Andi

Geografija

Andi imajo tri dele:

1. Južni Andi v Argentini in Čilu;
2. Osrednji Andi, ki obsegajo čilski in perujski gorski sistem ter dele Bolivije;
3. Severni del v Venezueli, Kolumbiji in Ekvadorju.

Severni del ima dva vzporedna območja. To sta Kordiljera Occidental (zahodna) in Kordiljera Oriental (vzhodna). Izraz cordillera izhaja iz španske besede, ki pomeni "vrv".

V Kolumbiji, severno od meje z Ekvadorjem, se Andi delijo na tri vzporedne verige, zahodno, osrednjo in vzhodno.

Na severu je Sierra Nevada de Santa Marta (Zasneženo gorovje svete Marte) osamljeno gorovje, ki je ločeno od verige Andov, ki poteka skozi Kolumbijo. Sierra Nevada, ki dosega nadmorsko višino 5700 metrov le 42 km od karibske obale, je najvišje obalno gorovje na svetu.

Zahodni del vzhodne Kordilije Orientalske je edini, ki sega do Kolumbije.

Andsko gorovje je po vsej dolžini široko približno 200 km, razen v Boliviji, kjer je široko 640 km. Otoki nizozemskih Karibov Aruba, Bonaire in Curaçao, ki ležijo v Karibskem morju ob obali Venezuele, predstavljajo potopljene vrhove severnega roba Andov.

Pogled na Aconcaguo iz zraka


V ospredju so visoke ravnine Andov (3000-5000 m), Puna. Linija mladih vulkanov je obrnjena proti precej nižji puščavi Atacama (1000-2000 m nadmorske višine). Več suhih jezer s solno skorjo je bazenov med napenjalnimi prelomi v Puni. Salar de Arizaro (v ospredju) je največje suho jezero na tem posnetku. Blizu središča se izrazito razlikujeta dve območji, Puna in Sierras Pampeanas. Gorovje Sierras Pampeanas je nižje in ima manj mladih vulkanov Barvne spremembe odražajo glavna podnebna območja: puščave Atakame in Puna v primerjavi s travnatimi ravnicami osrednje Argentine, kjer padavine podpirajo bujno pragozdno pokrajino pamp.

Geologija

Andi so mezozojsko-terciarni orogeni pas gora ob pacifiškem ognjenem obroču.

Andi so rezultat tektonike plošč, ki je posledica subdukcije oceanske skorje pod južnoameriško kontinentalno ploščo. Južna Amerika se tako kot Severna Amerika od krednega obdobja pomika proti zahodu.

Sodobni Andi so se začeli oblikovati v triasu in juri, ko je začela razpadati Pangea in je nastalo več razpok. V obdobju krede so Andi začeli dobivati sedanjo obliko z dviganjem, prelamljanjem in gubanjem sedimentnih in metamorfnih kamnin starodavnih kratonov na vzhodu. Vzpon Andov ni bil stalen, zato so bile v različnih regijah tektonske napetosti, dvigovanje in vremenske spremembe različne.

Podnebje

Podnebje v Andih se razlikuje glede na območje, nadmorsko višino in oddaljenost od morja. Južni del je deževen in hladen. Osrednji Andi so suhi. Severni Andi so običajno deževni in topli, povprečna temperatura v Kolumbiji je 18 °C. Znano je, da se podnebje zelo spreminja na precej kratkih razdaljah. Deževni gozdovi so le nekaj kilometrov stran od zasneženega vrha Cotopaxi. Gore imajo velik vpliv na temperaturo bližnjih območij. Snežna meja je odvisna od lokacije. V tropskih ekvadorskih, kolumbijskih, venezuelskih in severnih perujskih Andih je na višini med 4.500 in 4.800 m, na severu pa se dvigne do 4.800-5.200 m,060 ft) v bolj suhih gorah južnega Peruja na jugu do severnega Čila na jugu do približno 30° j. š., nato pa se spustijo na 4 500 m na Aconcagui na 32° j. š., 2 000 m na 40° j. š., 500 m na 50° j. š. in le 300 m na Ognjeni zemlji na 55° j. š; od 50° j. š. se številni večji ledeniki spustijo do morske gladine.

Andi v Čilu in Argentini se delijo na dve podnebni in glaciološki območji: suhi in vlažni Andi.

Srednji Andi

Rastline

Deževni gozdovi so nekoč obsegali večji del severnih Andov, zdaj pa jih je manj, zlasti v dolini Chocó in med andskih dolinah v Kolumbiji. To so povzročili kmetijstvo, krčenje gozdov, nezakoniti pridelki in rast prebivalstva.

Neposredno nasprotje vlažnih andskih pobočij so večinoma suha andska pobočja v večjem delu zahodnega Peruja, Čila in Argentine. Na tem območju in v številnih medandskih dolinah so običajno listnati gozdovi, grmičevje in kserična vegetacija, vse do večinoma brezživljenjske puščave Atacama.

V Andih živi približno 30.000 vrst vaskularnih rastlin. Približno polovica od teh je endemična za to regijo: to je vroča točka. Majhno drevo Cinchona pubescens je vir kinina, ki se uporablja za zdravljenje malarije. V Andih je razširjeno vse do Bolivije. Drugi pomembni pridelki, ki izvirajo iz Andov, so tobak in krompir.

Visokogorski gozdovi in gozdički Polylepis so v Andih v Kolumbiji, Ekvadorju, Peruju, Boliviji in Čilu. Ta drevesa se imenujejo Queñua, Yagual in druga imena. Rastejo na nadmorskih višinah do 4 500 m nad morjem. Še vedno ni jasno, ali je neenakomerna razporeditev teh gozdov in gozdičkov naravna ali posledica izsekavanja, ki se je začelo v času Inkov. Ne glede na to je bilo izsekavanje v sodobnem času hitrejše in drevesa so zdaj zelo ogrožena. Nekateri menijo, da je tu še vedno le 10 % prvotnega gozda.

Divje živali

V Andih je veliko divjih živali. Andi so s skoraj 1 000 vrstami, od katerih je približno 2/3 endemičnih, najpomembnejša regija na svetu za dvoživke. Živalska raznolikost v Andih je velika: skoraj 600 vrst sesalcev (13 % endemičnih), več kot 1 700 vrst ptic (1/3 endemičnih), več kot 600 vrst plazilcev (45 % endemičnih) in skoraj 400 vrst rib (1/3 endemičnih).

Vikunja in gvanako živita v Altiplanu, medtem ko sorodni udomačeni lami in alpaki domačini pogosto redijo kot vprežne živali ter zaradi mesa in volne. Nočne činčile, dva ogrožena predstavnika reda glodavcev, živijo v alpskih predelih Andov. Andski kondor, največja ptica svoje vrste na zahodni polobli, živi v večjem delu Andov, vendar večinoma v zelo majhnem številu. Druge živali, ki jih najdemo v večinoma odprtih habitatih visokih Andov, so huemul, puma in lisice iz rodu Pseudalopex. Med pticami so nekatere vrste tinamusov (pripadajo rodu Nothoprocta), kot so andska gos, orjaški lunj, flamingi (večinoma povezani s hipersalinskimi jezeri), mala reva, andski mrkač, diademski peskokožec, rudarji, sierrafinje in diukafinje.

Samec andskega petelina, vrste, ki jo najdemo v vlažnih andskih gozdovih


Črede lam (alpak) na pobočju gore Ausangate

Sorodne strani

• Seznam gora v Andih