Permsko-triasno izumrtje (krajše P/Tr) je bilo največje izumrtje v fanerozoiku. Izumrlo je približno 96 % vseh morskih vrst in okoli 70 % kopenskih vretenčarjev. Gre tudi za edini znani dogodek množičnega izumrtja, ki je prizadel žuželke. S tem dogodkom se je zaključila paleozojska doba in se začela mezozojska doba.

Obseg in časovni okvir

Dogodek se je zgodil na meji med permskim in triasnim obdobjem, pred približno 252 milijoni let. Zaradi izjemne izgube biotske raznovrstnosti je bila ponovna kolonizacija in obnova ekosistemov bistveno počasnejša kot po drugih množičnih izumrtjih; za popolno obnovo biodiversitete so bili potrebni milijoni let. Nekatere študije to izumrtje opisujejo kot "mater vseh množičnih izumrtij". Analize fosilnih zapisov in geokemičnih podatkov kažejo, da je bila smrtna stopnja večine skupin izjemno visoka in da je lahko potek izumiranja vključeval enega ali več zaporednih impulzov, zato natančen vzorec izumiranja še ni povsem jasen.

Predlagani vzroki in mehanizmi

Za pojasnitev vzrokov perm-triasnega izumrtja so predlagali več mehanizmov, verjetno v različnih kombinacijah. Med glavnimi hipotezami so:

  • veliki ali večkratni trki meteoritov, kar bi sprožilo kratkotrajne, a intenzivne klimatske in atmosferske spremembe;
  • močan in obsežen vulkanizem, ki je v ozračje izpustil velike količine CO2, SO2 in drugih plinov;
  • nenadno sproščanje hidratov metana z morskega dna, kar bi dodatno zvišalo koncentracijo toplogrednih plinov;
  • postopne spremembe, kot so nihanja morske gladine, dolgotrajni oceanski anoksični dogodki (pomanjkanje kisika v globljih morjih), naraščajoča sušnost kopnih območij in spremembe oceanske cirkulacije zaradi podnebnih sprememb.

Med temi mehanizmi izstopa eden zelo verjeten glavni sprožilec: ob stiku P/Tr je prišlo do enega največjih znanih poplavnih bazaltnih izbruhov. Ti izbruhi so pred približno 251–250 milijoni let ustvarili Sibirskepasti, ogromno vulkansko provinco v Sibiriji. Dolgotrajni izbruhi so v ozračje izpustili ogromne količine ogljikovega dioksida in žveplovega dioksida, kar bi povzročilo hitro segrevanje ozračja, kislinsko deževje, zmanjšano primarno produkcijo v oceanih in masovno porast anoksičnih razmer v morskih bazenih. Zaradi teh učinkov je danes največja verjetnostna hipoteza ravno ta velikanski vulkanizem kot glavni vzrok velikanskega propada ekosistemov.

Potek okoljskih sprememb

Konsekvence velikih vulkanskih izbruhov in drugih dejavnikov so verjetno vključevale kombinacijo naslednjih pojavov:

  • hitro globalno segrevanje zaradi dviga atmosferskega CO2 in morebitnega sproščanja metana iz hidratov;
  • oceanografske spremembe, vključno z zmanjšanjem kisika v globokih morjih (anoksija) in razvojem sulfidnih (euxiničnih) razmer, ki so izredno škodljive za morske organizme;
  • kislinsko obolenje oceanov zaradi raztopljenega CO2, kar je uničevalo karbonatne organizme in koralne sisteme;
  • izguba stanišč na kopnem zaradi padca ali nihanja gladine svetovnega morja na zgodovinsko nizke ravni ter spremembe klimatskih pasov (suše, ekstremni vremenski pojavi);
  • sekundarni učinki na prehranjevalne verige in trajne spremembe ekoloških niš, ki so onemogočile hitro ponovni zagon biodiverzitete.

Dokazi in nasprotna stališča

Dokazi za vpletenost sibirskih poplavnih bazaltov vključujejo časovno ujemanje izbruha z izumrtjem, velike emisije izotopskih sprememb ogljika v geoloških zapiskih, široko razširjeni znaki anoksije v morskih sedimentih in globalne spremembe v sedimentnih slogih. Še vedno pa ostajajo nerazrešena vprašanja, kot so morebitna vloga (če sploh) trkov meteoritov — do danes ni bilo odkritega enoznačnega velikega kratkotračnega kraterja, ki bi pojasnil dogodek — in natančen zaporedni potek impulzov izumiranja (enkratni katastrofičen dogodek ali več zaporednih). Zato nekatere študije predlagajo kombinacijo več dejavnikov.

Posledice in okrevanje

Permsko-triasno izumrtje je popolnoma preoblikovalo zemeljsko življenje: izginile so številne dominantne skupine (na primer mnoge skupine morskih beskralježnikov in kopenskih plutocidnih vretenčarjev), medtem ko so nekatere manj znane ali manj razširjene skupine preživele in kasneje izkoristile nove ekološke priložnosti. V mezozoiku so se pojavili novi prevladujoči organizmi, predvsem mezozojski plazilci (vključno z ostanki, ki vodijo do dinozavrov) in druge skupine.

Obnova globalne biotske raznovrstnosti je potekala postopoma in je trajala milijone let — ocene se pogosto gibljejo v razponu več milijonov do več deset milijonov let, odvisno od skupine in ekosistema. Zaradi obsežnosti in trajanja okoljskih sprememb, sproženih ob P/Tr dogodku, je to izumrtje enkratno v svojem obsegu in posledicah za zemeljsko zgodovino.

Kratko povzetek: Permsko-triasno izumrtje je največji znani izumrtni dogodek v fanerozoiku, povezan z velikimi okolijskimi spremembami — najverjetneje z obsežnim vulkanizmom v Sibiriji (Sibirskepasti, Sibirija) in drugimi procesi, ki so skupaj povzročili masovni zaton morskega in kopenskega življenja ter dolgotrajno obnovo ekosistemov.