Hipopotam (Hippopotamus amphibius) ali hipopotam, kar v stari grščini pomeni rečni konj (Ιπποπόταμος), je velik sesalec v Afriki, ki se običajno prehranjuje z rastlinami. Je ena od le dveh še živečih vrst iz družine Hippopotamidae. Druga vrsta je pritlikavi hipopotam.

Izgled in velikost

Hipopotam ima trup v obliki sodčka, zelo velika usta in zobe, skoraj brez dlake, kratke noge in značilno veliko velikost. Njegova teža se giblje običajno med 1,5 in 3 tonami, pri samcih lahko občasno preseže te vrednosti. Če sodimo po teži, je hipopotam ena največjih kopenskih živali, za slonom in pogosto tudi za belim nosorogom.

Habitat in vedenje

Hipopotam je polvodenski. To pomeni, da čeprav običajno živi na kopnem, veliko časa preživi v rekah in jezerih, kjer samci vodijo skupine od približno pet do trideset samic in mladičev. Podnevi se hladijo tako, da se zadržujejo v vodi ali blatu, kar jim pomaga vzdrževati telesno temperaturo in zaščititi kožo pred izsušitvijo. V vodi rodijo tudi mlade hipopotame. Ob mraku pridejo na pašo in se pasejo na travi, kjer lahko v eni noči pojejo tudi do 30–50 kg trave. Hipopotami pogosto počivajo skupaj v vodi, vendar se med nočnimi pašami pasejo tudi posamično.

Prehrana

Hipopotami so predvsem rastlinojedci. Njihova prehrana sestavlja predvsem kopenska trava in občasno druga vodna rastlina. Kljub velikim ustom in močnim zobem, ki so primerni tudi za boj, ne prebavljajo trdega rastlinskega materiala kot prežvekovalci (npr. antilope) — nimajo zapletenega želodca, zato izbirajo mehkejše dele rastlin.

Razmnoževanje in življenjski cikel

Gestacija traja približno osem mesecev (okoli 240 dni). Navadno se rodi en mladič, redkeje dvojčka. Mladiči se lahko rodijo v vodi ali blizu vodnega roba; kmalu po rojstvu začnejo plavati in lahko naslednje mesece ostanejo blizu matere. Hipopotami dosežejo spolno zrelost pri približno 5–7 letih. Povprečna življenjska doba v divjini je okoli 40 let; v ujetništvu lahko živijo nekoliko dlje.

Agresivnost in nevarnost za ljudi

Hipopotam velja za eno najagresivnejših živali v Afriki in pogosto ga uvrščajo med najnevarnejše za ljudi. Samci so teritorijalni, predvsem v vodi, in se lahko zelo agresivno odzovejo na motnje. Z močnimi čeljustmi lahko odprejo usta do več kot 150 stopinj, njihovi dolgi očnjaki (kanini) lahko dosežejo tudi več deset centimetrov in predstavljajo smrtonosno orožje. Hipopotami povzročajo številne smrtne primere ljudi v podsaharski Afriki vsako leto, predvsem zaradi konfliktov ob ribolovu, čolnarjenju in nemarnosti ob rečnih bregovih.

Razširjenost in populacija

V podsaharski Afriki živi približno 125.000 do 150.000 hipopotamov. Največja populacija je v Zambiji (približno 40.000) in Tanzaniji (20.000–30.000). Populacije se lokalno razlikujejo glede na razpoložljivost vode in varstvo habitatov.

Ogroženost in zaščita

Hipopotami so ogroženi zaradi izgube življenjskega prostora, ofrkovanja vodnih območij in zaradi nezakonitega lova zaradi mesa ter zob, ki se prodajajo kot nadomestek za slonovino. Mednarodna unija za varstvo narave (IUCN) uvršča običajno afriškega hipopotama med ranljive vrste; status se lahko razlikuje glede na regijo. Varstveni ukrepi vključujejo upravljanje habitatov, zaščito ključnih vodnih teles in boj proti tihotapljenju ter nezakonitemu lovu.

Zanimiva dejstva

  • Hipopotami ne izločajo pravega znoja; izločajo rdečkasto, oljnato snov, pogosto imenovano "krvavi znoj", ki deluje kot naravni zaščitni zaščitni sloj (antiseptik in zaščita pred soncem).
  • Pogosto hodijo po dnu vodnih teles ali se vlečejo po dnu namesto plavanja; lahko zadržijo dih več minut (navadno do okoli 3–5 minut) med potopi.
  • Nekateri hipopotami lahko tečejo na kopnem s hitrostjo do približno 30 km/h, kar je hitreje od povprečnega človeka na kratkih razdaljah.
  • Samci pogosto označujejo svoje ozemlje z razprševanjem blata in iztrebkov z repom, kar je značilno vedenje pri tej vrsti.

Hipopotam ostaja pomemben del ekosistemov ob vodah Afrike: z gibanjem in pašo prispeva k oblikovanju vegetacije in posledično k raznolikosti habitatov. Kljub svoji moči in potencialni nevarnosti pa je ohranjanje te vrste nujno zaradi njihove vloge v naravnem okolju.