Školjke (Bivalvia): definicija, vrste, habitat in fosilni zapis

Školjke so največji in najuspešnejši razred mehkužcev. Vanj spada 60.000–75.000 znanih živih vrst. Večina jih je morskih, veliko pa jih živi tudi v sladki vodi (npr. školjke iz družine Unionidae). Njihovi fosilni ostanki segajo v mlajši kambrij in so bili skozi geološki čas pomembni za razumevanje morskih ekosistemov in evolucije mehkužcev.

Morfologija in anatomija

Školjke (razred Bivalvia) imajo telesno zgradbo značilno za dvoskožno lupino: dve simetrični ali skoraj simetrični ski (valvi), ki ju povezuje tečaj in ligament. Lupini sta običajno sestavljeni iz ogljikovega kalcija (aragonit, kalcit) in povrhnjega organskega plašča (periostrakum). Notranja anatomija vključuje:

adduktorske mišice, ki zapirajo lupini;
mantel, ki izloča lupino in tvori sifone pri vrstah, ki živijo zakopane;
žrelo (ctenidia) – škrge, ki so pri večini vrst prilagojene tudi filtriranju hrane iz vode;
navadno ni radule (kar razlikuje školjke od nekaterih drugih mehkužcev, npr. polžev).

Nekateri predstavniki imajo posebne prilagoditve: pri školjkah, kot so školjke iz družine Mytilidae, so prisotni byssus nitki za pritrditev na podlago; pri ostrigah so razviti gradniki in pogosto tvorijo grebene; pri nekaterih zakopanih školjkah so razviti dolgya sifoni za hranjenje in dihanje pod sedimentom.

Prehrana in vedenje

Večina školjk je filtrirnih hranilcev: s pomočjo škrg filtrirajo plankton, detrit in druge delce iz vode. Nekateri so depozitni hranilci (uživajo organski material iz sedimenta), redkeje so tudi plenilci ali specializirane skupine (npr. septibranhiati, ki lovijo majhne organizme). Školjke pogosto igrajo vlogo ekosistemskih inženirjev — čiščenje vode, kopičenje organskih usedlin in tvorba habitata za druge organizme.

Razmnoževanje in razvoj

Večina školjk ima ločeni spolni sistem z zunanjim oploditvenim načinom, pri čemer odrasle samice izločajo jajčne celice v vodo, samci pa spermo. Pri mnogih vrstah sledijo plavajoče larve (trohoplani ali veliger), ki so del planktona in omogočajo široko disperzijo. Nekatere vrste pa imajo notranje gnezditve ali skrajšan razvoj brez dolgih planktonskih stadijev, zlasti sladkovodne vrste, kjer so larve lahko parasitske na ribah (npr. pri Unionidae).

Habitat in razširjenost

Školjke naseljujejo širok razpon habitata: od plitve obalne cone in peščenih oziroma blatnih sedimentov do globokomorskih okolij. Največ jih živi v morju (morski) in v sladkih vodah (sladka voda), ter lahko naselijo tudi estuarije, rokavske reke in lagune. V pomembnih habitatih (npr. ostriščih ali školjčnih poljih) so ključne za stabilnost dna in biodiverziteto.

Fosilni zapis

Školjke imajo dober fosilni zapis zaradi trdnih luskastih lupin. Prvi zanesljivi fosili segajo v mlajši kambrij, nasledila jih je velika evolucijska raznolikost v paleozoiku in še posebej v mezozoiku. Fosilne školjke se pogosto uporabljajo v biostratigrafiji in paleoekologiji — njihove spremembe nam pomagajo rekonstruirati spremembe okolja, morskih ravni in odzive na masovne izumrtja.

Razlika med školjkami in polži

Za kontrast: Polži in polži (vključno z abaloni, limpete, kravjeki, konši, sipine in morski polži) so predstavniki drugega velikega razreda mehkužcev, ki imajo pogosto enodelno zavito lupino in radulo za strganje hrane. Medtem ko so polži mnogokrat specializirani kot rastlinojedci ali plenilci, so školjke večinoma filtratorji ali depozitni hranilci. Polži in školjke so se v evoluciji odzvali na različne ekološke priložnosti: številne linije polžev se razvile v raznovrstne oblike in življenjske strategije v različnih habitatih, podobno pa so se tudi školjke razvejale v času geoloških epoch.

