Andi: najdaljše gorovje Južne Amerike — geologija, vrhovi, vulkani

Odkrijte Ande, najdaljše gorovje Južne Amerike: 7.000 km, geologija, vrhovi (Aconcagua, Chimborazo), vulkani in osupljive naravne znamenitosti.

Andi so gorovje ob zahodni obali Južne Amerike. Raztezajo se približno 7.000 km od juga Argentine in Čila do severa Kolumbije in vključujejo velike dele Peruja, Bolivije in Ekvadorja. Amazonski rečni sistem izvira na vzhodnem pobočju Andov.

Geologija in nastanek

Andi so posledica kompleksnih tektonskih procesov, predvsem subdukcije oceanske plošče (Nazca) pod južnoameriško kontinentalno ploščo, ki poteka od poznega kreda dalje. Ta subdukcija povzroča dviganje skorje, zloževanje, metamorfizem in intenzivno vulkansko dejavnost ter je ustvarila dolgo verigo gorskih pasov, hrbtov in visokih planot.

Glavne značilnosti geologije:

• Orogeneza: dolgotrajno zloževanje in dvig zaradi pritiskov med ploščami;
• Volkanski lok: ob zahodnem robu Andov poteka močan vulkanski lok z mnogimi stratovulkani in magmatskimi intruzijami;
• Različne enote: Ande sestavljajo različne kordilere in geološke pasove, vključno z akretnimi terasi in starimi metamorfnimi masivi;
• Altiplano: med nekaterimi grebeni (zlasti v Peruju in Boliviji) se nahaja visoka planota, znana kot Altiplano.

Delitev in relief

Gorovje se običajno deli na tri glavne regije: severni, srednji in južni Andi. V posameznih državah se včasih uporablja delitev na Cordillera Occidental, Cordillera Central in Cordillera Oriental. Relief variira od strmih vršacev in planot do globokih kanjonov (npr. kanjon Colca v Peruju) ter suhih puščavnih območij vzdolž pacifiške stranice (Atacama).

Vrhovi in višinske značilnosti

Andi so najdaljše izpostavljeno gorovje na svetu in drugo najvišje po Himalaji. To so najvišje gore zunaj Azije.

• Aconcagua (Argentina) je najvišji vrh Andov in višji vrh Južne Amerike — 6.962 m nad morjem.
• Ojos del Salado (na meji Čila–Argentina) je najvišji aktivni vulkan na svetu (približno 6.893 m).
• Huascarán (Peru) doseže okoli 6.768 m in je najvišja gora v Peruju.
• Chimborazo (Ekvador) — vrh te gore je, zaradi ekvatorialnega bulga Zemlje, najbolj oddaljena točka na površju od središča Zemlje; Mount Chimborazo je neaktivni vulkan v Ekvadorju, ki je nazadnje izbruhnil pred več kot tisoč leti.

Vulkani

Andi vsebujejo množico vulkanov, od katerih so nekateri še aktivni. Vulkanizem je neposredna posledica subdukcije Nazca plošče pod Južnoameriško ploščo. V različni regijah so vulkani stalnica — stratovulkani s strmimi strminami, piroklastičnimi tokovi in lávami različnih kemijskih sestav.

Znani aktivni in potencialno nevarni vulkani v Andih vključujejo (med mnogimi drugimi) Cotopaxi, Tungurahua in Reventador v Ekvadorju, ter aktivne stožce v Čilu in Argentini. Vulkanizem prinaša tudi velike gospodarske priložnosti (geotermalna energija, plodnost tal po pepelu), a tudi nevarnosti za prebivalstvo (izbruhi, pepel, zemeljski plazovi).

Kli­ma, led in vode

Podnebje v Andih je izjemno raznoliko: od suhih puščav ob pacifiški obali (Atacama) do vlažnih nevihtnih višavnih travnikov in tropičnih gorovitih gozdov (páramo, yungas). V višjih predelih so zime ostre in pogosti so snežni pokrovi ter ledeniki. V zadnjih desetletjih se alpinski in tropski ledeniki močno krčijo zaradi podnebnih sprememb, kar vpliva na oskrbo z vodo za milijone ljudi.

