Sipe: glavonožci z sepijsko kostjo – anatomija, prehrana in razmnoževanje

Sipe so morski mehkužci iz rodu glavonožcev. Spadajo v isti razred kot lignji, hobotnice in nautilus. Pripadnice reda Sepiida so znane po izjemni sposobnosti spreminjanja barv in vzorcev ter po visoki ravni vedenjske zapletenosti.

Sipe imajo notranjo lupino (imenovano sepijska kost), velike oči ter osem rok in dve šapi, opremljeni z drobno nazobčanimi priseski, s katerimi zgrabijo svoj plen. Sepijska kost iz poroznega materiala deluje kot plovnostni organ: s spreminjanjem razmerja med plinom in tekočino v njej sipe natančno uravnavajo vzgon in tako mirno lebde v vodi. Ob robu telesa imajo valovite plavuti za tiho drsenje, za hiter pobeg pa uporabijo reaktivni pogon skozi lijak (sifon). Koža je gosto posejana s chromatofori (pigmentnimi celicami) ter z irido- in levkofori, kar jim omogoča bliskovite barvne in vzorčne spremembe ter celo spremembo teksture kože v drobne izrastke, da se zlijejo z okoljem. Učinkovit vid, značilna vodoravno zavita zenica in zaznavanje polarizirane svetlobe jim pomagajo pri preži in sporazumevanju. V ustih imajo trd kljun in strgalo (radulo) za drobljenje lupin; slinaste žleze izločajo blag strup, ki omami plen. Ob nevarnosti izločijo temno oblakasto črnilo, s katerim zmedejo napadalca in pobegnejo.

Anatomija in ključne prilagoditve

• Sepijska kost: lahka, porozna struktura, pogosto jo naplavi na obalo; znana je tudi kot vir kalcija za ptice v ujetništvu.
• Gibanje: kombinacija počasnega, zelo tihega plavanja s plavutmi in hitrega “raketnega” pospeška skozi sifon.
• Preobleka v trenutku: barve in vzorci služijo kamuflaži, zastraševanju plenilcev in bogatim dvoritvenim prikazom.
• Čutila in možgani: velik možganski kompleks glede na velikost telesa; dobro učenje, spomin in reševanje nalog.

Prehrana in način lova

Sipe se prehranjujejo z majhnimi mehkužci, rakovicami, kozicami, ribami in drugimi sipami. Lovijo jih tudi različni morski psi in ribe. Živijo približno 1 do 2 leti. Pri lovu se tiho približajo in v pravem trenutku izstrelijo dve podaljšljivi lovki, s katerima kot harpunama zagrabita plen ter ga s pomočjo osmih rok trdno zadržita. Luskaste ali oklepne dele zdrobijo s kljunom, pri trših lupinah pa lahko z drobnimi vbodi in encimi zmehčajo oklep. Velikokrat prežijo delno zakopane v pesku in se popolnoma zlijejo z okoljem.

Življenjski prostor in razširjenost

Najraje prebivajo na plitvih obalnih območjih, nad peščenimi ali blatnimi tlemi, med morskimi travniki in na skalnatih dnih, od plitvega priobalja do več deset, mestoma tudi nekaj sto metrov globoko. Nekatere vrste v zmernih morjih opravijo sezonske selitve med globljimi prezimovališči in plitvinami, kjer se hranijo in razmnožujejo. Znana je navadna sipa (Sepia officinalis) v severovzhodnem Atlantiku in Sredozemlju ter avstralska orjaška sipa (Sepia apama) z velikimi drstitvenimi združevanji.

Vedenje in komunikacija

• Kamuflaža in signali: s hitro izmenjavo vzorcev in valovanjem barv lahko hkrati komunicirajo z vrstniki in ostanejo skrite pred plenom ali plenilci.
• Deimatični prikazi: nenadni kontrastni vzorci in “očesne lise” prestrašijo napadalca ter si omogočijo umik.
• Aktivnost: mnoge so najbolj dejavne ob zori in mraku; čez dan se lahko zakopljejo in počivajo.

Razmnoževanje in življenjski krog

Sipe so kratkožive; večina vrst dočaka le eno do dve leti. Razmnoževanje je praviloma sezonsko. Samec s posebej preoblikovano roko (hektokotil) prenese spermatofore samici v predel plaščne votline. Pogosto sledi čuvanje partnerke in tekmovanje med samci, pri čemer lahko samci uporabljajo barvne “polovične vzorce” – ena stran telesa dvoritvena za samico, druga zastrašujoča za tekmeca. Samice odlagajo temno obarvana jajca, pritrjena na alge, travnike ali skale; barva jim nudi zaščito pred sončno svetlobo in prikriva pred plenilci. Mladiči se izvalijo kot pomanjšane kopije odraslih in so takoj samostojni. Odrasli po drstitvi navadno poginejo (semelparnost).

