Tylosaurus – zgornjekredni mosazaver, velik morski plenilec
Tylosaurus – ogromen zgornjekredni mosazaver, vrhunski morski plenilec; od odkritij Smithsonian in ostankov pleziozavra do IMAX dokumentarca ter skrivnosti fosilov.
Tylosaurus je bil zgornjekredni mosazaver. Bil je velik plenilski morski kuščar, v tesnem sorodu s sodobnimi kuščarji in kačami. Fosili rodu Tylosaurus so znani predvsem iz sedimentov, povezanih z velikimi notranjimi morji, ki so v zgornji kredni prekrivala del današnje Severne Amerike.
Opis
Tylosaurus je spadal med največje mosazavre. Ocenjuje se, da so nekatere vrste dosegle dolžino med 10 in 15 metri, čeprav so običajni primerki nekoliko krajši (okoli 8–10 m). Imel je podolgovato telo z močnim repom in kratke, a široke plavuti (predstavljen kot preoblikovane okončine), ki so mu omogočale učinkovito plavanje. Ena od značilnosti rodu je bil podaljšan sprednji del čeljusti (rostrum), ki je verjetno služil pri lovu ali potiskanju plena.
Življenjski slog in prehrana
Tylosaurus je bil vrhunski morski plenilec. Njegova prehrana je vključevala ribe, manjše morske plazilce in druge velike morske vretenčarje. Konusne, nazobčane zobe so bile primerne za prijemanje in držanje spolzkega plena. Glede na odkritja fosilov so nekateri primerki verjetno zasledovali in obvladovali tudi večje tarče; fosilni dokazi (glej spodaj) kažejo na plenjenje ali vsaj uživanje drugih velikih morskih plazilcev.
Fosilni dokazi in znani primerki
Leta 1918 je Charles H. Sternberg našel Tylosaurus z ostanki pleziozavra v želodcu. Primerek je shranjen v Nacionalnem muzeju Združenih držav Amerike (Smithsonian), medtem ko so delni ostanki pleziozavra shranjeni v drugih zbirkah. Čeprav je C. H. Sternberg o teh primerkih kratko poročal že leta 1922, je bil ta podatek dolgo časa pozabljen in znanstveno nepravilno obdelan.
Primerek je znova prišel v pozornost znanosti leta 2001, ko ga je ponovno odkril in opisal paleontolog Michael J. Everhart. Everhartovi opisi in interpretacije so pripomogli k boljši predstavitvi plenilske narave Tylosaurusa in so bili delovne podlage za scenske rekonstrukcije v popularnih predstavitvah, med njimi tudi za film National Geographic IMAX iz leta 2007, Morske pošasti.
Razširjenost in geološki kontekst
Fosili Tylosaurusa so najpogosteje najdeni v kamninah, ki so nastale v sistemu notranjega morja (npr. Western Interior Seaway) v Severni Ameriki. Najbolj znani najdbišča vključujejo kamnine iz Kansasovega Niobrara Chalk območja in druge kredne formacije. Te sedimentne plasti pričajo o bogatem morskem ekosistemu z raznovrstnimi ribami, glavonožci in drugimi plazilci, v katerem je Tylosaurus zasedal vlogo vrhovnega plenilca.
Pomen za paleontologijo in popularno kulturo
Odkritje Tylosaurusa z ostanki pleziozavra je eden izmed najbolj impresivnih primerov interakcije med velikimi morskimi plazilci, saj neposredno dokazuje, da so se mosazavri prehranjevali z drugimi velikimi plazilci. Takšni primeri pomagajo rekonstruirati prehranjevalne verige in vedenje izumrlih ekosistemov. Znanstvena interpretacija in ponovna predstavitev tega najdbišča sta prav tako prispevali k večji javni prepoznavnosti mosazavrov v dokumentarnih filmih in razstavah.
Vrste in taksonomija
V rodu Tylosaurus je opisanih več vrst; nekatere izmed bolj znanih so T. proriger in T. pembinensis (taksonomski statusi se lahko skozi čas spreminjajo z novimi odkritji in revizijami). Raziskave sizmo- in morfoloških lastnosti lobanje ter postkranialnega skeleta so pomembne za razumevanje raznolikosti znotraj rodu ter njegovega evolucijskega odnosa do drugih mosazavrov.
Zaključek
Tylosaurus je bil izjemen primer zgornjekrednega morskega plenilca: velik, dobro prilagojen za življenje v odprtih vodah in z dokazi o lovljenju velikih plena. Odkritja, kot je Sternbergov primerek s prežvečenim pleziozavrom, in delo raziskovalcev, kot je Everhart, so bistveno prispevali k razumevanju ekologije in vedenja teh impresivnih izumrtih kuščarjev.
Iskati