so bili glavni plenilci).
Iskati