Morske želve (Chelonioidea) so želve, ki jih najdemo v vseh svetovnih oceanih, razen v Arktičnem oceanu. Nekatere vrste opravljajo dolge selitve in lahko prepotujejo tisoče kilometrov med hranjenjem in gnezdenjem. Imena se razlikujejo glede na angleški jezik: v ameriški angleščini se za te živali uporablja izraz sea turtles; v britanski angleščini so pogosto preprosto "turtles". Sladkovodne želve se v angleščini imenujejo "terrapins", kopenske pa "tortoises".

Vrste in taksonomija

Na svetu priznavamo sedem vrst morskih želv: Kempova grebenarka (Kemp's ridley), ploska (flatback), zelena (green turtle), olivna grebenarka (olive ridley), grebenarka (hawksbill), jastrebovec (loggerhead) in usnjarka (leatherback). Večina vrst pripada družini Cheloniidae, medtem ko je usnjarka edina živeča vrsta iz družine Dermochelyidae. Usnjarka je tudi največja in najbolj posebna med morskimi živalmi zaradi svoje mehke, skoraj kožnate hrbtne plasti namesto trdega oklepa.

Velikost in opis

Usnjarka lahko v zrelih letih doseže približno 2 m dolžine telesa in tehta tudi do okoli 900 kg (v literaturi so navedene primerljive največje vrednosti). Večina drugih vrst je manjša: kostniški (trdi) oklep večine morskih želv meri običajno med približno 0,5 in 1,2 m v dolžino, ob tem pa se teža razlikuje od nekaj deset do nekaj sto kilogramov, odvisno od vrste. Najmanjša vrsta je pogosto Kempova grebenarka, ploska (flatback) pa ima omejeno razširjenost in manjše lokalne populacije, zato je ponekod redka.

Razširjenost in življenjski prostor

Morske želve naseljujejo tople in zmerno hladne vode svetovnih oceanov. Nekatere vrste, na primer usnjarka, lahko prodrejo tudi v hladnejša morja in globlje vode. Specifično velja, da želvo ploskoglavko (flatback) najdemo predvsem ob severni obali Avstralije — njena razširjenost je omejena na avstralski kontinentalni ploščad.

Prehrana in vedenje

  • Prehrana se močno razlikuje med vrstami: grebenarka in jastrebovec sta pogosto mesojedni (jedavca koral, mehkužce, rake), zelena žival pa pri odraslih pogosto pretežno rastlinojeda (morska trava, alge).
  • Usnjarka se prehranjuje predvsem z meduzami in drugim mehkužnim planktonom, za kar je tudi njena dolga, spiralna prebavila prilagojena.
  • Mnoge vrste so migratorne in uporabljajo magnetno zaznavanje, vonj in druge navigacijske mehanizme, da najdejo gnezdišča in hranilne površine.

Razmnoževanje

Samice se za gnezdenje vračajo pogosto na iste plaže, kjer so se same izvalile (fenomen natalne natalne vrnitve). Na peščenih plažah izkopljejo luknje, v katere položijo enega ali več leg (vsaka legla lahko vsebuje od nekaj deset do več sto jajčec, odvisno od vrste). Inkubacija traja več tednov; temperaturni pogoji na plaži vplivajo na spol mladičev (temperaturno določeno spolno determinacijo). Mladiči ob izvalitvi običajno ponoči hitijo proti morju, kjer jih čakajo številne naravne nevarnosti.

Grožnje in zaščita

Morske želve so zaradi človeških dejavnosti ogrožene: glavne grožnje so izguba in degradacija gnezdišč, nenamerni ulov (bycatch) v ribištvu, lov in trg z oklepi ter mesom, onesnaženje morij (predvsem plastika, ki jo želve lahko zaužijejo), obsevanje in svetlobno onesnaževanje plaž, podnebne spremembe (ki spreminjajo temperaturo gnezdilnih plaž in s tem spolno razmerje mladičev) ter degradacija habitatov (koralni grebeni, morske travne postelje).

Zaradi tega so morske želve predmet številnih varstvenih ukrepov: zaščitene so po mednarodnih pogodbah (npr. na ravni CITES), potekajo programi spremljanja gnezdišč, postavljene so zaščitene obalne cone, v ribištvu se uvajajo naprave, kot so turtle excluder devices (TED), in delujejo rehabilitacijski centri za poškodovane jedinke. Lokalni projekti vključujejo tudi izobraževanje javnosti in sodelovanje skupnosti pri varstvu gnezdišč in zmanjševanju težav z odpadki.

Morske želve so ključne za zdravje morskih ekosistemov (na primer zelene želve prispevajo k ohranjanju travnatih rastišč), zato je njihovo varstvo pomembno tako z vidika biotske raznovrstnosti kot tudi ekosistemske stabilnosti.