James Braid (1795–1860) — škotski kirurg, utemeljitelj sodobne hipnoze
James Braid (1795–1860): škotski kirurg in utemeljitelj sodobne hipnoze — življenje, raziskave, ključna dela in vpliv na medicinsko hipnoterapijo.
James Braid (19. junij 1795 – 25. marec 1860) je bil škotski kirurg in hipnotizer, pogosto imenovan tudi oče sodobne hipnoze. Leta 1841 je v Glasgowu videl prikaz hipnotizacije, ki ga je izvedel Charles Lafontaine, in se po tem začel sam ukvarjati z raziskovanjem pojava. Nasprotoval je razlagam, kot je bila "živalski magnetizem" ali domnevne hipnotične tekočine, ter predlagal, da gre za psihofiziološko stanje osrednjega živčnega sistema, ki ga je opisal kot stanje "nervnega spanca". Skoval je tudi izraz "hipnotizem" (iz grške besede hypnos — spanec) in poudarjal pomen usmerjene pozornosti ter sugestije pri induciranju tega stanja.
Metode in opažanja
Braid je opazil, da je mogoče hipnotično stanje sprožiti zlasti s prisilnim fiksiranjem pogleda na manjši svetel predmet ali točko, kar povzroči utrujenost oči in spremembo zavesti. V stanju hipnoze je bil posameznik pogosto bolj dovzeten za predloge; mnogi niso ohranili spomina na dogodke ali navodila, ki so jim bila dana v tem stanju. Braid je systematično beležil tudi fiziološke spremembe — na primer v pulzu in krvnem obtoku — in domneval, da lahko ti učinki vplivajo na potek nekaterih bolezni.
Klinična uporaba in vpliv
V praksi je Braid začel hipnozo uporabljati kot terapevtsko sredstvo: pri lajšanju bolečin, pri zdravljenju nevrotičnih simptomov, določenih vrst paraliz in psihosomatskih motenj ter pri nekaterih kroničnih boleznih. Njegov pristop je temeljil na razumevanju hipnoze kot prirojene psihofizične reakcije, ki jo je mogoče nadzorovati in uporabiti v medicinske namene. S svojim kritičnim odnosom do mističnih razlag je prispeval k preoblikovanju hipnotičnih praks v bolj empirično in klinično usmerjeno disciplino.
Braid je svoje ugotovitve predstavil v knjigah in člankih, s čimer je pomembno vplival na nadaljnji razvoj hipnoterapije. Njegovo delo je tudi spodbudilo nastanek skupin zdravnikov, ki so njegove ideje prevzeli in razvijali naprej, poimenovali pa so jih "braidisti". V Franciji so proučevanje hipnotizma nadaljevali zdravniki v Parizu, med katerimi je pomembno vlogo imel nevrolog J. M. Charcot, ki je prispeval k temu, da je raziskovanje hipnoze postalo del širšega znanstvenega zanimanja v 19. stoletju.
Braid je objavil več del, med katerimi so najbolj znana:
- Neurypnology, or, The Rationale of Nervous Sleep (1843).
- Moč uma nad telesom (1846).
- Magija, čarovništvo, živalski magnetizem, hipnotizem in elektrobiologija (1852).
- Hipnotična terapija, ponazorjena s primeri (1853).
V teh delih je Braid predstavitev hipnoze povezal s teorijami o delovanju živčnega sistema, opisal praktične postopke za induciranje hipnoze in predstavil klinične primere, kjer je bila sugestija uporabljena terapevtsko. Njegovi spisi so bili izhodišče za kasnejše raziskave in razprave o psihologiji, nevrologiji in psihoterapiji.
Življenjska pot
Rodil se je v kraju Portmoak na Škotskem. Kot kirurg je deloval predvsem v Angliji, veliko svojega dela pa je izvedel v okolici Manchestra. Umrl je zaradi bolezni v Chorltonu-on-Medlocku v Manchestru leta 1860.
Braidovo delo je pustilo dolgoročni pečat: njegove empirične metode in zavračanje mističnih razlag so omogočile, da je hipnoza postopoma prešla iz estradnih in mističnih predstav v predmet medicinskega in znanstvenega zanimanja ter kasneje v terapevtsko prakso, ki jo poznamo danes kot hipnoterapijo.
James Braid
Iskati