Celinska morja, imenovana tudi epeirska ali epikontinentalna morja, so plitva morja, ki pokrivajo del celine. Gre za vodna telesa z majhno globino v primerjavi z odprtim oceanom, pogosto razširjena nad raztegnjenimi celinskimi policami ali v razmeroma plitvih, geološko potopljenih bazenih.

Definicija in razlike

Epeirsko (epikontinentalno) morje je izraz, ki označuje morje, ki leži nad delom kopnega oziroma celinske plošče. Pomembno je razlikovati med morjem, ki leži na celinski polici, in tipičnim zaprtim oziroma polozaprtim celinskim morjem — slednje je navadno bolj omejeno in lahko vsebuje slano ali mešano vodo. Nekatera morja, kot je Severno morje, niso tipična celinska morja, vendar ležijo na celinski polici, kar jih lahko uvrsti med epeirska v širšem pomenu besede.

Nastanek

Epeirska morja nastanejo predvsem na dva načina:

  • povišanje morske gladine (evstatične spremembe), ki povzroči morski prestopek kopnega in poplavi velike ravnice ali nižje ležeče predele; povezava z izrazom morska gladina je zato ključna;
  • nastanek ali potopitev velikih geoloških bazenov, ki se sčasoma povežejo z oceanom in napolnijo z morsko vodo zaradi tektonskega potopa ali lokalnega znižanja površja.

V zemeljski zgodovini so bili morski prestopi pogosti med obdobji, ko je bila globalna gladina višja ali ko so tektonske spremembe omogočile notranje povezave z oceanom (npr. med juro in kredo).

Značilnosti in sedimentacija

  • Globina: epeirska morja so navadno plitva (nekaj deset do nekaj sto metrov), kar vpliva na temperaturo, prosojnost svetlobe in produktivnost ekosistemov.
  • Sedimenti: plitva morja pogosto kopičijo debele plasti sedimentov — karbonate (koralni in lupinski ostanki), evaporite v zaprtih basenih in raste količina siliciklastičnih usedlin s pripiranjem s kopnega.
  • Fosilni zapis: plitvost in ugodne razmere za življenje povzročijo bogat fosilni arhiv, zato so epeirska morja pogosto zelo pomembna v paleontologiji in stratigrafiji.
  • Temperatura in saliniteta: lahko varirata glede na vnos rečne vode, izhlapevanje in povezave z odprtim oceanom, kar vpliva na bioraznolikost in vrste sedimentov.

Primeri v preteklosti in danes

V geološki preteklosti so bila številna ogromna kopna delno pokrita z epeirskimi morji. Primeri iz članka:

  • med juro je velik del današnje Severne Amerike je pokrivalo epikontinentalno morje, imenovano morje Sundance;
  • v kredi je ogromno področje zasedalo zahodno notranje morje (Western Interior Seaway), ki je razdelilo Severno Ameriko na dve kopenski masi;
  • kot sodoben primer plitvega morja pogosto navajamo Baltsko morje;
  • Hudsonov zaliv se pogosto šteje za epeirsko morje, ker je njegova povprečna globina le okoli 100 čevljev (30 m), medtem ko je primerjalno Bengalski zaliv globok približno 2600 m;
  • Severno morje leži na celinski polici in ga zato v širšem pomenu lahko obravnavamo kot epeirsko morje, čeprav zaradi hidrodinamskih razmer ni popolnoma tipično celinsko morje.

Pomen in vloga

  • ekološko: plitva morja so pogosto zelo produktivna območja z raznoliko mezo- in bentosko favno ter so pomembna kot lovišča za ribe in druga morska bitja;
  • geološko: so krasen arhiv za razumevanje sprememb morske gladine, sedimentacijskih procesov in paleoklimatskih razmer;
  • gospodarsko: sedimenti epeirskih morij pogosto vsebujejo nahajališča fosilnih goriv (nafta, plin), mineralov in so pomembna območja za ribištvo in pomorstvo;
  • občutljivost: ker so plitva, se hitro odzivajo na spremembe morske gladine, podnebne spremembe in človeške vplive (onesnaževanje, izgradnja obalnih nasipov itd.), kar vpliva na obrežne ekosisteme in človeške skupnosti.

Zaključek

Epeirska oziroma epikontinentalna morja so ključna za razumevanje geoloških, ekoloških in zgodovinskih sprememb kopnega in morja. Nastanejo predvsem zaradi zvišanja morske gladine ali potopitve velikih bazenov, puščajo pa bogat sedimentni in fosilni zapis, ki znanstvenikom omogoča rekonstrukcijo preteklih okoljskih razmer ter ponuja pomembne naravne vire v sedanjosti.