Tonična negibnost: ko živali "igrajo mrtve" — definicija in vloga
Tonična negibnost: odkrijte mehanizme tanatoze, vlogo pri preživetju živali, primere in povezave s človeško travmo v jasnem, znanstvenem pregledu.
Tonična negibnost je naravno nevrobiološko stanje začasne neodzivnosti ali "paralize", v katero živali vstopijo kot odgovor na močen stres ali neposredno fizično pritiskanje. Pogosto jo imenujejo tudi hipnoza živali, čeprav gre za avtomatski obrambni ali reproduktivni odziv, ne za zavestno hipnotično stanje. Tonična negibnost običajno pomeni zmanjšano mišično aktivnost, znižan srčni utrip in omejeno zaznavanje okolice; stanje je lahko kratkotrajno ali traja več minut, redkeje dlje.
Kdaj in zakaj se pojavi
Tonična negibnost ima več možnih funkcij. Pri nekaterih vrstah je povezana z reprodukcijo (na primer pri morskih psih lahko nastane med parjenjem), pri drugih pa deluje kot zadnja obrambna strategija proti plenilcem. Kot način prikritega preživetja žival pogosto "igra mrtvo", kar imenujemo tanatoza (igranje mrtvih). V takšnih primerih negibnost zmanjša zanimanje plenilca ali daje plenilcu vtis, da je žrtev že neprimerna za prehrano.
Primeri in sprožilci
Tonična negibnost se pojavlja pri zelo raznolikih živalih: pri sesalcih, pticah, dvoživkah, nekaterih ribah in nevretenčarjih. Pogosti primeri vključujejo glodavce in ptice, ki ob občutku nevarnosti omedlevajo ali zamrznejo, nekatere rakovice pa reagirajo z negibnostjo, če se dotaknejo določenih delov njihove lupine. Zanimivo je, da tonično negibnost lahko sprožimo tudi eksperimentalno, pogosto brez vidnih znakov akutnega stresa—for example z božanjem ali nežnim pritiskom določenega dela lupine jastoga ali z usmerjanjem pozornosti kokoši na vrv na tleh (to je osnova za t. i. "tonic immobility test" v raziskavah vedenja).
Mehanizmi in značilnosti
Mehanistično gre za refleksno aktivacijo nevronskih in avtonomnih poti, ki potlačijo motoriko in zavrejo normalne vojaške odzive. Žival v stanju tonične negibnosti je na videz nezavedna, vendar lahko še zmeraj zaznava okoliščino do določene mere; tonična negibnost je praviloma reverzibilna in se konča, ko izgine sprožilec ali ko organizem preklopi v drugo obrambo (npr. beg).
Etični in praktični vidiki
Ker je tonična negibnost naraven, a ranljiv odziv, ima posledice za ravnanje z živalmi v kmetijstvu, veterinarski praksi in raziskavah. Namenjeno ali nenamerno induciranje tega stanja lahko zmanjšuje takojšnjo aktivnost živali, vendar ne pomeni nujno minimalnega stresa; zato je pomembno, da se takšni posegi izvajajo etično in z upoštevanjem dobrobiti živali.
Tonična negibnost pri ljudeh
Obstajajo poročila in raziskave, ki nakazujejo, da lahko pri ljudeh v ekstremnih travmatičnih situacijah nastopi fenotip podobne "zamrznitve" — peritraumatska tonična negibnost. To se lahko zgodi pri hudih napadih, kot sta posilstvo ali drugi nasilni spolni napadi, kjer preživeli poročajo, da niso mogli ukreniti ničesar kljub želji po obrambi. Pomembno je ločiti to od Katatonije, saj je katatonija pri ljudeh resno, pogosto daljše in psihiatrično stanje, ki zahteva strokovno zdravljenje in ima drugačno etiologijo in potek.
