Triceratops

Telo

Velikost

Posamezni triceratops je bil dolg približno 7,9 do 9,0 m, visok 2,9 do 3,0 m in težak od 6,1 do 12,0 ton.

Lebka

Najbolj značilna je njihova velika lobanja, ki je ena največjih med vsemi kopenskimi živalmi. Največja znana lobanja (primerek BYU 12183) naj bi bila v celoti dolga 2,5 metra in je lahko dosegla skoraj tretjino dolžine celotne živali. Imela je en rog na smrčku nad nosnicami in par rogov, dolgih približno 1 m (3 ft), po enega nad vsakim očesom. Večina drugih ceratopsidov je imela v oprsju velike luknje (fenestre), medtem ko so bile pri trikeratopsih opazno trdne.

Okončine

Trikeratopsi so bili robustni, z močnimi okončinami in kratkimi rokami s tremi kopiti in nogami s štirimi kopiti.

O drži teh dinozavrov se že dolgo razpravlja. Sprva so menili, da so morale biti sprednje noge živali raztegnjene pod kotom od prsnega koša, da bi bolje prenesle težo glave. Ta položaj je viden na slikah Charlesa Knighta in Rudolfa Zallingerja. Vendar dokazi o sledovih in rekonstrukcije okostij kažejo, da so imeli Triceratops in drugi ceratopsidi med normalnim gibanjem pokončno držo, s pokrčenimi in rahlo iztegnjenimi komolci. Drža je bila vmesna med popolnoma pokončno in popolnoma razpotegnjeno, podobno kot pri sodobnem nosorogu.

Paleobiologija

Čeprav so trikeratopsi pogosto predstavljeni kot čredne živali, je malo dokazov, da so živeli v čredah.

Leta 2012 so v Wyomingu, blizu Newcastla, našli skupino treh triceratopsov v razmeroma popolnem stanju, ki so bili različno veliki, od odraslega do majhnega mladiča. Ostanke trenutno izkopavajo paleontolog Peter Larson in ekipa inštituta Black Hills Institute. Domnevajo, da so živali potovale kot družinska enota, vendar še vedno ni znano, ali skupino sestavlja par in njuni potomci ali dve samici in mladič, za katerega sta skrbeli. Na ostankih so vidni tudi znaki plenjenja ali mrhovinarjenja s strani tiranozavra, zlasti na največjem primerku, saj so na kosteh sprednjih okončin vidni zlomi in vbodne rane od tiranozavrovih zob.

Dolga leta so bile najdbe triceratopsov poznane le iz osamljenih osebkov. Ti ostanki so zelo pogosti: neki paleontolog je poročal, da je videl 200 primerkov T. prorsus v formaciji Hell Creek v Montani, ZDA. Podobno je BarnumBrown trdil, da je na terenu videl več kot 500 lobanj. Zobje triceratopsov, odlomki rogov, odlomki grifov in drugi odlomki lobanj so številni fosili v zadnji zgornji kredi zahodnega dela Severne Amerike. Bil je najbolj prevladujoč rastlinojedec tistega časa. Robert Bakker je leta 1986 ocenil, da je predstavljal 5/6 favne velikih dinozavrov ob koncu krede.

Triceratops je bil eden zadnjih rodov ceratopsov, ki so se pojavili pred izumrtjem v kredi in paleogenu. Prisotna sta bila tudi sorodna Torosaurus in bolj oddaljeni Leptoceratops, čeprav so njuni ostanki redko najdeni.

Zobovje in prehrana

Triceratops je bil rastlinojed in zaradi nizke glave je bila njegova glavna hrana verjetno nizko rastje, čeprav je lahko s svojimi rogovi, kljunom in težo pokončal tudi višje rastline. Čeljusti so bile zaključene z globokim in ozkim kljunom, ki je bil primeren za prijemanje in trganje.