Pomen za človeka in ohranjanje

Gospodarstvo: Školjke so pomembna prehranska skupina (npr. školjke, školjke — školjkarske vrste kot hrana, perle iz ostrig) in osnova akvakulture.
Okolje: Kot filtratorji prispevajo k čiščenju vode in krepitvi habitata. Hkrati lahko invazivne vrste (npr. Dreissena polymorpha — dreissena) poškodujejo infrastrukturo in lokalne ekosisteme.
Ogroženost: Prekomerni ribolov, degradacija habitatov, onesnaževanje in klimatske spremembe pomenijo grožnje številnim vrstam. Ohranjanje grebenov ostrig, upravljanje ribolova in nadzor invazivnih vrst so ključni ukrepi.

Školjke so torej ključni del morskih in sladkovodnih ekosistemov, z bogato evolucijsko zgodovino in velikim pomenom za človeka. Njihova biologija, fosilni zapis in vloge v naravi nudijo široko področje za raziskave in ohranjanje.

Limpeti, školjke in školjke na skali v bibavičnem pasu.

Splošni opis

Polži imajo torzijo, pri kateri se telo med razvojem zvije na eno stran. Pomen tega postopka še ni jasen.

Imajo dobro izraženo glavo z dvema ali štirimi čutilnimi tipali. Imajo tudi noge, po katerih se premikajo. Oči na koncu čepkov so od preprostih do bolj zapletenih.

Večina vrst ima školjko, ki je iz enega kosa in zavita ali spiralasto zavita; običajno se odpira na desni strani (gledano z vrhom školjke, obrnjenim navzgor). Nekatere vrste imajo operkulum, pokrov ali vratca za zapiranje lupine. Pri nekaterih vrstah polžev lupine ni, telo pa je poenostavljeno. Najbolj znani polži so kopenski polži, vendar več kot polovica vseh vrst živi v morskem okolju. Med morskimi polži so rastlinojedci, detritosuporabniki, mesojedci in nekaj ciliarnih polžev, pri katerih je radula zmanjšana ali je sploh ni. Radula je običajno prilagojena hrani, ki jo vrsta uživa.

Najpreprostejši polži so limpete in abaloni, rastlinojedi, ki s svojimi trdimi radulami razjedajo morske alge na skalah. Mnogi morski polži so grebenarji in imajo sifone ali cevke, ki segajo iz plašča in včasih iz lupine. Te delujejo kot dihalke, ki živali omogočajo, da v svoje telo še naprej vleče vodni tok s kisikom in hrano. Sifoni se uporabljajo tudi za odkrivanje plena na daljavo. Ti polži dihajo s škrgami. Nekatere sladkovodne vrste in skoraj vse kopenske vrste imajo razvita pljuča.

Morski polži so morski polži iz več različnih družin. Pogosto so izrazito obarvani. To je lahko opozorilo, če so strupeni, ali pa jih prikrije na koralah in morskih algah, kjer jih veliko živi. Njihove škrge so pogosto pernate šape na hrbtu. Po tem so nudibranhi dobili ime. Nudibranši z gladkim ali bradavičastim hrbtom nimajo vidnih škrlatnih mehanizmov in lahko dihajo neposredno skozi kožo. Nekaj morskih polžev je rastlinojedih, nekateri pa so mesojedi. Mnogi imajo izrazite prehranske preference in se redno pojavljajo skupaj z določenimi vrstami.

Razvrstitev

Taksonomija Gastropoda se nenehno spreminja: v zadnjih dvajsetih letih sta bili objavljeni dve večji reviziji. Na podlagi podatkov iz sekvenciranja DNK bodo zagotovo opravljene še druge revizije. Trenutno se taksonomija Gastropoda lahko razlikuje od avtorja do avtorja.

V skladu s sodobnim kladizmom bi morala biti taksonomija Gastropoda napisana v smislu strogo monofilskih skupin. To pomeni, da je v vsaki skupini samo ena linija polžev. To bo težko storiti in še vedno imeti praktično taksonomijo za delovne biologe. Razvrščanje živali v praksi pomeni uporabo morfologije (kako so videti). Vendar obstajajo razlike med starejšimi razvrstitvami, pridobljenimi na podlagi morfologije, in tistimi, ki temeljijo na zaporedjih genomov. To lahko pojasni konvergentna evolucija, ki se je pogosto pojavljala pri polževcih.

