Drevesne žabe: biologija, vedenje in prilagoditve

Drevesne žabe so žabe, ki večino svojega življenja preživijo na drevesih. Pogosto jih najdemo v tropskih in subtropskih gozdovih, kjer jim struktura krošenj in listavje zagotavlja hrano, zatočišče in mesta za razmnoževanje.

Obstaja več linij Neobatrachia, ki so se razvile v drevesne žabe. Te skupine so si le malo sorodne, vendar so se dolgo razvijale v podobnih razmerah. Zato danes obstajajo vrste iz različnih skupin, ki so si med seboj zelo podobne. To je konvergentna evolucija. Ta gre tako daleč, da se skoraj v vseh primerih, kjer se pojavi ena skupina, druga ne pojavi. Njihova današnja razporeditev kaže, da je zadnji skupni prednik obeh skupin živel pred izginotjem dinozavrov.

Biologija

Drevesne žabe so običajno prilagojene življenju v višjih plasteh gozda. Njihova telesna zgradba, fiziologija in vedenjski vzorci so pogosto usmerjeni k premikanju po vejicah, skrivnosti pred plenilci in učinkovitemu izkoriščanju hrane, kot so žuželke in druge manjše nevretenčarje. Nekatere vrste nimajo rabe tal praktično nikoli, razen ob parjenju ali iskanju novega življenjskega prostora.

Vedenje in prehrana

Drevesne žabe večinoma lovijo plen s sedečega položaja — opazujejo gibanje in hitro zajamejo žuželko z jezikom. Njihova prehrana obsega:

• majhne žuželke (mravlje, hrošče, komarje, molje),
• pajke in druge nevretenčarje,
• v redkih primerih manjše vretenčarje (npr. majhne žabe ali mladiči drugih vrst).

Samci pogosto uporabljajo glasove za privabljanje samic in označevanje teritorija. Klici so prilagojeni življenju v krošnji in se razlikujejo po frekvenci in glasnosti glede na vrsto.

Razmnoževanje

Način razmnoževanja drevesnih žab je izjemno raznolik:

• nekatere vrste gradijo gnezda iz pene na listih ali vejah, v katera samica izlaga jajčeca — iz teh se razvijejo paglavci ali neposredno mladi odrasli osebki,
• pri vrstah z direktnim razvojem se jajčeca razvijejo neposredno v odrasle osebke, brez plavalne paglavske faze (primeri iz družine Eleutherodactylidae),
• drugi izkoriščajo majhne vodne zbiralnike v rastlinah (bromelije, luknje v drevesih) — paglavci se tam prehranjujejo in rastejo,
• nekateri starši kažejo intenzivno roditeljsko oskrbo, na primer prenašanje paglavcev na hrbtu do ustreznih vodnih krajev.

Prilagoditve za življenje na drevesu

Drevesne žabe imajo številne anatomske in vedenjske prilagoditve, ki jim omogočajo uspeh v krošnjah:

• Prijemalni diski na konicah prstov: dobro razviti diski na konicah prstov na rokah in nogah omogočajo oprijem gladkih listov in vej. Disk je sestavljen iz mnogih drobnih celic in plastične ploskve, ki skupaj z izločanjem sluzi ustvarja adhezivni stik.
• Podaljšani in gibljivi prsti: prsti na rokah in nogah ter okončine so precej dolgi, kar omogoča odlično sposobnost prijemanja in natančnega premikanja po vejah.
• Izjemni primeri: rod Chiromantis je v tem pogledu najbolj ekstremen — dva prsta lahko nasproti drugima dvema prstoma, kar povzroči prijem, podoben prijemu v vicah.
• Sposobnost skakanja in v nekaterih primerih letenja: nekatere vrste, na primer iz rodu Rhacophorus (»leteče« žabe), imajo razširjene kožne gube med prsti, ki omogočajo drsenje ali kratkotrajno padalstvo med drevesi.
• Kamuflaža in aposematizem: številne drevesne žabe lahko spremenijo svojo barvo, da se bolje maskirajo, medtem ko so druge opozorilno obarvane in strupenežabe) in nosijo močne toksine kot obrambni mehanizem.

Barva, toksini in obramba

Barvne strategije vključujejo:

• spremembo barve za uskladitev z okoljem (npr. listje ali lubje), kar zmanjša verjetnost odkritja s strani plenilcev,
• opazne barvne vzorce, ki signalizirajo strupenost — pri nekaterih vrstah (npr. strupenih črvičarjih ali »poison dart« žabah iz družine Dendrobatidae) so toksini topni alkaloidi, ki jih nekatere žabe pridobijo iz prehrane,
• fizične obrambe, kot so hitri skoki in prikrivanje, ter vedenjske strategije, kot je nočno delovanje za izogibanje dnevnim plenilcem.

Velikost in oblikovanje telesa

Drevesne žabe so običajno manjše kot mnoge kopenske žabe, saj morajo svojo težo prenašati na veje in vejice. Čeprav se nekatere vrste lahko približajo 10 cm ali več, so večinoma vitkejše in lažje, kar izboljša stabilnost pri premikanju po krošnjah.

Razširjenost, evolucija in ogroženost

Drevesne žabe so razširjene predvsem v tropskih regijah sveta — Južna Amerika, Srednja Amerika, zahodna in južna Afrika, jugovzhodna Azija in Avstralija. Njihova evolucijska zgodba je močno povezana s konvergentnim razvojem podobnih oblik in vedenj v različnih delih sveta.

Veliko vrst je ogroženih zaradi izgube habitata (krčenje gozdov, urbanizacija), bolezni (npr. chytridiomikoza), podnebnih sprememb in onesnaženja. Ohranitveni ukrepi vključujejo zaščito gozdnih habitatov, spremljanje populacij in rešitve za preprečevanje širjenja bolezni.

Zaključek

Drevesne žabe so izjemno prilagodljive, raznolike in pomembne za ekosisteme, v katerih živijo — uravnavajo populacije žuželk, sodelujejo v prehranskih mrežah in so indikatorji zdravja gozdnih habitatov. Razumevanje njihove biologije, vedenja in prilagoditev je ključno za njihovo ohranitev in za varovanje biodiverzitete v tropskih gozdovih.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je drevesna žaba?

V: Kako se drevesne žabe razlikujejo od drugih vrst žab?

V: Kaj je konvergentna evolucija?

V: Kje se drevesne žabe običajno spustijo na tla?

V: Ali vse drevesne žabe gradijo gnezda iz pene na listih?

V: Ali obstajajo strupene drevesne žabe?

V: Kako teža drevesne žabe vpliva na njen življenjski prostor?

Išči po črki