Muhe tsece so velike grizljajoče muhe, ki živijo v tropskih predelih Afrike. Grize vretenčarje in pije njihovo kri. So žuželke prenašalke nekaterih resnih bolezni.

Opis in biologija

Muhe tsece pripadajo rodu Glossina in so dolge običajno od približno 6 do 16 mm. Značilna je njihova dolgorepa brizgalka (proboscis), ki je usmerjena naprej, ter značilna venska vzorca kril (t. i. "soklarjev" ali "hatchet" vzorec). Obe spolu krvnata; samice in samci sesajo kri, kar omogoča prenos parazitov med gostitelji.

Razširjenost in habitat

Rod Glossina šteje približno 34 vrst, razdeljenih v tri glavne skupine po življenjskem okolju: ena skupina vrst živi v savani, druga v bližini rek, tretja pa v tropskih gozdovih. Večina vrst je omejena na podsaharsko Afriko, kjer najdejo gostitelje in primerno vegetacijo.

Življenjski cikel

Muhe tsece imajo nenavaden način razmnoževanja, imenovan adenotrofna viviparija: samica v sebi razvija en sam larvalni zarodek, hranjen z izločki mlečnih žlez, in ob porodu izloči že precej razvito ličinko, ki hitro vstopi v fazo pucanja v tleh. Celoten cikel iz jajčeca do odrasle muhe lahko traja nekaj tednov do mesecev, odvisno od temperature in vlažnosti.

Medicinski in gospodarski pomen

Najpomembnejša vloga muhe tsece je prenašanje trypanosom, enoceličnih parazitov rodu Trypanosoma. Ti povzročajo:

  • Človeško afriško trypanozomiozo (spalno bolezen) — dve glavni podvrsti povzročiteljev sta Trypanosoma brucei gambiense (kronična, zahodna/centralna Afrika) in T. b. rhodesiense (akutna, vzhodna Afrika). Bolezen poteka v dveh fazah: sprva hemolimfatična (vročina, glavobol, bolečine v sklepih, splošna šibkost), kasneje vstopi v centralni živčni sistem z motnjami spanja, vedenja, napadi in postopnim zmedenostjo.
  • Živalska trypanozomioza (nagana) — prizadene govedo in druge prežvekovalce, povzroča izgubo teže, zmanjšano plodnost in velike gospodarske izgube v kmetijstvu.

Diagnoza in zdravljenje

Diagnozo človeške trypanozomioze postavijo s pregledom krvi, limfe ali laboratorijskim testiranjem (mikroskopska detekcija trypanosomov), serološkimi testi in po potrebi lumbalno punkcijo za oceno vpletenosti živčnega sistema. Zdravljenje je odvisno od vrste in stadija bolezni: za zgodnje oblike so na voljo zdravila kot so pentamidin (za T. b. gambiense) in suramin (za T. b. rhodesiense), v napredovalih primerih z vpletenostjo centralnega živčnega sistema se uporabljajo zdravila z več stranskimi učinki (npr. melarsoprol ali kombinacija nifurtimox–eflornitin, NECT). Zgodnje odkrivanje in zdravljenje sta ključna za uspeh terapije.

Preprečevanje in nadzor

Nadzor muhe tsece in preprečevanje prenosa bolezni vključujeta kombinacijo ukrepov:

  • vektorski nadzor: pasti in obloge z insekticidom (modro–črne pasti), atraktiivne vonjave (npr. acetone, octenol), škropljenje žužko-aktivnih insekticidov, odstranjevanje gostiteljske vegetacije v bližini naselij;
  • sterilna tehnika samcev (Sterile Insect Technique, SIT) na določenih območjih za zmanjšanje populacije;
  • zdravstveno spremljanje in hitro zdravljenje okuženih oseb ter nadzor bolezni pri živini;
  • osebne zaščitne ukrepe: izogibanje okuženim habitatom, nošenje svetlih oblačil in uporaba repelentov, čeprav tsetse reakcijo na repelente kažejo različno;
  • izobraževanje skupnosti in programi za izkoreninjenje bolezni na regionalni ravni.

Ekološke in varstvene opombe

Muhe tsece so del afriškega ekosistema in poleg prenašanja bolezni vplivajo na porazdelitev divjih živali in kmetijstvo. Programi za zmanjševanje populacij morajo upoštevati tudi ekološke posledice in se izvesti usklajeno z lokalnimi skupnostmi in strokovnjaki.

Ker so muhe tsece prenašalke resnih bolezni, so bile dolgo preučevane in ostajajo predmet javnozdravstvenih, veterinarskih in ekoloških prizadevanj za preprečevanje širjenja trypanosomioz.