Hobotnica

Anatomija

Za razliko od večine drugih glavonožcev ima večina hobotnic le mehko telo brez notranjega okostja. Nimajo zaščitne zunanje lupine kot nautilus, ki je druga vrsta glavonožcev. Njihov edini trdi del je kljun, ki je po obliki podoben kljunu papige.

Zato se hobotnica zlahka prebije skozi zelo ozke odprtine med skalami, na primer skozi luknjo, ki je velika kot njeno oko.

Oči

Oči hobotnic so zapletene. Pravzaprav nimajo slepe pege. Slepa pega je posebno mesto v očeh, ki ne zaznava svetlobe. Ko torej nekam pogledamo, dela tistega, kar je tam, dejansko ne zaznavamo (možgani ga "zapolnijo", tako da ga ne opazimo). Vendar hobotnica nima te težave.

Leče v hobotnici so premične. Za ostrenje se premika naprej in nazaj. Tako ostri fotoaparat. Ko fotoaparat izostri predmet, da bi posnel fotografijo, se leča premika naprej in nazaj, dokler slika, ki jo vidi fotoaparat, ni pravilno izostrena.

Barve

Nekatere hobotnice lahko svoje kromatofore uporabljajo za več kot le kamuflažo. Če se ne zlijejo z okolico, lahko z barvo sporočijo svoja čustva. Ko so na primer sproščene, so motne, sivorjave ali oranžne barve. Kadar so jezni, so lahko rdeči. Če jih je strah, se lahko obarvajo belo.

Obnašanje

Obveščevalna služba

Hobotnice so zelo inteligentne, verjetno bolj kot kateri koli drugi nevretenčarji. O natančnem obsegu njihove inteligence in sposobnosti učenja biologi veliko razpravljajo. Poskusi z labirintom in reševanjem problemov so pokazali, da imajo kratkoročni in dolgoročni spomin. Njihova kratka življenjska doba omejuje količino znanja, ki se ga lahko naučijo.

Nekatere hobotnice, kot je hobotnica posnemovalka, lahko premikajo roke tako, da posnemajo gibe drugih morskih bitij.

V laboratorijskih poskusih lahko hobotnice zlahka naučimo razlikovati med različnimi oblikami in vzorci. Opazili so jih pri igri, ki so jo nekateri opisali kot igro: v akvarijih so večkrat spustile steklenice ali igrače v krožni tok in jih nato ujele. Hobotnice pogosto izstopijo iz svojih akvarijev in včasih tudi iz drugih, ko iščejo hrano.

Največja izmed več kot 300 vrst hobotnic, orjaška hobotnica Enteroctopus, je res velika. Odrasli samci v povprečju tehtajo okoli 50 kilogramov, samice pa okoli 33 kilogramov. Razpon njihovih rok je približno osem metrov. Vstopile so celo na ribiške ladje in odprle skladišča, da bi se dokopale do rakovic in jih pojedle.

V Združenem kraljestvu veljajo glavonožci, kot so hobotnice, za častne vretenčarje v skladu z Zakonom o živalih (znanstveni postopki) iz leta 1986. To jim zagotavlja zaščito, ki je običajno nimajo nevretenčarji.

Hobotnice so edini nevretenčarji, za katere je bilo dokazano, da uporabljajo orodje. Vsaj štirje primerki žilaste hobotnice (Amphioctopus marginatus) so bili opaženi, ko so pobirali odvržene kokosove lupine in jih nato ponovno sestavili, da bi jih uporabili kot zavetje.

Hobotnice so aktivni in inteligentni plenilci z dobrim vidom in pametjo. Prehranjujejo se predvsem z raki in nekaterimi ribami.

Obramba

Hobotnice imajo različne obrambne mehanizme. Uporabljajo aktivno kamuflažo in mimikrijo, ki ju nadzoruje njihov živčni sistem. Večina jih lahko izloča oblake črnega črnila, da bi si pomagala pri pobegu, nekatere pa lahko v skrajni nevarnosti odvržejo roko. Ta se zvija in pritegne napadalca.

Hobotnica, ki odpira posodo z vijačnim pokrovčkom

Razmnoževanje in smrt

Ko se hobotnice razmnožujejo, samci s posebno roko v samičino plaščno votlino vnesejo paketke sperme. Samci umrejo v nekaj mesecih po parjenju. Pri nekaterih vrstah lahko samica hobotnice ohrani spermo v sebi več tednov, dokler njena jajčeca ne dozorijo.

Po oploditvi samica odloži približno 200.000 jajčec (ta številka se med vrstami močno razlikuje). Samica skrbi za jajčeca, jih varuje pred plenilci in nežno piha vodne tokove nad njimi, da dobijo dovolj kisika. Samica v enomesečnem obdobju, ko skrbi za še ne izvaljena jajca, ne lovi in lahko zaužije nekaj lastnih rok, da se prehranjuje.

Ko se izvalijo jajca, mati zapusti brlog in je prešibka, da bi se branila pred plenilci, kot so trske, zato pogosto podleže njihovim napadom. Mlade ličinke hobotnice nekaj časa plavajo v oblakih planktona, kjer se hranijo, dokler niso pripravljene na spust na oceansko dno, kjer se cikel ponovi.

Vse hobotnice, za katere imamo podatke, imajo razmeroma kratko pričakovano življenjsko dobo. Nekatere vrste živijo le šest mesecev. Večje vrste, kot je severnopacifiška orjaška hobotnica, lahko v primernih okoliščinah živijo tudi do pet let.

Razmnoževanje je vzrok smrti: samci lahko živijo le nekaj mesecev po parjenju, samice pa umrejo kmalu po izvalitvi jajc. Med (približno) enomesečnim obdobjem, ko skrbijo za še ne izvaljena jajca, se ne prehranjujejo, vendar očitno ne umrejo od lakote. Biološka razlaga te kratke življenjske dobe (ali hitrega staranja) trenutno ni znana.

Globokomorska hobotnica vali jajčeca

Morski biologi ob kalifornijski obali že več kot štiri leta opazujejo isto samico hobotnice, ki varuje svoja jajčeca. Njihov razvoj je trajal dolgo, saj je bila voda 1,4 kilometra globoko zelo hladna. Vedeli so, da gre za isto hobotnico, ker je imela značilno brazgotino. Raziskavo so opravili s pomočjo potapljaškega vozila na daljavo s kamerami, lučmi in robotskimi rokami.