Ordovik: drugo obdobje paleozoika (485–443 milijonov let)
Ordovik je drugo obdobje paleozoika. Trajalo je od pred približno 485,4 milijona let (mio let) do 443,4 mio let in je razdeljeno na zgodnji, srednji in pozni ordovik, ki jih mednarodna stratigrafska lestvica natančneje loči v več stopenj. Sledi obdobju kambrija, za njim pa je obdobje silurja.
Poimenovanje in zgodovina raziskovanja
Ordovik je dobil ime po valižanskem plemenu Ordovikov. Leta 1879 ga je opredelil Charles Lapworth, ki je ugotovil, da se fosili v spornih plasteh razlikujejo od tistih v kambriju ali silurju. Zato jih je utemeljil kot samostojno obdobje. V Veliki Britaniji je bilo priznavanje obdobja ordovika sprva počasno, drugod po svetu pa so ga geologi hitro sprejeli; leta 1906 ga je Mednarodni geološki kongres uradno potrdil kot obdobje paleozoika.
Gospodarska in sedimentna raztopina kopnega
V času ordovika so bile velike površine današnjih kontinentov pokrite s plitvimi toplimi morji, kar je spodbujalo nastanek obsežnih karbonatnih platform, apnenčastih slojev in bogatih sedimentnih paketov. Plitva morja so bila dom raznovrstnih koralnih in stromatoporoidnih grebenov, pa tudi razširjenih fekalnih jam in muljev. Tektonske premike so zaznamovale razlike v legah kontinentov: velik superkontinent Gondvana je ležal blizu južnega pola, medtem ko so manjše kontinentalne mase (Laurentia, Baltika, Sibirija) plavale v nižjih zemljepisnih širinah.
Podnebje in morski nivo
Večino ordovika je bilo podnebje toplo in vlažno, s visokim morskim nivojem, kar je omogočalo razširjenost morskih habitatov. V poznem ordoviku pa je prišlo do izrazitega ohlajanja in nastopa glacij na superkontinentu Gondvana, kar je povzročilo padec morskih gladin in velike spremembe v razporeditvi življenjskih okolij.
Razvoj življenja
- Ordovik predstavlja čas velikega razvoja morskega življenja, znan kot velika ordovška biodiversifikacija (Great Ordovician Biodiversification Event). Število družin in rodov morskih organizmov se je močno povečalo.
- Med prevladujočimi skupinami so bile školjke (brahiopodi), trilobiti, briozoji, brahiopodi, mrežni in koralni organizmi, te dolgovite glavonožce (nautiloidi), graptoliti in razni mikrofosili. Prvič se pojavijo tudi bolj razvejane skupine morskih brezčeljustnih rib (agnathi).
- Vplivni so bili tudi mikroskopski protisti in fitoplankton, ki so oblikovali osnovo morskih prehranskih verig. Obstajajo tudi dokazi za zgodnje naselitve kopnih s preprostimi rastlinskimi strukturami (spori, enocelične alge) na vlažnih površinah obal.
Izumrtje ob koncu ordovika
Ordovik se je končal z vrsto izumrtij, ki so skupaj predstavljala drugo največje izumrtje v fanerozoiku. To je bilo izumrtje ob koncu ordovika. Glavno valovanje izumrtja je povezano z glaciranjem Gondvane in znižanjem morskih gladin (sea-level fall), spremembami v oceanskem kroženju in verjetno tudi z anoksičnimi (brezzračnimi) dogodki v globljih morjih. Posledično je izumrlo veliko vrst brahiopodov, trilobitov, graptolitov in drugih skupin, zlasti tistih, ki so naseljevale plitva morja.
Pomen za geologijo in paleontologijo
Ordovik ima velik pomen za razumevanje zgodnjega razvoja kompleksnega življenja, stratigrafije sedimentov in paleogeografskih premikov. Fosilne zapise iz ordovika znanstveniki uporabljajo za rekonstrukcijo starodavnih morij, ekologij in odzivov biotskih skupnosti na hitro spreminjajoče se okoljske razmere.
