Protiplenilska prilagoditev

Primarna obramba

Primarna obramba zmanjšuje verjetnost srečanja med plenilcem in plenom. V mnogih primerih to pomeni, da plenilec plena ni opazil ali prepoznal.

Opredelitve pojmov

Obstajajo različne opredelitve primarne obrambe:

• Robinson 1969: obrambni mehanizmi, ki delujejo, preden plenilec začne loviti plen.
• Kruik 1972 in Edmunds 1974: obramba, ki deluje ne glede na to, ali je plenilec v bližini ali ne.

Metode

Za okusen plen

Če je plen dober za jesti, se mora bodisi skrčiti bodisi mora biti videti, kot da ni dober za jesti.

• Skrivanje (anahoreza): številne majhne živali živijo v luknjah ali razpokah. Tako jih ni mogoče opaziti, razen če jih plenilci skrbno iščejo, kar počnejo tudi nekatere ptice. Tudi skrita žival mora prej ali slej priti na prosto. Dokler je skrita, je razmeroma varna. Zelo pogosto se plen skriva v tistem delu dneva, ko je aktiven njegov glavni plenilec.
• Kripsa: to je splošni izraz za živali, ki uporabljajo kamuflažo, da so podobne svojemu okolju. So vidne, vendar jih običajno ne vidimo (opazimo).
• Batesova mimikrija: okusna žival se pretvarja, da je neprijetnega okusa, tako da spremeni opozorilno obarvanost.

Za plen z obrambo

Obramba je lahko dveh vrst. Plena ni mogoče pojesti, ker ima neke vrste kemično obrambo, ali pa je njegovo telo zaščiteno z bodicami ali žuželkami. V tem primeru ga bo plenilec zavrnil, dokler bo plen opozarjal na svojo obrambo.

• Opozorilno obarvanje (aposematizem): nasprotje kamuflaže. Žival sporoča plenilcem, da je neprijetna za uživanje.
• Opozorilni zvoki: Včasih se enako načelo pojavi tudi pri drugih čutilih, ne le pri vidu. Opozorilni zvoki živali omogočajo, da ostane skrita. Dober primer so hreščeče kače: kripsis potrebujejo, da ne opozorijo svojega plena, hreščanje pa uporabljajo, da jih velike živali ne bi slučajno poškodovale. Molji iz družin Arctiidae in Ctenuchidae imajo neprijeten okus, vendar jih lahko ponoči jedo netopirji. Ti molji oddajajo klike, ko slišijo netopirje v letu. Da kliki delujejo, je dokazano z lepim poskusom. Netopirji jedo črve, če jih eksperimentator vrže v vodo. Če se hkrati predvajajo kliki moljev, se ne zmenijo za ročne črve, ki jih vrže kdo drug.

Druga vrsta obrambe je zelo očitna. To je nošenje oklepa in/ali napadalnega orožja, kot so rogovi. To so stalne vidne obrambe. Pri večjih plenilskih živalih je to lahko učinkovito, če je povezano z drugo obrambo. Tako imajo sloni v naravnem okolju oklepe, poleg tega pa so tudi zelo veliki. Antilope imajo rogove in lahko tudi hitro tečejo. Skoraj vse velike rastlinojede živali živijo v čredah, kar je nedvomno varneje kot življenje v samoti.

Sekundarna obramba

Ti delujejo, ko plenilec zazna plen ali ko plen opazi plenilca. Naloga sekundarnih obrambnih mehanizmov je povečati možnost, da plen preživi srečanje (srečanje).