Plenilci in obramba

• Plenilci so poleg večjih rib in morskih psov tudi delfini in tjulnji.
• Ob napadu sprostijo črnilo in z reaktivnim pogonom bliskovito pobegnejo; kamuflaža in “oklep” iz vedenjskih trikov sta prva obrambna linija.

Odnos do človeka in pomen

• Ribištvo in kulinarika: sipe so pomemben vir hrane, cenjene v sredozemski in azijski kuhinji; črnilo se uporablja za barvanje in aromo jedi.
• Sepijska kost: pogosto jo najdemo naplavljeno na obalah; uporablja se kot vir mineralov za ptice in v obrtniških namenih.
• Varstvo: lokalne populacije lahko ogrožajo prelov, uničevanje habitatov (npr. travnikov Posidonia) in onesnaženje; trajnostno upravljanje lova in varovanje obalnih ekosistemov sta ključna.

Anatomija

Sekulja

Sipe imajo notranjo kost iz kalcijevega karbonata. Je porozna, polna majhnih luknjic, vzgon se lahko spreminja, tako da se lahko separa s spreminjanjem količine plina in tekočine v komorah spušča nižje ali višje. Sečnjak vsake vrste ima značilno obliko, velikost in vzorec grebenov ali strukturo. Kosti morskih sekaric uporabljajo draguljarji in srebrniki kot kalupe za odlivanje majhnih predmetov. Danes so verjetno bolj znane kot material, ki ga dajejo hišnim pticam kot vir kalcija. Stikle najdemo samo pri sepijah in so ena od značilnosti, po katerih se razlikujejo od lignjev in drugih mehkužcev.

Spreminjanje barve

Sipe včasih imenujemo morski kameleoni, saj lahko spremenijo barvo kože. Njihova koža se lahko obarva z barvnim vzorcem, da se sporazumeva z drugimi sepijami in da se prikrije pred plenilci. To funkcijo spreminjanja barve opravljajo skupine rdečih, rumenih, rjavih in črnih pigmentnih kromatofor nad plastjo odsevnih iridofor in levkofor. Vsi ti so v koži sepije in skupaj spreminjajo njeno barvo. Na kvadratni milimeter je do 200 teh posebnih pigmentnih celic.

Pigmentirani kromatofori imajo vrečko s pigmentom in veliko membrano, ki je ob umiku prepognjena. Na straneh je 6-20 majhnih mišičnih celic, ki se lahko skrčijo in elastično vrečko ob koži stisnejo v disk.

Iridofori so plošče iz hitina ali beljakovin, ki lahko odbijajo svetlobo. Zaradi njih so kovinsko modre, zelene, zlate in srebrne barve pogosto vidne pri sepijah. Vse te celice se lahko uporabljajo v kombinacijah. Poleg tega, da lahko vplivajo na barvo svetlobe, ki se odbija od njihove kože, lahko sepije vplivajo tudi na polarizacijo svetlobe, kar lahko uporabijo za signalizacijo drugim živalim, ki zaznavajo polarizacijo.

Oči

Oči sepijonk so med najbolj razvitimi v živalskem kraljestvu. Način razvoja oči glavonožcev se bistveno razlikuje od razvoja oči vretenčarjev, kot je človek, vendar je njihov način delovanja precej podoben. Podobnost med očmi glavonožcev in vretenčarjev je primer konvergentnega razvoja. Čeprav ne vidijo barv, lahko zaznavajo polarizacijo svetlobe, kar izboljša njihovo sposobnost zaznavanja kontrasta. Na mrežnici (t. i. foveja) imajo dve mesti koncentriranih senzoričnih celic, eno za pogled bolj naprej, drugo pa za pogled bolj nazaj. Leče se ne preoblikujejo tako kot pri ljudeh, temveč se zaradi spremembe ostrine premaknejo tako, da se preoblikuje celotno oko.

Kri

Kri sepij je nenavadnega zelenomodrega odtenka, ker za prenos kisika uporablja beljakovino hemocinin, ki vsebuje baker, namesto rdeče beljakovine hemoglobin, ki vsebuje železo in je značilna za vretenčarje. To je podobno krvi členonožcev. Hemocin ni tako dober prenašalec kisika kot hemoglobin. Kri črpajo tri ločena "srca". Dve od teh se uporabljata za prečrpavanje krvi v par škrg (po eno srce za vsako škrgo), tretje pa za prečrpavanje krvi po preostalih delih telesa.

Pfefferjeva plavolasa separa iz Sipadana v Maleziji

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so seže?

V: Kaj jedo sepije?

V: Kaj jedo sepije?

V: Kako dolgo živijo sepije?

V: Kaj je kost sepije?

V: Koliko rok in čepkov imajo sepije?

V: Katere druge živali spadajo v isti razred kot sepije?

Išči po črki