Morske kumare (Holothuroidea): opis, anatomija, ekologija in vrste

Morske kumare spadajo v razred iglokožcev, Holothuroidea. Imajo podolgovato telo in usnjato kožo. Morske kumare živijo na dnu oceanov. Večina morskih kumaric je mrhovinarjev. Obstaja približno 1500 vrst morskih kumaric. Morske kumare imajo edinstven dihalni sistem in učinkovito obrambo pred plenilci. Kitajci jih jedo.

Kot vsi iglokožci imajo tudi morske kumare tik pod kožo endoskelet, apnenčaste strukture, ki so običajno skrčene na izolirane kostnice, združene z vezivnim tkivom. Te so lahko včasih povečane v sploščene ploščice, ki tvorijo oklep. Pri pelagičnih vrstah skeleta ni.

Opis in zunanji videz

Morske kumare imajo podolgovato, vrečasto telo, pogosto z izrazitim oralnim (na eni strani) in aboralnim (nasproti ust) polom. Velikost se zelo razlikuje — od nekaj milimetrov pri mladičev do več metrov pri nekaterih tropskih vrstah (npr. rožnati plazilec Synapta maculata). Na oralni strani imajo obroč ali venec lovilnih tentaklov, ki so v resnici preoblikovane cevkaste noge (podia) in služijo za hranjenje ali filtriranje.

Anatomija in fiziologija

• Živčni sistem: preprosto razvejan, brez centralnega možganov kot pri vretenčarjih; živčni obroč ob ustih in vzdolžni živčni snopi.
• Vodovodna in cevkasta noga: imajo vodovodni sistem značilen za iglokožce; mnoge noge so preoblikovane v ta ali oni namen (premikanje, oprijem, hranjenje).
• Dihalni sistem: kot omenjeno, se pri mnogih vrstah razvijejo dihalna drevesa — razvejani organi v zadnjem delu telesa skozi katere poteka izmenjava plinov in odstranitev odpadnih snovi (dihalni).
• Prebavni trakt: dolg in zavit, prilagojen za prebavo organskih delcev in detritusa; nekateri so filtratorji, drugi pobiralci usedlin ali plenilci drobnih organizmov.
• Endoskelet: sestavljen iz kalcijevih ossiklov (kostnic), ki so pogosto majhne in razpršene — o tem več v zgornjem odstavku (endoskelet, apnenčaste, vezivnim tkivom).
• Spremenljivo vezivno tkivo: mnoge vrste lahko hitro spreminjajo trdnost vezivnega tkiva, kar omogoča brizganje, zvijanje ali mehansko prilagodljivost brez mišične moči.

Hrana in vedenje

Večina morskih kumar je detritivorna — prehranjuje se s sedimentom in organskimi delci, s čimer pomembno prispevajo k čiščenju morskega dna in recikliranju hranil. Nekatere vrste so filtratorji, ki z lovilnimi tentaklji zajemajo plankton ali gosto suspenzijo. Hranjenje poteka z zajemanjem usedlin in izločanjem očiščenih delcev ali z zajemom hrane z lovilnimi tentaklji.

Obramba in strategije preživetja

Morske kumare imajo več obrambenih mehanizmov:

• evisceracija — izmetanje notranjih organov, ki jih lahko kasneje obnovijo;
• izločanje lepljivih ali toksikih Cuvierjevih tubul (pri nekaterih vrstah), ki plenilca prestrašijo ali priklenejo;
• prisotnost strupenih spojin (npr. holoturin), ki odvrnejo plenilce;
• maskiranje, nočno življenje in skrita bivališča med skalami ali v usedlinah.

Razmnoževanje in razvoj

Večina vrst se razmnožuje spolno — imata ločena spola in izločata gamete v vodo (razlivno valjenje), kjer poteka oploditev. Zarodki se razvijejo v plavajoče ličinke (npr. auricularia), ki so del planktona, nato se preobrazijo v doliolario in kasneje naselijo kot mladice. Nekatere vrste se lahko razmnožujejo tudi vegetativno ali s partenogenezo, vendar je to manj pogosto.

Habitat, ekologija in pomen v ekosistemu

Morske kumare naseljujejo zelo raznolike habitate — plitvine, koralne grebene, muljevita dna in tudi globokomorske ekosisteme do največjih globin oceanov. S svojim hranjenjem prispevajo k bioturbaciji (premeščanju sedimenta), izboljšanju prezračevanja usedlin in kroženju hranil, kar je ključno za zdravje morskih ekosistemov.