Metode

• Umik v pripravljeno zatočišče: številne metode. Bisernica Carapus apis se umakne nazaj v anus in nato v telesno votlino morske kumare (Holothuria).^p138 Izkazalo se je, da je riba v mladosti parazit na morski kumari. Čeprav kot odrasla oseba živi prosto, se lahko ob nevarnosti še vedno vrne v holoturijo. Med bolj znanimi primeri sta želva, ki samo umakne glavo in noge pod lupino, in rakovica puščavnica, ki se ob nevarnosti umakne v svojo lupino.
• Ubežati: pobegniti ali odleteti: priljubljen načrt. Živali lahko bežijo v ravni črti ali cik-cak. Druga metoda je letenje, pri katerem se pokažejo v bleščeči barvi, nato pa se nenadoma povsem mirno skrijejo v kamuflažo. Obstajajo številni molji s svetlimi zadnjimi krili, ki so v mirovanju zakrita.
• Blefirati: videti grozeče ali presenetljivo (deimatično vedenje). Plenilec lahko zavzame držo, zaradi katere se ustavi. Včasih se to imenuje "prikaz prestrašenosti". Plenilec morda ne bo vedel, ali gre za resnično grožnjo ali za blef. V vsakem primeru je plen izboljšal svoje možnosti za pobeg.
• Igranje mrtvih (thanatoza): številni plenilci vretenčarjev zavračajo mrtve živali. Mnogi plenilci ubijejo le plen, ki se premika. Mednje spadajo mačke, kuščarji in mantide. Številne žuželke ob napadu igrajo mrtve. To počnejo tudi nekatere večje živali, na primer ameriški oposum. Z igranjem mrtvega se plenilci izognejo sprožitvi podedovanega vedenja za ubijanje.
• Odvračanje ali odvračanje napada. Mnogi ponujajo nepomemben del telesa, na primer metulji, katerih krila imajo majhne "tarče" ob robovih. Sekulje izstrelijo oblak črnega črnila, zbledijo in hitro plavajo stran od črnila. Kentski svizec, ki odlaga jajca na tla, privablja napadalce stran od jajc. Pri tem uporablja izjemen vtis, da je poškodovan z zlomljeno perutjo. Ko je plenilec daleč stran od jajc, ptica odleti.^p175 Druge sinice sedijo na namišljenih gnezdiščih: obe metodi sta odvračanje pozornosti. Kar nekaj živali si lahko odlomi nebistveni del telesa in ga pozneje obnovi.^p179
• Odvračanje (povračilni ukrepi ali obramba): obstaja zelo veliko število živalskih orožij in mnoga se uporabljajo za spopad z živalmi iz oči v oči. Hrošči bombardierji v napadalca izstrelijo vročo strupeno tekočino. Veliki rastlinojedci pogosto nosijo orožje: Triceratops, Iguanodon, sloni, jeleni, nosorogi, hipopotamusi. Skoraj vedno se orožje uporablja za več funkcij, ne le za boj proti plenilcem.
• Združevanje: mnoge živali se pred plenilci branijo v skupinah. Zelo pogosto pri pticah in sesalcih.

Rdeči jelen. Od daleč viden jelen je zamaskiran, vendar se lahko hitro bori ali teče. To je opozorilna drža in rahla grožnja. Če se jelen obrne naravnost in skloni glavo, je to popoln znak grožnje.


Mol Automeris io na zadnjih krilih pokaže znak za preplah


Bojna škoda: krilo tega rdečega admirala je poškodoval ptičji kljun, vendar je metulj še vedno letel naokoli.


Travniški rjavi metulj s "tarčami" za odvračanje pozornosti na krilih


Pižmovke v obrambni formaciji, z odkritimi rogovi in v visoki pripravljenosti

Stroški obrambe

Vse nekaj stane. Vse obrambe so povezane s stroški. Živali za preživetje potrebujejo hrano in morajo ostati žive, da se lahko razmnožujejo. Energija in čas, porabljena za obrambo, sta lahko precejšnja, vendar upravičena, če je razmnoževanje bolj verjetno. Obstajajo takšne vrste stroškov:

1. Notranji stroški: zaščita z nekaterimi kemikalijami lahko upočasni rast
2. Oportunitetni stroški: skrivanje zmanjšuje hranjenje
3. Okoljski stroški: najboljši kraji za obrambo morda niso najboljši za življenjske funkcije
4. Stroški oblikovanja in samopoškodovanja: oblika ali barva telesa za kripsis morda ni najboljša za prepoznavanje parjenja.

Prilagoditev proti plenilcu v akciji: morski pes Dalatias licha (a-c) in morski pes Polyprion americanus (d-f) poskušata pleniti morskega psa. Plenilca se približujeta svojemu potencialnemu plenu. Plenilec ugrizne ali poskuša pogoltniti morskega psa, vendar je morski pes v usta plenilcev že vrgel curke sluzi (puščice). Plenilci se dušijo, izpustijo morskega psa in ga dajo v usta, da bi si odstranili sluz iz ust in žrelnih komor.

Sorodne strani

• Zaščita pred rastlinojedci