Morski ježki (Echinoidea): definicija, morfologija in prehrana
Morski ježki spadajo v razred Echinoidea, ki je del razreda Echinodermata. Tako kot ostali iglokožci, dobesedno "bodičasti", so v celoti morski. Običajno so kroglaste oblike in zaščiteni z apnenčastimi ploščicami in bodicami.p65 Urhin je stara beseda za ježa in v mnogih tujih jezikih te živali imenujejo "morski ježki".
Tako kot drugi iglokožci imajo petkratno simetrijo (t. i. pentamerizem) in se premikajo s pomočjo stotin drobnih, prozornih in lepljivih "cevastih nog". Simetrija pri živi živali ni očitna, je pa dobro vidna na posušenem testu.
Morski ježki se večinoma hranijo z algami in majhnimi živalmi. Imajo poseben žvečilni aparat, imenovan Aristotelova svetilka, po grškem filozofu Aristotelu, ki je bil navdušen nad morskimi ježki. S tem aparatom lahko strgajo organizme, prilepljene na površino, po kateri se jež premika.
Morfologija
Morski ježki imajo trdo notranjo lupino, imenovano test, sestavljeno iz apnenčastih ploščic, ki so med seboj spojene. Na testu so gnezda za bodice — gibljive izrastke, ki služijo za zaščito, gibanje in v nekaterih primerih za zakopavanje ali obrambo pred plenilci. Pod bodicami so majhne klešče podobne tvorbe, imenovane pedicelariae, ki pomagajo pri čiščenju površine telesa in odstranjevanju parazitov.
Na površini testa se nahajajo tudi številne majhne odprtine, skozi katere izstopajo cevaste noge (ampulipse), ki jih uporabljajo za hojo, prijemanje hrane in izmenjavo plinov. Prisotna je tudi odprtina imenovana madreporit, preko katere je vodni dihalni sistem povezan z zunanjim okoljem. Pri mnogih vrstah je test okrašen z radiarnimi vzorci, ki so ostanek petkratne simetrije.
Nekatere vrste so bolj sploščene (sea biscuits, sand dollars), druge pa bolj visoke in kroglaste. Velikost se giblje od nekaj milimetrov pri drobnih vrstah do več deset centimetrov pri večjih predstavnikih. Nekateri morski ježki imajo strupene bodice ali strupene pedicelariae, kar predstavlja dodatno obrambo pred plenilci.
Prehrana in ekološka vloga
Večina morskih ježkov je rastlinojedih in se prehranjuje predvsem z algami — prilepljenimi nitastimi algami in rečnimi travami na kamninah. Z uporabo Aristotelove svetilke strgajo in zgrizajo delce z različno trdoto. Nekatere vrste so opportunistični vsejedi in zaužijejo tudi mrtvo organsko snov, majhne nevretenčarje ali školjke.
Morski ježki igrajo pomembno vlogo v obalnih ekosistemih. Z intenzivnim prehranjevanjem lahko uravnavajo rast alg, vendar lahko ob pomanjkanju naravnih plenilcev povzročijo tudi močno prepaščenost alg (t. i. "urchin barrens"), kar vodi v izgubo habitatov kot so kelpni gozdovi. Nasprotno pa so kontrolirane populacije morskih ježkov ključne za ohranjanje biodiverzitete in stabilnosti bioraznovrstnosti.
Pri nekaterih vrstah, zlasti v globljih vodah, prevladujejo mesojede navade — hranijo se s sessilnimi organizmi, mehkužci ali drugimi nevretenčarji. Nočno gibanje in hranjenje je pri mnogih vrstah pogostejše kot podnevi.
Razmnoževanje in razvoj
Morski ježki se večinoma razmnožujejo z zunanjim oploditvijo: samci in samice spuščajo spolne celice v vodo, kjer pride do oploditve. Iz oplojenih jajčec se razvije planktonski ličinkasti stadij, imenovan pluteus, ki je del vodne planktonske skupnosti in se nato po več tednih ali mesecih spremeni v mladega ježa, ki se usede na dno.
Življenjska doba je lahko različna; nekatere manjše vrste živijo nekaj let, medtem ko lahko večji morski ježki živijo več desetletij v optimalnih pogojih.
Odnos do človeka in ogroženost
Sekundarni pomen imajo morski ježki tudi za človeka: v nekaterih kulturah se njihove gonade (v slengu "ikra" ali japonsko "uni") cenijo kot delicija. Hkrati se populacije lahko izčrpajo zaradi pretiranega ribolova ali sprememb habitata.
Okoljski problemi, kot so segrevanje morja, zakisanje oceanov (kar zmanjšuje sposobnost tvorbe apnenčastih ploščic) in izguba habitata, vplivajo na populacije morskih ježkov. V nekaterih regijah so invazivne vrste ali izguba naravnih plenilcev povzročili nenadzorovane poraste populacij, medtem ko so v drugih populacije močno upadle.