Vrste in raznolikost

V razredu Holothuroidea je približno 1500 opisanih vrst, razporejenih v več družin in rodov, med bolj znanimi so rodovi Holothuria, Stichopus, Cucumaria in Synapta. Obstajajo tako bentoske vrste, ki živijo na dnu, kot redke pelagične oblike, pri katerih, kot je že omenjeno, skeleta ni.

Človek in gospodarski pomen

Morske kumare imajo gospodarsko vrednost, zlasti v azijskih državah, kjer so cenjene kot živilo in zdravilni izdelek — zato jih v nekaterih jezikih omenjajo, npr. Kitajci. Zaradi povpraševanja so nekatere populacije močno izlovljene; zato se razvijajo programe upravljanja, akvakulture in zaščite, da bi ohranili populacije in ekosisteme.

Grožnje in varstvo

Glavne grožnje vključujejo prekomerni izlov, izgubo habitatov (npr. degradacija koralnih grebenov) in spremembe v okoljskih pogojih zaradi podnebnih sprememb. Nekatere države so uvedle kvote, prepoved izvoza ali druge ukrepe za varstvo; tudi mednarodni nadzor trgovine sodi med ukrepe za zaščito najbolj ogroženih vrst.

Zaključek: Morske kumare so ekološko in gospodarsko pomembne živali iglokožcev z edinstvenimi anatomskimi prilagoditvami (dihalna drevesa, spremenljivo vezivno tkivo, ossikli). Svojim načinom hranjenja in obnašanja močno vplivajo na stanje morskega dna, zato je ohranjanje njihovih populacij pomembno za ohranjanje zdravih morskih ekosistemov.

Pregled

Morske kumare se med seboj sporazumevajo tako, da v vodi pošiljajo hormonske signale.

Izjemna značilnost teh živali je kolagen, ki tvori njihovo telesno steno. Ta se lahko poljubno razrahlja in zateguje. Če se žival želi stisniti skozi majhno vrzel, lahko razrahlja kolagenske povezave in se vlije v prostor. Da bi se v teh razpokah zaščitila, morska kumara poveže vsa kolagenska vlakna, da je njeno telo spet čvrsto.

Živali imajo notranje dihalno drevo, ki plava v notranji vodni votlini. Na zadnji strani se voda črpa v kloako in iz nje, zato poteka izmenjava plinov z dihalnim drevesom v črevesju. ^p80

Obramba

Nekatere vrste morskih kumaric s koralnega grebena se branijo tako, da izločajo lepljive cuvierijske cevke, v katere se zapletajo morebitni plenilci. Te cevke so pritrjene na dihalno drevo v črevesju. Ob preplahu lahko te kumare izločijo cevke skozi raztrganino v steni kloake. S tem se lepljive nitke razpršijo po vsem plenilcu. Odvisno od vrste v enem tednu in pol do petih tednih zrastejo nadomestne cevke. Izločanje teh kanalčkov lahko spremlja tudi izločanje strupene kemikalije, znane kot holoturin, ki ima podobne lastnosti kot milo. Ta kemikalija lahko ubije katero koli žival v bližini in je še en način, kako se lahko te sedeče živali branijo. Druge kumare, ki nimajo te naprave, lahko razcepijo črevesno steno ter izločijo črevesno in dihalno drevo. Pozneje jih obnovijo. Zoologi, ki so to izkusili, menijo, da je to impresivno odvračalno sredstvo. "Kaos, ki ga lahko naredi en sam posameznik, je treba videti, da bi mu verjeli." . ^p81

Obstoj teh obrambnih mehanizmov pojasnjuje, zakaj so se holoturiji lahko znebili močnega okostja svojih prednikov.

Hranjenje

Vedno so prisotne močno spremenjene cevaste noge okoli ust. To so razvejane in vpadljive šape, ki so veliko večje od običajnih cevastih nog. Morske kumare imajo od deset do trideset takšnih tipal, odvisno od vrste. Okrog ust in požiralnika je obroč večjih kostnic, na katere so pritrjene mišice cevastih nog. S svojimi lepljivimi šapami žival zbira detritus in majhne organizme.

Morska kumara na Sejšelih v samoobrambi iz anusa izstreli lepljive niti.


Morska kumara, Kokosov otok, Havaji

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so morske kumare?

V: Kakšno je telo morske kumare?

V: Kje živijo morske kumare?

V: S čim se prehranjuje večina morskih kumaric?

V: Koliko je vrst morskih kumaric?

V: Ali imajo morske kumare kakšne edinstvene lastnosti?

V: Za kaj Kitajci uporabljajo morske kumare?

Išči po črki