Andi so tudi ključni vodni rezervoar: številne reke in pritoki Amazona izvirajo na vzhodnih pobočjih, medtem ko zahodne strmine prispevajo k pacifiškemu pretoku in pogosto ustvarijo močan deževni razkorak med vzhodom in zahodom.

Ekosistemi in biodiverziteta

Gorski pas podpira različne biotske pasove, ki se spreminjajo z nadmorsko višino:

• Páramo in puna: visoke travnate stepne regije z endemično floro in favno;
• Območja oblakov: megleni gozdovi na nižjih strminah z izjemno biodiverziteto;
• Andske puščave in polpuščave: suha območja na zahodni strani;
• Visokogorski jeziki živali: kondor, vikunja, lama, alpaka in posebne reje kmetijskih rastlin (krompir, quinoa).

Ljudje, kultura in gospodarstvo

Andi so dom mnogih avtohtonih skupnosti, kot so Quechua in Aymara, s stoletno tradicijo planinske poljedelstva, reje in terasne obdelave tal. V obdobju Inkov so Andi predstavljali jedro velikega imperija z napredno upravno in kmetijsko organizacijo.

Gospodarstvo regije močno sloni na izkoriščanju naravnih virov: rudarstvo (baker, srebro, kositer, litij v solinah kot je Salar de Uyuni), kmetijstvo na terasah, pa tudi turizem (gorski turizem, alpinistični vzponi, obisk narodnih parkov).

Grožnje in varstvo

Glavni izzivi za Ande vključujejo:

• podnebne spremembe in taljenje ledenikov, kar vpliva na zaloge vode;
• ekološka degradacija zaradi rudnin in pretirane paše;
• izguba habitata in pritisk zaradi širjenja kmetijskih površin;
• potresna in vulkanska nevarnost za naselja v gorskih dolinah.

Hkrati potekajo številni varstveni programi in prizadevanja za trajnostno upravljanje virov, zaščito endemičnih vrst in ohranjanje tradicionalnih načinov življenja skupnosti v Andih.

Zaključek

Andi so izjemno kompleksno in raznoliko gorovje, ki oblikuje podnebje, hidrologijo, biologijo in kulturo velikega dela Južne Amerike. Njihova geologija, visoki vrhovi in vulkani določajo pokrajino in življenje milijonov ljudi — obenem pa zahtevajo skrbno upravljanje in varovanje zaradi sodobnih okoljskih in družbenih izzivov.

Geografija

Andi imajo tri dele:

1. Južni Andi v Argentini in Čilu;
2. Osrednji Andi, ki obsegajo čilski in perujski gorski sistem ter dele Bolivije;
3. Severni del v Venezueli, Kolumbiji in Ekvadorju.

Severni del ima dva vzporedna območja. To sta Kordiljera Occidental (zahodna) in Kordiljera Oriental (vzhodna). Izraz cordillera izhaja iz španske besede, ki pomeni "vrv".

V Kolumbiji, severno od meje z Ekvadorjem, se Andi delijo na tri vzporedne verige, zahodno, osrednjo in vzhodno.

Na severu je Sierra Nevada de Santa Marta (Zasneženo gorovje svete Marte) osamljeno gorovje, ki je ločeno od verige Andov, ki poteka skozi Kolumbijo. Sierra Nevada, ki dosega nadmorsko višino 5700 metrov le 42 km od karibske obale, je najvišje obalno gorovje na svetu.

Zahodni del vzhodne Kordilije Orientalske je edini, ki sega do Kolumbije.

Andsko gorovje je po vsej dolžini široko približno 200 km, razen v Boliviji, kjer je široko 640 km. Otoki nizozemskih Karibov Aruba, Bonaire in Curaçao, ki ležijo v Karibskem morju ob obali Venezuele, predstavljajo potopljene vrhove severnega roba Andov.