Zobje triceratopsov so bili razporejeni v skupine, imenovane baterije, s 36 do 40 stolpci zob na vsaki strani vsake čeljusti s 3 do 5 zobmi v stolpcu, odvisno od velikosti živali. To pomeni, da je bilo od 432 do 800 zob, od katerih je bil v danem trenutku v uporabi le delček (menjava zob je bila stalna in je potekala skozi celotno življenje živali). Velika velikost in številni zobje triceratopsov kažejo na to, da so jedli velike količine vlaknatega rastlinskega materiala, kot so palme in cikade.

Funkcije rogov in volana

Veliko je bilo ugibanj o funkciji okraskov na glavi triceratopsa. Dve glavni teoriji sta se vrteli okoli uporabe v boju ali razkazovanja pri dvorjenju, pri čemer je slednja zdaj najverjetnejša primarna funkcija.

Dolgo so menili, da so trikeratopsi uporabljali svoje rogove in naglavne brke v boju s plenilci, kot je bil tiranozaver. O tej zamisli je prvič razpravljal Robert Bakker leta 1917, 70 let pozneje pa še Robert Bakker. Obstajajo dokazi, da se je tiranozaver res agresivno spopadal s triceratopsom, in sicer na podlagi delno zaceljenih sledi tiranozavrovih zob na triceratopsovem čelnem rogu in skvamozalu; ugriznjen rog je tudi zlomljen, po zlomu pa je zrasla nova kost. Ker so se trikeratopsove rane zacelile, je trikeratops srečanje preživel. Znano je tudi, da se je tiranozaver hranil s triceratopsom. Dokaz za to sta tudi močno razbrazdana triceratopsova ilij in križnica.

Poleg boja s plenilci s pomočjo rogov so trikeratopsi klasično prikazani v boju z zaklenjenimi rogovi. Čeprav študije kažejo, da bi bilo takšno početje izvedljivo, čeprav je drugačno od početja današnjih rogatih živali, pa se ne strinjajo o tem, ali so to počeli.

Velik volan je morda pripomogel tudi k povečanju telesne površine za uravnavanje telesne temperature. Podobna teorija je bila predlagana v zvezi s ploščami stegozavra, čeprav samo ta uporaba ne bi pojasnila nenavadnih in ekstravagantnih razlik, ki jih vidimo pri različnih pripadnikih Ceratopsidae. To opažanje močno kaže na to, kar zdaj velja za primarno funkcijo, to je prikazovanje.

Teorijo o njihovi uporabi pri spolnem razkazovanju je leta 1961 prvi predlagal Davitašvili, od takrat pa se je vedno bolj uveljavljala. Dokaz, da je bilo vizualno prikazovanje pomembno bodisi pri dvorjenju bodisi pri drugem socialnem vedenju, je dejstvo, da se rogati dinozavri po svojih okraskih močno razlikujejo, zaradi česar so posamezne vrste zelo razlikovalne. Tudi sodobna živa bitja s takšnim razkazovanjem rogov in okraskov jih uporabljajo pri podobnem vedenju. Študija najmanjše lobanje triceratopsa iz leta 2006, za katero je bilo ugotovljeno, da gre za mladostnika, kaže, da so se ogrinjalo in rogovi razvili zelo zgodaj, pred spolnim razvojem, zato so verjetno pomembni za vizualno komunikacijo in prepoznavanje vrst na splošno.

Paleopatologija

Ena lobanja, pripisana triceratopsu, ima luknjo v vratni kosti. Izgleda kot vbodna rana, ki je nastala, ko je bila žival še živa. To potrjujejo znaki celjenja, ki so prisotni v kosti okoli domnevne rane. Če jo natančno pregledamo, je premer luknje v kosti zelo podoben premeru distalnega konca roga triceratopsa. To je dokaz tekmovalnosti med posameznimi dinozavri.

Diagram iz leta 1905, ki prikazuje razmeroma majhne možgane triceratopsa (zgoraj) in edmontozavra (spodaj).


Bližnji pogled na čeljusti in zobe


Znaki poškodb in obnove kosti pri Triceratopsih


Mlade in odrasle lobanje - mlada lobanja je velika približno toliko kot glava odraslega človeka.