Ordovik je drugo obdobje paleozoika. Trajalo je od pred približno 485,4 milijona let (mio let) do 443,4 mio let in je razdeljeno na zgodnji, srednji in pozni ordovik, ki jih mednarodna stratigrafska lestvica natančneje loči v več stopenj. Sledi obdobju kambrija, za njim pa je obdobje silurja.

Poimenovanje in zgodovina raziskovanja

Ordovik je dobil ime po valižanskem plemenu Ordovikov. Leta 1879 ga je opredelil Charles Lapworth, ki je ugotovil, da se fosili v spornih plasteh razlikujejo od tistih v kambriju ali silurju. Zato jih je utemeljil kot samostojno obdobje. V Veliki Britaniji je bilo priznavanje obdobja ordovika sprva počasno, drugod po svetu pa so ga geologi hitro sprejeli; leta 1906 ga je Mednarodni geološki kongres uradno potrdil kot obdobje paleozoika.

Gospodarska in sedimentna raztopina kopnega

V času ordovika so bile velike površine današnjih kontinentov pokrite s plitvimi toplimi morji, kar je spodbujalo nastanek obsežnih karbonatnih platform, apnenčastih slojev in bogatih sedimentnih paketov. Plitva morja so bila dom raznovrstnih koralnih in stromatoporoidnih grebenov, pa tudi razširjenih fekalnih jam in muljev. Tektonske premike so zaznamovale razlike v legah kontinentov: velik superkontinent Gondvana je ležal blizu južnega pola, medtem ko so manjše kontinentalne mase (Laurentia, Baltika, Sibirija) plavale v nižjih zemljepisnih širinah.

Podnebje in morski nivo

Večino ordovika je bilo podnebje toplo in vlažno, s visokim morskim nivojem, kar je omogočalo razširjenost morskih habitatov. V poznem ordoviku pa je prišlo do izrazitega ohlajanja in nastopa glacij na superkontinentu Gondvana, kar je povzročilo padec morskih gladin in velike spremembe v razporeditvi življenjskih okolij.

Razvoj življenja

  • Ordovik predstavlja čas velikega razvoja morskega življenja, znan kot velika ordovška biodiversifikacija (Great Ordovician Biodiversification Event). Število družin in rodov morskih organizmov se je močno povečalo.
  • Med prevladujočimi skupinami so bile školjke (brahiopodi), trilobiti, briozoji, brahiopodi, mrežni in koralni organizmi, te dolgovite glavonožce (nautiloidi), graptoliti in razni mikrofosili. Prvič se pojavijo tudi bolj razvejane skupine morskih brezčeljustnih rib (agnathi).
  • Vplivni so bili tudi mikroskopski protisti in fitoplankton, ki so oblikovali osnovo morskih prehranskih verig. Obstajajo tudi dokazi za zgodnje naselitve kopnih s preprostimi rastlinskimi strukturami (spori, enocelične alge) na vlažnih površinah obal.

Izumrtje ob koncu ordovika

Ordovik se je končal z vrsto izumrtij, ki so skupaj predstavljala drugo največje izumrtje v fanerozoiku. To je bilo izumrtje ob koncu ordovika. Glavno valovanje izumrtja je povezano z glaciranjem Gondvane in znižanjem morskih gladin (sea-level fall), spremembami v oceanskem kroženju in verjetno tudi z anoksičnimi (brezzračnimi) dogodki v globljih morjih. Posledično je izumrlo veliko vrst brahiopodov, trilobitov, graptolitov in drugih skupin, zlasti tistih, ki so naseljevale plitva morja.

Pomen za geologijo in paleontologijo

Ordovik ima velik pomen za razumevanje zgodnjega razvoja kompleksnega življenja, stratigrafije sedimentov in paleogeografskih premikov. Fosilne zapise iz ordovika znanstveniki uporabljajo za rekonstrukcijo starodavnih morij, ekologij in odzivov biotskih skupnosti na hitro spreminjajoče se okoljske razmere.

Zaključek: Ordovik je bil obdobje dinamičnih sprememb: ekspanzije morskega življenja in rastlinskih kolonij ob obalah, velike tektonske preureditve in končnega ohlajanja, ki je povzročilo eno največjih masovnih izumrtij v zgodovini Zemlje. Njegovi fosilni zapisi so ključni za razumevanje razvoja življenja v paleozoiku.