Zaključek
Tonična negibnost je kompleksen, evolucijsko ohranjen odziv z več funkcijami — od reprodukcije do obrambe pred plenilci. Razumevanje njenih mehanskih in vedenjskih vidikov je pomembno za biologijo, veterinarsko prakso, ravnanje z živalmi in za interpretacijo človeških odzivov na travmo. Čeprav je pogosto koristna za preživetje, vedno zahteva pazljiv etični in klinični pristop, kadar jo namerno induciramo ali obravnavamo posledice pri ljudeh.
Travna kača obrnjena na glavo, ki se igra mrtvo
Morski psi
Nekateri morski psi so lahko v toničnem stanju. Morski pes ostane v tem stanju paralize povprečno petnajst minut, preden si opomore. Znanstveniki so ta pojav izkoristili za preučevanje vedenja morskih psov. Preučevali so učinke kemičnih sredstev za odganjanje morskih psov, da bi preverili učinkovitost in omejili velikost odmerkov, koncentracije in čas, v katerem se morski psi prebudijo.
Nekateri morski psi postanejo tonično negibni, ko jih obrnemo z glavo navzdol. Pri tigrastih morskih psih, dolgih 3-4 metre (10 do 15 čevljev), lahko tonično negibnost dosežemo tako, da rahlo položimo roke na stranice smrčka živali, približno v okolici oči. Znanstveniki menijo, da je tonična negibnost pri morskih psih lahko povezana s parjenjem, saj se zdi, da so samice morskih psov bolj odzivne kot samci. Med tonično negibnostjo se hrbtne plavuti zravnajo, dihanje in krčenje mišic pa postaneta bolj enakomerna in sproščena.
Veliki beli morski psi niso tako odzivni kot druge vrste, kadar se poskuša doseči tonična negibnost. V zanimivem primeru ob kalifornijski obali so videli, kako je samica orke držala morskega psa z glavo navzdol, da bi mu povzročila tonično negibnost. Morskega psa je držala pri miru petnajst minut, nato pa se je ta zadušil in umrl. To je bil prvi zabeležen primer, ko je velikega belega morskega psa v naravi plenila vrsta, ki ni človek. Drug primer, ko so orke namenoma povzročile tonično negibnost rib, je bil opažen pri skati na Novi Zelandiji. V tem primeru se orke pred napadom obrnejo z glavo navzdol, ujamejo skate v svoja usta, nato pa se hitro spravijo, obrnejo skate in povzročijo tonično negibnost, zaradi česar je riba nemočna in lahek obrok.
Piščančji hipnotizem
Piščanca lahko "hipnotiziramo" ali spravimo v trans tako, da držimo njegovo glavo ob tla in s palico ali prstom narišemo črto po tleh, ki se začne pri kljunu in se nadaljuje naravnost navzven pred piščancem. Če je piščanec na ta način hipnotiziran, ostane negiben od 15 sekund do 30 minut in še naprej strmi v črto. Po eni od teorij naj bi trans povzročil strah, ki je verjetno obrambni mehanizem, namenjen uprizarjanju smrti, čeprav precej slabo.
Prva znana pisna omemba te metode je iz leta 1646 v delu Mirabile Experimentum de Imaginatione Gallinae Athanasiusa Kircherja v Rimu.
Metode
Druga tehnika hipnoze je, da piščanca držite z obrazom navzgor, s hrbtom na tleh, nato pa s prstom zapeljite navzdol od piščančjih brkov do tik nad prezračevalnim kanalom. Piščančje noge so izpostavljene, kar olajša uporabo zdravil proti pršicam itd. Če piščanca ploskate z rokami ali ga nežno potisnete, se bo prebudil.
Piščanca lahko hipnotiziramo tudi tako, da posnemamo, kako spi - z glavo pod krilom. Pri tej metodi ptico trdno držite in ji položite glavo pod krilo, nato pa jo nežno zibajte naprej in nazaj ter jo zelo previdno položite na tla. V istem položaju naj ostane približno 30 sekund. H. B. Gibson v svoji knjigi Hypnosis: its nature and therapeutic uses (Hipnoza: njena narava in terapevtska uporaba) navaja, da je rekordno obdobje, ko piščanec ostane v hipnozi, 3 ure in 47 minut.