Zaključek: Ordovik je bil obdobje dinamičnih sprememb: ekspanzije morskega življenja in rastlinskih kolonij ob obalah, velike tektonske preureditve in končnega ohlajanja, ki je povzročilo eno največjih masovnih izumrtij v zgodovini Zemlje. Njegovi fosilni zapisi so ključni za razumevanje razvoja življenja v paleozoiku.
Geologija
Paleogeografija
V ordoviku je bila gladina morja visoka. Največ je bilo plitvih (<50 m) celinskih morij, za katera so v kamninah ohranjeni dokazi.
V ordoviku so se južne celine združile v eno celino, imenovano Gondvana. Gondvana je obdobje začela v ekvatorialnih širinah in se z napredovanjem obdobja pomikala proti južnemu tečaju. Na začetku ordovika so bile celine Laurentia (današnja Severna Amerika), Sibirija in Baltika (današnja severna Evropa) še samostojne celine.
Geokemija
Ordovik je bil čas geokemije kalcitnega morja, v katerem je bil kalcit z nizko vsebnostjo magnezija glavna morska oborina kalcijevega karbonata.
Favna
Večji del ordovika je življenje še naprej cvetela, vendar je proti koncu obdobja izumrtje ob koncu ordovika resno prizadelo planktonske oblike, kot so konodonti, graptoliti in nekatere skupine trilobitov. Močno so bili prizadeti tudi brahiopodi, briozoji in iglokožci, stožčasti nautiloidi pa so popolnoma izumrli, razen redkih silurskih oblik.
Izumrtja je morda povzročila ledena doba, ki je nastopila ob koncu ordovika: konec ordovika je bilo eno najhladnejših obdobij v zadnjih 600 milijonih let zemeljske zgodovine.
Favna
Na splošno je favna, ki se je pojavila v ordoviku, določila okvir za preostanek paleozoika. V favni so prevladovali viseči hranilci, večinoma s kratkimi prehranjevalnimi verigami. Ekološki sistem je dosegel novo stopnjo kompleksnosti, ki je bila daleč nad kambrijsko favno.
Ordovik je bil sicer manj znan kot kambrijska eksplozija, vendar je bila prilagoditvena radiacija nič manj presenetljiva. Morski rodovi so se povečali za štirikrat, tako da je nastalo 12 % vse znane morske favne fanerozoika. Druga sprememba v favni je bilo močno povečanje števila organizmov, ki se hranijo s filtri. Prevladovali so členkasti brahiopodi, glavonožci in krinoidi. Zlasti členkasti brahiopodi so v skupnostih šelfa v veliki meri nadomestili trilobite. To ponazarja močno povečano biotsko raznovrstnost organizmov, ki izločajo karbonatne lupine, v ordoviciju v primerjavi s kambrijem. Čeprav posamične korale izvirajo vsaj iz kambrija, so se korale, ki tvorijo grebene, pojavile v zgodnjem ordoviku.
Mehkužci, ki so se pojavili v kambriju ali celo ediakaranu, so postali pogosti in raznoliki, zlasti školjke, polži in morski glavonožci. V oceanih so uspevale zdaj že izumrle morske živali, imenovane graptoliti. Pojavili so se nekateri novi cistoidi in krinoidi.
Dolgo je veljalo, da so se prvi pravi vretenčarji (ribe - ostrakodermi) pojavili v ordoviku, vendar nedavna odkritja na Kitajskem kažejo, da so verjetno nastali v spodnjem kambriju. Prvi Gnathostomata (ribe s čeljustmi) so se pojavili v zgornjem ordoviku.
V srednjem ordoviku se je močno povečalo število bioerodirajočih (školjke in kamni) organizmov. To je znano kot ordovicijska bioerozijska revolucija. Zaznamuje jo nenadno obilje fosilov sledov trdega substrata.
