Muha tse-tse (Glossina): afriška prenašalka spalne bolezni
Muhe tsece so velike grizljajoče muhe, ki živijo v tropskih predelih Afrike. Grize vretenčarje in pije njihovo kri. So žuželke prenašalke nekaterih resnih bolezni.
Opis in biologija
Muhe tsece pripadajo rodu Glossina in so dolge običajno od približno 6 do 16 mm. Značilna je njihova dolgorepa brizgalka (proboscis), ki je usmerjena naprej, ter značilna venska vzorca kril (t. i. "soklarjev" ali "hatchet" vzorec). Obe spolu krvnata; samice in samci sesajo kri, kar omogoča prenos parazitov med gostitelji.
Razširjenost in habitat
Rod Glossina šteje približno 34 vrst, razdeljenih v tri glavne skupine po življenjskem okolju: ena skupina vrst živi v savani, druga v bližini rek, tretja pa v tropskih gozdovih. Večina vrst je omejena na podsaharsko Afriko, kjer najdejo gostitelje in primerno vegetacijo.
Življenjski cikel
Muhe tsece imajo nenavaden način razmnoževanja, imenovan adenotrofna viviparija: samica v sebi razvija en sam larvalni zarodek, hranjen z izločki mlečnih žlez, in ob porodu izloči že precej razvito ličinko, ki hitro vstopi v fazo pucanja v tleh. Celoten cikel iz jajčeca do odrasle muhe lahko traja nekaj tednov do mesecev, odvisno od temperature in vlažnosti.
Medicinski in gospodarski pomen
Najpomembnejša vloga muhe tsece je prenašanje trypanosom, enoceličnih parazitov rodu Trypanosoma. Ti povzročajo:
- Človeško afriško trypanozomiozo (spalno bolezen) — dve glavni podvrsti povzročiteljev sta Trypanosoma brucei gambiense (kronična, zahodna/centralna Afrika) in T. b. rhodesiense (akutna, vzhodna Afrika). Bolezen poteka v dveh fazah: sprva hemolimfatična (vročina, glavobol, bolečine v sklepih, splošna šibkost), kasneje vstopi v centralni živčni sistem z motnjami spanja, vedenja, napadi in postopnim zmedenostjo.
- Živalska trypanozomioza (nagana) — prizadene govedo in druge prežvekovalce, povzroča izgubo teže, zmanjšano plodnost in velike gospodarske izgube v kmetijstvu.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnozo človeške trypanozomioze postavijo s pregledom krvi, limfe ali laboratorijskim testiranjem (mikroskopska detekcija trypanosomov), serološkimi testi in po potrebi lumbalno punkcijo za oceno vpletenosti živčnega sistema. Zdravljenje je odvisno od vrste in stadija bolezni: za zgodnje oblike so na voljo zdravila kot so pentamidin (za T. b. gambiense) in suramin (za T. b. rhodesiense), v napredovalih primerih z vpletenostjo centralnega živčnega sistema se uporabljajo zdravila z več stranskimi učinki (npr. melarsoprol ali kombinacija nifurtimox–eflornitin, NECT). Zgodnje odkrivanje in zdravljenje sta ključna za uspeh terapije.
Preprečevanje in nadzor
Nadzor muhe tsece in preprečevanje prenosa bolezni vključujeta kombinacijo ukrepov:
- vektorski nadzor: pasti in obloge z insekticidom (modro–črne pasti), atraktiivne vonjave (npr. acetone, octenol), škropljenje žužko-aktivnih insekticidov, odstranjevanje gostiteljske vegetacije v bližini naselij;
- sterilna tehnika samcev (Sterile Insect Technique, SIT) na določenih območjih za zmanjšanje populacije;
- zdravstveno spremljanje in hitro zdravljenje okuženih oseb ter nadzor bolezni pri živini;
- osebne zaščitne ukrepe: izogibanje okuženim habitatom, nošenje svetlih oblačil in uporaba repelentov, čeprav tsetse reakcijo na repelente kažejo različno;
- izobraževanje skupnosti in programi za izkoreninjenje bolezni na regionalni ravni.
Ekološke in varstvene opombe
Muhe tsece so del afriškega ekosistema in poleg prenašanja bolezni vplivajo na porazdelitev divjih živali in kmetijstvo. Programi za zmanjševanje populacij morajo upoštevati tudi ekološke posledice in se izvesti usklajeno z lokalnimi skupnostmi in strokovnjaki.
Ker so muhe tsece prenašalke resnih bolezni, so bile dolgo preučevane in ostajajo predmet javnozdravstvenih, veterinarskih in ekoloških prizadevanj za preprečevanje širjenja trypanosomioz.
Življenjski cikel
Življenjski cikel tsecejev je nenavaden. Samice tsece oplodijo le eno jajčece naenkrat in vsako jajčece obdržijo v maternici, medtem ko se potomec v prvih fazah ličinke razvija v notranjosti. V tem času samica hrani razvijajočega se potomca z mlečno snovjo, ki jo izloča spremenjena žleza v maternici.
V tretjem stadiju ličinka tsece dokončno zapusti maternico in se splazi v zemljo. Tam si ustvari trdo zunanjo lupino in postane kukla. Metamorfoza se konča v odraslo muho. To traja od dvajset do trideset dni, medtem ko se ličinka zanaša na shranjene vire.
Običajno se ličinke žuželk pred izleganjem hranijo, vendar se tsece (preden se razvije kot odrasla oseba) razvija brez hranjenja. Razvoj temelji le na prehranskih virih, ki jih zagotavlja starševska samica, kar kaže, kako bogat vir prehrane je kri. Samica mora pridobiti dovolj energije za svoje potrebe, za potrebe svojega razvijajočega se potomca in za shranjevanje virov, ki jih bo potomec potreboval, dokler se ne pojavi kot odrasla oseba.
Nadzor muhe
Pred 20. stoletjem ljudje in njihova živina preprosto niso živeli na območjih, okuženih z muhami tsece. V 20. stoletju je uporaba pesticidov po drugi svetovni vojni povzročila toliko težav, kolikor jih je rešila. Zdaj se raje uporabljajo bolj prefinjene metode. Muhe Tsetse je mogoče ujeti z uporabo velikih modrih krp kot vabe. Druga dobra metoda je izpustiti obsevane samce muh, ki so sterilni. Ker se samice parijo le enkrat v življenju, se s tem močno zmanjša populacija.