Pogled na Aconcaguo iz zraka


V ospredju so visoke ravnine Andov (3000-5000 m), Puna. Linija mladih vulkanov je obrnjena proti precej nižji puščavi Atacama (1000-2000 m nadmorske višine). Več suhih jezer s solno skorjo je bazenov med napenjalnimi prelomi v Puni. Salar de Arizaro (v ospredju) je največje suho jezero na tem posnetku. Blizu središča se izrazito razlikujeta dve območji, Puna in Sierras Pampeanas. Gorovje Sierras Pampeanas je nižje in ima manj mladih vulkanov Barvne spremembe odražajo glavna podnebna območja: puščave Atakame in Puna v primerjavi s travnatimi ravnicami osrednje Argentine, kjer padavine podpirajo bujno pragozdno pokrajino pamp.

Podnebje

Podnebje v Andih se razlikuje glede na območje, nadmorsko višino in oddaljenost od morja. Južni del je deževen in hladen. Osrednji Andi so suhi. Severni Andi so običajno deževni in topli, povprečna temperatura v Kolumbiji je 18 °C. Znano je, da se podnebje zelo spreminja na precej kratkih razdaljah. Deževni gozdovi so le nekaj kilometrov stran od zasneženega vrha Cotopaxi. Gore imajo velik vpliv na temperaturo bližnjih območij. Snežna meja je odvisna od lokacije. V tropskih ekvadorskih, kolumbijskih, venezuelskih in severnih perujskih Andih je na višini med 4.500 in 4.800 m, na severu pa se dvigne do 4.800-5.200 m,060 ft) v bolj suhih gorah južnega Peruja na jugu do severnega Čila na jugu do približno 30° j. š., nato pa se spustijo na 4 500 m na Aconcagui na 32° j. š., 2 000 m na 40° j. š., 500 m na 50° j. š. in le 300 m na Ognjeni zemlji na 55° j. š; od 50° j. š. se številni večji ledeniki spustijo do morske gladine.

Andi v Čilu in Argentini se delijo na dve podnebni in glaciološki območji: suhi in vlažni Andi.

Srednji Andi

Divje živali

V Andih je veliko divjih živali. Andi so s skoraj 1 000 vrstami, od katerih je približno 2/3 endemičnih, najpomembnejša regija na svetu za dvoživke. Živalska raznolikost v Andih je velika: skoraj 600 vrst sesalcev (13 % endemičnih), več kot 1 700 vrst ptic (1/3 endemičnih), več kot 600 vrst plazilcev (45 % endemičnih) in skoraj 400 vrst rib (1/3 endemičnih).

Vikunja in gvanako živita v Altiplanu, medtem ko sorodni udomačeni lami in alpaki domačini pogosto redijo kot vprežne živali ter zaradi mesa in volne. Nočne činčile, dva ogrožena predstavnika reda glodavcev, živijo v alpskih predelih Andov. Andski kondor, največja ptica svoje vrste na zahodni polobli, živi v večjem delu Andov, vendar večinoma v zelo majhnem številu. Druge živali, ki jih najdemo v večinoma odprtih habitatih visokih Andov, so huemul, puma in lisice iz rodu Pseudalopex. Med pticami so nekatere vrste tinamusov (pripadajo rodu Nothoprocta), kot so andska gos, orjaški lunj, flamingi (večinoma povezani s hipersalinskimi jezeri), mala reva, andski mrkač, diademski peskokožec, rudarji, sierrafinje in diukafinje.

Samec andskega petelina, vrste, ki jo najdemo v vlažnih andskih gozdovih


Črede lam (alpak) na pobočju gore Ausangate

Vprašanja in odgovori

V: Kje se nahajajo Andi?

V: Kako dolgo je gorovje Andi?

V: Kateri je najvišji vrh v Andih?

V: Kje izvira rečni sistem Amazonke?

V: Kaj je gora Chimborazo?

V: Ali je gora Chimborazo še vedno aktivna?

Išči po črki