Ščemenje postrvi
Ščemenje postrvi je umetnost drgnjenja postrvi po trebuhu s prsti. Če se to izvaja pravilno, postrv po približno minuti preide v stanje transa in jo je nato mogoče zlahka vreči na najbližji košček suhega kopnega.
Tonična negibnost kot znanstveno orodje
Razlog za test tonične negibnosti je, da eksperimentator simulira plenilca in s tem izzove odziv proti plenilcu - "uprizarjanje smrti". Predpostavka je, da se plenilec "pretvarja", da je mrtev, da bi lahko pobegnil, ko/če bi plenilec sprostil svojo koncentracijo. Ptice, ki uprizarjajo smrt, pogosto izkoristijo priložnosti za pobeg; tonična negibnost pri prepelicah zmanjša verjetnost, da jih bodo plenile mačke.
Tonično negibnost povzročimo tako, da žival nežno za nekaj časa, npr. 15 sekund, prislonimo na bok ali hrbet. To se opravi na čvrsti, ravni površini ali včasih v posebej izdelani zibelki v obliki črke "V" ali "U". Pri glodavcih se odziv včasih izzove z dodatnim ščipanjem ali pritrditvijo sponke na kožo na zatilju. Znanstveniki beležijo vedenje, kot so število indukcij (15-sekundnih obdobij zadrževanja), ki so potrebne, da žival ostane mirna, zakasnitev do prvih večjih gibov (pogosto ciklični gibi nog), zakasnitev do prvih gibov glave ali oči in trajanje negibnosti, ki se včasih imenuje "čas poravnave".
S tonično negibnostjo so dokazali, da so kokoši v kletkah bolj prestrašene kot kokoši v ogradah. Kokoši na zgornji ravni večstopenjskih baterijskih kletk so bolj prestrašene kot tiste na nižjih ravneh. Kokoši, ki se prenašajo ročno, so bolj prestrašene kot kokoši, ki se prenašajo na mehanskem transporterju. Kokoši, ki se prevažajo dlje časa, so bolj prestrašene kot tiste, ki se prevažajo krajši čas.
Tonično negibnost kot znanstveno orodje so uporabljali tudi pri miših, piškurjih, morskih prašičkih, podganah, kuncih, prašičih in opicah.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je tonična negibljivost?
O: Tonična negibnost je naravno stanje paralize, v katero preidejo živali in ki se pogosto imenuje hipnoza živali.
V: Kakšna je funkcija tonične negibnosti?
O: Funkcija tonične negibnosti ni zanesljiva, vendar je morda povezana s parjenjem pri nekaterih živalih, kot so morski psi in sesalci. Lahko je tudi način izogibanja ali odvračanja plenilcev (igranje mrtvega se imenuje tanatosis). Tonična negibnost ima pomembno vlogo pri preživetju, če lovljeni živali pomaga, da se zlije z okolico.
V: Kako lahko pri živalih povzročimo tonično negibnost?
O: Tonično negibnost lahko povzročimo, ne da bi pri tem povzročili kakršen koli očiten stres živali. Na primer z božanjem določenega dela lupine jastoga ali usmerjanjem pozornosti kokoši na vrv na tleh.
V: Kaj je thanatoza?
O: Tanatoza je stanje, v katerem se živali delajo mrtve, da bi se izognile plenilcem ali jih odvrnile od njih.
V: Ali je tonična negibnost značilna samo za živali?
O: Ne, tonična negibnost naj bi se pojavljala tudi pri ljudeh, ki so bili izpostavljeni močnim travmam, kot sta posilstvo ali spolni napad.
V: Kaj je katatonija?
O: Katatonija je resno psihiatrično stanje, ki pogosto vključuje stanje negibnosti.
V: Ali lahko tonična negibnost povzroči stres pri živalih?
O: Tonično negibnost je mogoče povzročiti, ne da bi pri živali povzročili kakršen koli viden stres.
Iskati