Tuatara – edinstveni preživeli plazilci Nove Zelandije
Tuatara so plazilci, ki na videz spominjajo na kuščarje, vendar niso pravi kuščarji. Predstavljajo edine preživele pripadnike reda, ki je bil v preteklosti razširjen pred približno 200 milijoni let. Zaradi svojega starodavnega porekla in posebnih lastnosti veljajo za žive fosile.
Zdaj obstaja le rod Sphenodon in dve vrsti tuatar. Obe sta endemični (živita samo na Novi Zelandiji) in ju v naravi najdemo predvsem na manj zaščitenih otočkih ob obali ter v nekaterih varovanih nasadih in ograjenih rezervatih na celini. Najbližji živeči sorodniki tuatare so kuščarji in kače.
Značilnosti in anatomija
Tuatara je najpogosteje zeleno-rjave barve in zraste do približno 80 cm od glave do konca repa. Na hrbtu imajo izrazit, bodičast greben, ki je močnejši pri samcih; prav ta greben je razlog za maorsko ime maorska beseda tuatara, kar pomeni nekaj v smislu »hrbtni zob« ali »bodica«. Tuatare imajo nekaj edinstvenih anatomskih značilnosti, med drugim posebno razporeditev zob: na zgornji čeljusti so dve vrsti zob, ki prekrivata eno vrsto na spodnji čeljusti — to je edinstveno med sodobnimi plazilci. Njihove zobne plošče so močno spojene s čeljustjo (acrodontna denticija).
Poleg tega imajo tuatare ohranjen parietalni ali »tretji« oko na vrhu glave — pri mladičih je bolje razvit in lahko zaznava svetlobo; pri odraslih je funkcionalnost omejena. Njihov metabolizem je nizek, počasi rastejo in do spolne zrelosti pogosto pridejo šele po več letih (približno 10–20 let), zato so občutljive na hitre spremembe okolja.
Življenjski slog in prehrana
Tuatare so večinoma nočne oziroma krepkonočne živali, vendar jih je mogoče videti tudi čez dan pri sončenju. Prehranjujejo se s širokim spektrom plena: žuželkami, pajki, polži, manjšimi vretenčarji in včasih z jajci ptic ali celo iztrošenimi ostanki druge seljne hrane. So odlični plenilci, prilagojeni na hladnejše podnebje, kar jim omogoča preživetje pri nižjih temperaturah, kjer so druge vrste manj aktivne.
Razmnoževanje poteka s polaganjem jajc; inkubacija je dolga (pogosto več kot eno leto), pri čemer je spol mladičev odvisen od temperature inkubacije (temperature določajo spol — temperaturno odvisno spolno določanje). Zaradi dolge rasti in dolgega časovnega razmika med generacijami so populacije počasneje obnavljajoče se.
Grozbe in varstveni ukrepi
Glavne grožnje tuataram vključujejo uvajanje tujih plenilcev (kot so podgane, mačke in oposumi), izgubo habitata ter človeške posege. Uvedba domačih in invazivnih predjedilcev na celino Nove Zelandije je močno zmanjšala število tuatar in jih prisilila nazaj na manjše, varnejše otočke brez plenilcev.
Zaradi tega so tuatare predmet intenzivnih varstvenih programov: odstranjevanje in preprečevanje vstopa invazivnih vrst na otočke, preselitve populacij na prosto območja brez plenilcev, vzrejni programi v ujetništvu, ograjeni zaščiteni rezervati na celini ter stalno spremljanje populacij in genetskih virov. Ti ukrepi so ključni za dolgoročno preživetje vrste, ker upočasnjeno razmnoževanje pomeni, da izgube populacij zahtevajo dolgotrajne obnove.
Pomen in kontekst
Tuatara ima pomembno mesto v biologiji in evoluciji kot živa vez s preteklostjo plazilcev. Študij tuatar ponuja vpogled v anatomijo, razvijanje čeljusti, zgodnjo raznolikost plazilcev in odzive vrst na podnebne in okoljske spremembe. Prav tako ima tuatara kulturni pomen za maorsko ljudstvo in je pogosto simbol prizadevanj za ohranitev edinstvene favne Nove Zelandije.
Čeprav so tuatare zdaj predvsem simbol varstva endemskih vrst, njihovo preživetje ostaja odvisno od trajnostnih varstvenih ukrepov, odstranjevanja invazivnih vrst in ohranjanja njihovega naravnega habitata.
Skelet Sphenodona
Čutilni organi
Tretje oko
Tuatara je nenavadna tudi zato, ker ima tretje oko. Imajo dve običajni očesi. Tretje oko je na vrhu glave, med drugima očesoma. Ne vidi kot običajno oko. Parietalno oko, kot se imenuje, je vidno le pri izvaljenih mladičih. Na vrhu sredine lobanje imajo prosojno liso. Po štirih do šestih mesecih jo prekrijejo neprosojne luske in pigment.
Funkcija parietalnega očesa ni znana, vendar je morda koristno za absorpcijo ultravijoličnih žarkov za proizvodnjo vitamina D. Lahko opravlja tudi druge naloge. Med vsemi živečimi tetrapodi je parietalno oko najbolj očitno pri tej živali. Parietalno oko je del epifiznega sistema. Epifiza te živali ponoči izloča melatonin. Nekatere salamandre uporabljajo epifizo za zaznavanje polarizirane svetlobe, kar jim pomaga pri navigaciji. Za razliko od kuščarjev nimajo ušesnih bobničkov ali zunanjega moškega spolnega organa.
Poslušanje
Tuatari nimajo ušes, vendar lahko slišijo. Njihovo okostje (kosti) ima številne edinstvene značilnosti, nekatere od njih si delijo s skupnim poreklom z ribami.
Ogrožene vrste
Tuatara je od leta 1895 uvrščena med ogrožene vrste. Druga vrsta, S. guntheri, je bila odkrita šele leta 1989.
Tuatare, tako kot številne druge novozelandske avtohtone živali, ogrožata izguba habitata in vnesena polinezijska podgana Rattus exulans. Na celini so izumrle, preostale populacije pa so bile omejene na 32 priobalnih otokov, dokler jih niso leta 2005 prvič izpustili na celino v strogo ograjeno in nadzorovano svetišče Karori Wildlife Sanctuary.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so tuatare?
O: Tuatara so plazilci, ki so podobni kuščarjem.
V: Kaj je posebnega pri tuatari?
O: Tuatara ima dve vrsti zob v zgornji čeljusti, ki prekrivata eno vrsto v spodnji čeljusti, kar je vzorec, ki ni prisoten pri drugih živečih vrstah.
V: Koliko vrst tuatar obstaja?
O: Obstajata dve vrsti tuatar.
V: Kje živijo tuatare?
O: Tuatara je endemit Nove Zelandije, kar pomeni, da živi samo tam.
V: Kateri so najbližji živeči sorodniki tuatare?
O: Najbližji živi sorodniki tuatare so kuščarji in kače.
V: Kakšen je pomen bodičastega grebena na tuatari?
O: Maorska beseda "tuatara" označuje bodičast greben na hrbtu tuatare. Pri samcih je bolj izrazit.
V: Kdaj se je razvil red plazilcev tuatara?
O: Razred plazilcev tuatara se je razvil pred približno 200 milijoni let.
