Hipnoza

Hipnoterapija

Hipnoterapija je, ko hipnotizer uporablja hipnozo, da bi subjektu pomagal pri čustvenem zdravljenju ali zdravljenju bolnega uma. Hipnoterapija je hipnoza, ki se uporablja za zdravljenje.

Hipnozo lahko izvaja tudi ena sama oseba. Takrat nastopa kot hipnotizer in subjekt. To imenujemo "samohipnoza" ali včasih "avtosugestija". V nekaterih primerih gre preprosto za obliko uporabe transa.

Zgodovina

Starodavne družbe

Skoraj vsaka predmoderna družba je imela prakse, ki so bile nekoliko podobne hipnotizmu. Obred je pogosto vodila posebna oseba v družbi (čarovnik, šaman, duhovnik ...). Pri obredu so se lahko uporabljali zakramenti (uroki), petje, ponavljajoča se glasba, snovi, ki spreminjajo um, tema, ogenj in druga okolja. Namen je bil osebo ali skupino spraviti v spremenjeno stanje duha, kot je trans. Tudi v pismenih družbah, kot je bila antična Grčija, so se pojavljali pojavi, ki nakazujejo hipnozo. Delfski orakelj je bil v nekakšnem transu, ko je izrekel svoje znamenite napovedi. Ali je šlo za samohipnozo ali le za učinek vulkanskih plinov, ne bomo nikoli izvedeli.

Zahodne družbe

O tem, kako se je hipnoza začela, obstaja veliko idej. Zgodovinski zapisi v sodobni Evropi se začenjajo z delom Franza Mesmerja, čeprav ta ni izumil besede "hipnoza". Mesmer in njegovi privrženci so se najprej ukvarjali z "živalskim magnetizmom", pozneje pa z mesmerizmom. Opisi njegovega dela ne dopuščajo dvoma, da je sam odkril to, kar danes imenujemo "hipnotizem".

Besedi hipnoza in hipnotizem izhajata iz izraza nevrohipnotizem (živčni spanec), ki ga je okoli leta 1841 skoval škotski kirurg James Braid. Braid je svojo prakso zasnoval na praksi, ki jo je razvil, vendar se je razlikoval v svoji teoriji o delovanju postopka.

Glavna odkritja o hipnozi so prišla leta 1842, ko je Braid začel spoznavati njene učinke. Ni menil, da je vzrok za hipnozo "mesmerizem", in na koncu je menil, da so tranzi le "živčni spanec". Leta 1843 je o tem napisal knjigo z naslovom Neurypnology. V njej je Braid opisal hipnozo kot stanje telesne sproščenosti, ki ga spremlja in povzroča umska koncentracija ("abstrakcija").

Metoda

Hipnoza se uporablja za zdravljenje strahov, odvisnosti, čustvenih težav, obvladovanje bolečin, stresa in podobno.

Hipnotizer mora za izvajanje hipnoze narediti dve stvari. Prvič, subjekt mora spraviti v trans. Drugič, subjekt mora voditi skozi proces transa (za terapijo ali kakršen koli potreben učinek). Pogosto med tem preklaplja, najprej poskrbi, da je subjekt v ustreznem stanju duha, nato pa ga vodi skozi proces. Ti koraki se ponavljajo v krogu skozi ves čas.

V transu se subjekt ne odloča o resničnosti hipnotizerjevih predlogov: Če je trans dosežen - kar pa ni vedno -, bo subjekt sprejel za resnično vse, kar hipnotizer pove, razen če je to v nasprotju z njegovimi najglobljimi prepričanji. To je bistvo hipnoze: spraviti subjekt v trans, da bo sprejel predloge.

Odrski hipnotizerji pri dobrih osebah dosežejo resnično neverjetne učinke: lahko jih pripravijo do tega, da pozabijo svoje ime, verjamejo, da so nekdo drug, da vidijo ljudi, ki jih ni, da pozabijo črke ali številke in tako dalje. To se zgodi, ker subjekt aktivno sledi hipnotizerjevim predlogom, ker mu zaupa in verjame, da je to varno. Če je zaupanje porušeno ali če subjekt verjame, da to ni varno, lahko subjekt izstopi iz transa.

Hipnoza v resnici ni moč, ki bi bila v rokah hipnotizerja. Namesto tega je moč v umu hipnotizerja. Hipnotizer preprosto ve, kako voditi subjekta skozi trans.