Za ohranjanje zdravih populacij so pomembni monitoring, upravljanje ribolova ter ohranjanje habitata. Razumevanje ekologije in prehranjevalnih navad morskih ježkov je ključno za ohranjanje ravnotežja obalnih ekosistemov.
- Hitri povzetek: Morski ježki (Echinoidea) so apnenčasti, bodičasti iglokožci z značilno pentamerno simetrijo, premikajo se s cevastimi nogami in se večinoma prehranjujejo z algami s pomočjo Aristotelove svetilke.
- Pomembno za ekosistem: Regulirajo rast alg, obenem pa lahko ob izjemnih razmnoževanjih povzročijo degradacijo kelpnih habitatov.
Hrbtenice
Pri nekaterih vrstah so bodice dolge in ostre ter ščitijo ježka pred plenilci. Ob prodiranju v človeško kožo povzročijo bolečo rano, vendar običajno niso nevarne. Echinoidi imajo med bodicami po vsem telesu tudi ščipalcem podobne pedicelarije. Njihova naloga je, da se spopadejo z vsem (na primer ličinkami), ki se naselijo na test (zunanjo lupino).p101 Ni znano, ali so te bodice strupene (za razliko od pedicelarijev med bodicami, ki so strupeni).
Tipični morski ježki imajo bodice, ki so dolge od 1 do 3 centimetrov, debele od 1 do 2 milimetra in niso zelo ostre. Diadema antillarum, poznana na Karibih, ima tanke, potencialno nevarne bodice, ki so dolge od 10 do 30 centimetrov (3,9 do 11,8 in).
Ekologija
Morski ježki se hranijo predvsem z algami, lahko pa tudi z morskimi kumaricami in številnimi nevretenčarji, kot so školjke, polihete, spužve, krhke zvezde in krinoidi. Morski ježki so ena od najljubših vrst hrane morskih vider in tudi volčjih jegulj. Brez nadzora lahko ježki opustošijo svoje okolje in ustvarijo brezobzirno ježkovje, brez makroalg in z njimi povezanih živalskih vrst. Morske vidre so se ponovno naselile v Britanski Kolumbiji in s prehranjevanjem z morskimi ježki močno izboljšale zdravje obalnih ekosistemov.
Echinothrix calamaris, morski ježek z ogromnimi trakastimi bodicami. Krogla na vrhu v sredini je njegovo anus.
Fosilni zapisi in evolucija
Prvi fosili ehinoidov so iz obdobja spodnjega ordovika. Najzgodnejše oblike so imele prožne teste s ploščicami, ki so lahko drsele druga čez drugo. Echinoidi so bili v paleozoiku razmeroma nepomemben del biote. Le ena skupina je preživela izumrtje P/Tr in postala osnova vseh poznejših ehinoidov. Skupina, ki je preživela v triasu, cidaroidi, se je razširila v vse druge sodobne skupine, ki jih imenujemo euchinoidi.
Zaradi prekinitve popolne simetrije, ki se je zgodila v juri, so imeli določen sprednji in zadnji konec. To je odprlo nove habitate, zlasti habitate za norenje. Zelo uspešni so bili peščeni in srčni ježki. Živeči ehinoidi so zdaj pomembni člani biote, zlasti v plitvih in priobalnih vodah.
Morski ježki kot hrana
Nekateri ljudje jedo razmnoževalne organe morskih ježkov (imenujejo jih ikre). To je priljubljeno v Koreji. Na Japonskem se ta vrsta sušija imenuje uni.
Vprašanja in odgovori
V: Kakšen je razred morskih ježkov?
O: Razred morskih ježkov je Echinoidea.
V: Kakšna je zaščita morskih ježkov?
O: Morski ježki so zaščiteni z apnenčastimi ploščami in bodicami.
V: Zakaj morske ježke v številnih tujih jezikih imenujejo ježki?
O: Morski ježki se v mnogih tujih jezikih imenujejo ježki, ker je ježek stara beseda za ježa.
V: Kakšna je simetrija morskih ježkov?
O: Simetrija morskih ježkov je petkratna simetrija (imenovana pentamerizem).
V: Kako se morski ježki premikajo?
O: Morski ježki se premikajo s pomočjo stotin drobnih, prozornih, lepljivih "cevastih nog".
V: Kako se imenuje poseben žvečilni aparat morskih ježkov?
O: Poseben žvečilni aparat morskih ježkov se imenuje Aristotelova svetilka, po grškem filozofu Aristotelu, ki so ga morski ježki navduševali.
V: S čim se hranijo morski ježki?
O: Morski ježki se večinoma hranijo z algami in majhnimi živalmi.