To je bila tradicionalna razvrstitev v štiri podrazrede:

Prosobranchia: (škrge pred srcem).
Opisthobranchia: (škrge desno in za srcem).
Gymnomorpha: (brez lupine)
Pulmonata: (s pljuči namesto škrg)

Geološka zgodovina

Prvi polži so bili izključno morski. Prvi iz te skupine so se pojavili v zgornjem kambriju (Chippewaella, Strepsodiscus). Do ordovika so bili polži raznolika skupina, ki je bila prisotna v nekaj vodnih habitatih. Pogosto so fosilni polži iz kamnin zgodnjega paleozoika preslabo ohranjeni za natančno identifikacijo. Kljub temu silurski rod Poleumita vsebuje petnajst določenih vrst. Fosilni polži so v paleozoiku manj pogosti kot školjke.

Večina polžev iz tega obdobja spada v primitivne skupine. Nekaj teh skupin se je ohranilo še danes. V karbonskem obdobju je bilo veliko oblik, ki jih vidimo pri živih polžih, mogoče najti v fosilnih zapisih. Kljub tem podobnostim na videz večina teh starejših oblik ni neposredno povezana z živimi oblikami. V mezozoiku so se razvili predniki številnih živih polžev. Eden najzgodnejših znanih kopenskih (na kopnem živečih) polžev je Maturipupa, ki ga najdemo v premogovnih skladih karbonskega obdobja v Evropi. V primeru pogostega fosila Bellerophon iz karbonskih apnencev v Evropi ni znano, ali gre za gasropoda ali ne.

Sorodniki sodobnih kopenskih polžev so redki pred obdobjem krede. V tem obdobju se je prvič pojavil znani polž Helix.

V kamninah mezozoika so polži kot fosili pogostejši, njihova lupina pa je pogosto dobro ohranjena. Njihovi fosili se pojavljajo v plasti tako sladkovodnega kot morskega okolja. Purbeški marmor iz obdobja jure in Susseški marmor iz zgodnje krede, ki se nahajata v južni Angliji, sta apnenca, ki vsebujeta tesno zapakirane ostanke ribniškega polža Viviparus.

V kamninah iz kainozoika je zelo veliko fosilov polžev. Mnogi od teh fosilov so tesno povezani s sodobnimi živimi oblikami. Raznolikost polžev se je na začetku te dobe skupaj z raznovrstnostjo školjk izrazito povečala.

Gastropodi so ena od skupin, ki beležijo spremembe v živalskem svetu, ki jih je povzročilo napredovanje in umikanje ledenih plošč v pleistocenu.

Helix aspersa / Cornu aspersum : Aspersorses: vrtni polž

Cepaea nemoralis , grobni polž

Strani s školjkami

Na teh straneh je prikazana raznolikost oblik polžev. Abalona; školjka; školjka; školjka; limpeta; nudibranch; morski polž; polž; polž; polžek; polžek.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so polži?

O: Gastropodi so največji in najuspešnejši razred mehkužcev, ki vključuje polže, polže, abalone, limpete, kravice, konše, školjke, školjke z vrha, sviščke in morske polže.

V: Koliko je znanih živečih vrst polžev?

O: Poznamo približno 60.000-75.000 živečih vrst polžev.

V: Kje večinoma živijo polži?

O: Večina polžev živi v morskem okolju, nekateri pa tudi v sladki vodi in na kopnem.

V: Kakšni so fosilni ostanki polžev?

O: Fosilni ostanki polžev segajo v mlajši kambrij.

V: Kateri je bil primarni življenjski prostor polžev?

O: Primarni življenjski prostor polžev je bil kot plenilci na morskem dnu.

V: Kdaj so se razvile številne vrste danes živečih polžev?

O: Številne vrste danes živečih polžev so se razvile v mezozoiku.

V: Katero prednost so izkoristili polži v mezozoiku?

O: V mezozoiku so številni polži izkoristili velike zaloge hrane na morskem dnu.