Konodonti: izumrli chordati znani po svojih fosilnih zobcih
Konodonti so izumrli razred filuma Chordata. Zdaj jih obravnavamo kot vretenčarje, čeprav je to vprašanje še vedno aktualno.
Dolga leta smo konodonte poznali le po njihovem prehranjevalnem aparatu, ki se dobro fosilizira. Razlog za to je, da je bila večina konodontnih živali z mehkim telesom, zato vse razen zob v običajnih okoliščinah ni okamnelo.
Šele v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so bili konodontni zobje najdeni s sledovi fosilov gostiteljskega organizma. Izhajali so iz spodnjekarbonske lagerstätte v bližini Edinburga na Škotskem.
Zgradba in elementi
Konodontni "zobci" oziroma konodontni elementi so majhni, trdni strukturirani delci, sestavljeni iz fosforne apatite (bioapatit), ki spominja na material v zobeh vretenčarjev. Elementi so običajno dolgi nekaj desetink milimetra do nekaj milimetrov in so bili del zapletenega žvečilnega oziroma ujemalnega aparata – konodontnega aparata.
Aparat je sestavljen iz različnih vrst elementov, ki se med taksoni razlikujejo po obliki in funkciji. Pogosto ločimo tri glavne tipe elementov:
- P-elementi (sprednji ali centralni),
- S-elementi (stranski),
- M-elementi (molarni ali zadnji).
Izgled in način življenja
Ko so bili najdeni ohranjeni mehki deli, se je pokazalo, da je bila celotna žival običajno vitka, podolgovata in podobna majhnemu jegulju ali vretenčarski ribici, dolga nekaj centimetrov. Imela je notochord (hrbtenico v primitivni obliki), vzdolžne mišice (miomere), očesne strukture in mišične prilagoditve za plavanje.
Funkcija konodontnega aparata ni bila povsem enaka današnjim zobovjem; verjetno so bili večinoma plenilci ali saprofagi, ki so lovili drobne brezščetince in mehkužce ali lovili plankton. Njihov način prehranjevanja se je razlikoval glede na sestavo in obliko elementov.
Pomen v geologiji in paleontologiji
Konodontni elementi so izjemno pomembni za biostratigrafijo — paleontologi jih uporabljajo kot indeksne fosile za datiranje sedimentnih kamnin, saj hitro evoluirajo in so široko razširjeni. Njihova prisotnost omogoča natančno korelacijo med sedimentnimi plastmi na različnih področjih.
Poleg tega se konodontni elementi uporabljajo za oceno termične zgodovine kamnin z metodo color alteration index (CAI). Ob segrevanju se njihova barva spreminja (od svetlih rumenkastih tonov do temno rjavih in črnih), kar omogoča oceno maksimalnih temperaturnih pogojev, ki jih je kamnina doživela — to je uporabno pri raziskavah zrelosti organskih snovi in pri iskanju ogljikovodikov.
Razširjenost in izumrtje
Konodonti so bili prisotni v geološki zgodovini dolgo obdobje; prvi znani konodontni elementi izvirajo že iz prekambrija do zgodnjega kambrija (zgodnji paleozoik) in razširjeni so skozi paleozoik do meje triasa in jure. Konodonti so izumrli konec triasa, kar pomeni, da so preživeli več večjih geoloških sprememb, a niso prebrodili triasno-jurskega dogodka.
Zgodovina raziskav in pomen odkritij mehkih delov
Prvotno so bili konodontni elementi znani že od 19. stoletja, vendar njihova narava dolgo ni bila jasna — različni raziskovalci so jih razlagali kot zobke morskih nevretenčarjev, delke školjk ali posebne mikrofosile. Odkritje ohranjenih mehkih delov v 1980-ih na spodnjekarbonskih nahajališčih v Škotskem je razjasnilo, da so bili nosilci teh elementov dejansko majhne chordate živali. Ta odkritja so bistveno prispevala k uvrstitvi konodontov med vretenčarje ali vsaj zelo bližnje sorodnike vretenčarjev.
Zaključek: Konodonti so ključni fosilni ostanki za razumevanje zgodnje evolucije chordatov, stratigrafskih korelacij in termične zgodovine sedimentnih kamnin. Njihovi drobni, a dobro ohranjeni elementi še vedno predstavljajo enega od najuporabnejših orodij v paleontologiji in geologiji.
Conodont elements from the Mississippian period, Pennsylvania.
Elementi konodonta Manticolepis subrecta iz poljskega devona.
Conodont 'elements'
Zobje", imenovani konodontni elementi, so v fosilnem zapisu zelo pogosti in se uporabljajo v biostratigrafiji.
Uporabljajo se tudi kot paleotermometri. Pri višjih temperaturah namreč fosfat spremeni barvo, ki jo merimo s konodontnim indeksom spreminjanja. Zaradi tega so uporabni pri raziskovanju nafte v kamninah, ki segajo od kambrija do zgornjega triasa.
Opis živali
Poznamo enajst fosilnih odtisov konodontnih živali. Prikazujejo jegulji podobno bitje s 15 ali redkeje 19 elementi, ki tvorijo dvostransko simetričen niz v glavi. Ta sklop je bil prehranjevalni aparat, ki se je razlikoval od čeljusti sodobnih živali.
Obstajajo tri oblike zob, stožčasti stožci, razvejane palice in pektiniformne platforme, ki so lahko opravljali različne vloge.
Organizmi so dolgi od nekaj centimetrov do 40 cm velikega Promissuma. Danes je splošno znano, da so imeli konodonti velike oči, plavuti s plavutnimi žarki, mišice v obliki čevrona in notohord.
Celoten razred konodontov, ali vsaj tisto, kar je od njih takrat ostalo, je izumrl v triasno-jurskem izumrtju, ki se je zgodilo pred približno 200 milijoni let.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so konodonti?
O: Konodonti so izumrli razred filuma Chordata.
V: Ali konodonti veljajo za vretenčarje?
O: Da, konodonti se zdaj štejejo za vretenčarje, čeprav je to vprašanje še vedno aktualno.
V: Kako so bili konodonti dolga leta znani?
O: Konodonti so bili poznani le po prehranjevalnem aparatu, ki se dobro fosilizira.
V: Zakaj večina konodontnih živali v običajnih okoliščinah ne okamni?
O: Večina konodontnih živali je imela mehko telo, zato vse razen zob ni okamnelo.
V: Kdaj so bili konodontni zobje najdeni s sledovi fosilov gostiteljskega organizma?
O: Konodontni zobje so bili najdeni s sledovi fosilov gostiteljskega organizma v začetku osemdesetih let 20. stoletja.
V: Od kod izvirajo konodontni zobje s sledovi fosilov?
O: Konodontni zobje s sledovi fosilov izvirajo iz spodnjekarbonske lagerstätte blizu Edinburga na Škotskem.
V: Katere fosile najpogosteje najdemo pri konodontih?
O: Najpogosteje najdeni fosili konodontov so njihovi prehranjevalni aparati ali zobje.