V spodnjem ordoviciju so se trilobitom pridružili številni novi brahiopodi, briozoji, planktonski graptoliti in konodonti ter številne vrste mehkužcev in iglokožcev, vključno z ophiuroidi ("krhkimi zvezdami") in prvimi morskimi zvezdami. Kljub temu so trilobiti ostali številni, vsi poznokambrijski redovi so se nadaljevali, pridružila pa se jim je nova skupina Phacopida. Pojavili so se tudi prvi dokazi o kopenskih rastlinah.
Trilobiti v ordoviciju so se zelo razlikovali od svojih predhodnikov v kambriju. Številni trilobiti so razvili nenavadne bodice in nodule za obrambo pred plenilci, kot so bili primitivni morski psi in nautiloidi. Drugi trilobiti so se razvili v plavajoče oblike. Pri nekaterih trilobitih so se razvili celo lopatici podobni smrčki, s katerimi so orali po blatnem morskem dnu. Nekateri trilobiti, kot je Asaphus kowalewski, so razvili dolge očesne palice, ki so pomagale pri odkrivanju plenilcev, medtem ko so pri drugih trilobitih oči popolnoma izginile.
· 
Tripanitne vrtine v ordovicijskem trdem podzemlju v jugovzhodni Indiani.
· 
Vrtine Petroxestes v ordovicijskem trdnem podzemlju, južni Ohio.
· 
Brahiopods and bryozoans in an Ordovician limestone, southern Minnesota.
· 
Platystrophia ponderosa, maysvilski (zgornji ordovik) blizu Madisona v Indiani. Merilo je 5,0 mm.
· 
Ordovicijski strophomenidni brahiopod z inkrustiranimi inartikularnimi brahiopodi in mahovnjakom.
· 
Zygospira modesta, spiriferidni brahiopodi, ohranjeni v prvotnih položajih na trepostomnem briozoju; Indiana.
· 
Graptoliti (Amplexograptus) iz ordovika v bližini Caney Springs, Tennessee.
Nedavno odkritje vrst Burgessovega skrilavca
Znamenita favna iz skrilavca Burgess izgine v srednjem kambriju. Zdaj je znano, da ni izumrla, ampak je preživela in uspevala, kjer so bile okoliščine primerne. V formaciji Fezouata v Maroku so nedavno odkrili lagerstätte (nahajališče izjemno ohranjenih fosilov). Najdišče vsebuje izjemne fosile živali z mehkim telesom z blatnega oceanskega dna. Favna vključuje tudi nekatere živali s trdim telesom, kot so podkovnjaki. Verjetno je bilo zaradi nizke vsebnosti kisika plenilcev in mrhovinarjev čim manj.
Model, ki prikazuje življenje v ordoviku.
Nautiloidi, kot je Orthoceras, so bili med največjimi plenilci v ordoviciju.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je obdobje ordovika?
O: Ordovik je drugo obdobje paleozoika in fanerozoika, ki je trajalo od približno 485,4 milijona let nazaj (mia) do 443,4 mia.
V: Katero obdobje sledi obdobju ordovika?
O: Ordoviku sledi obdobje silurja.
V: Kdo je poimenoval obdobje ordovika?
O: Ordovik je leta 1879 po valižanskem plemenu Ordovikov poimenoval Charles Lapworth.
V: Zakaj je bilo obdobje ordovika v Veliki Britaniji počasi priznano?
O: V Veliki Britaniji je bilo priznavanje obdobja ordovika počasno, ker fosili v spornih plasteh niso bili priznani kot edinstveni za ordovik.
V: Kdaj je bilo obdobje ordovika sprejeto kot uradno obdobje paleozoika?
O: Ordovik je bil sprejet kot uradno obdobje paleozoika leta 1906 na Mednarodnem geološkem kongresu.
V: Kaj je bilo izumrtje ob koncu ordovika?
O: Izumrtje ob koncu ordovika je bilo niz izumrtij, ki so zaznamovala konec obdobja ordovika, in je drugo največje izumrtje v fanerozoiku.
V: Kako dolgo je trajalo obdobje ordovika?
O: Ordovik je trajal od približno 485,4 milijona let nazaj do 443,4 milijona let nazaj.
