V red Anura spadajo žabe in krastače. Po številu vrst so najuspešnejše živeče dvoživke. Obstaja približno 7400 različnih vrst dvoživk, od tega jih približno 6500 spada v red Anura.
Zgradba telesa in prilagoditve
Žabe in krastače imajo skupne osnovne anatomske značilnosti: kratko, kompaktno telo, široko glavo in izrazite oči. Nimajo repa, sprednje okončine so sorazmerno kratke, zadnje noge pa dolgo razvite in pogosto mrežaste, kar jim omogoča močne skoke in učinkovito plavanje. Njihove oči so izstopajoče, jezik je pri mnogih vrstah viličast in gibljiv, kar je prilagoditev za zajemanje plena.
Koža ima pri dvoživkah več funkcij: poleg zaščite je pomembna za izmenjavo plinov (dihanje skozi kožo), uravnavanje vode in pri mnogih vrstah tudi za izločanje sluzi ali strupov. Pri nekaterih vrstah so pršičaste ali bradava spremembe na koži povezane z žlezami, ki proizvajajo zaščitne ali strupene snovi. Med vrstami je velika variabilnost v vlažnosti kože — nekatere vrste potrebujejo stalno vlažnost, druge so prilagojene bolj suhim habitatom.
Razločevanje žab in krastač
V vsakdanjem govoru ločimo žabe in krastače po videzu: žabe imajo običajno gladko (mehko) kožo, krastače pa bolj grobo ali bradavo kožo. A ta delitev nima stroge taksonomske osnove — kot piše, ločevanje nima taksonomske podlage; red Anura vključuje obe obliki. Edina družina, ki nosi v imenu predvsem besedo "krastača", je Bufonidae (»prave krastače«), vendar se kot »krastače« imenujejo tudi vrste iz drugih družin.
Hrapava koža krastač pogosto služi kot prilagoditev za izločanje strupenega sluza, ki ščiti pred plenilci. Nasprotno, mnoge žabe z gladko kožo bolj potrebujejo vlažno okolje, saj preko kože opravljajo pomemben del izmenjave plinov.
Gibanje in zaznavanje
Dolge zadnje noge so temelj za skoke: nekateri predstavniki lahko odskočijo več metrov, kar jim omogoča hitro pobeg v primeru nevarnosti. Drevesne žabe imajo posebne lepljive blazinice na prstih, s katerimi se prilepijo na gladke ali navpične površine. Mnoge žabe in krastače so tudi dobri plavalci; mrežaste zadnje noge povečajo plavalno površino.
Pri mnogih vrstah je opazna bobničasta membrana — vokalni mešiček ali »mehurček« — ki se nahaja med očmi in ušesi ter služi za ojačanje klica samca. Bobničasto membrano (vokalni mešiček) je mogoče videti pri mnogih žabah, še posebej med parjenjem.
Usta, zobje in prehrana
Veliko žab ima v ustih drobne zobe, običajno na zgornji čeljusti in na nebo (vomerinske zobe), ki pomagajo pri zadržanju plena, medtem ko so spodnja čeljust in jezik glavni za zajemanje hrane. Kožo in sluz nekatere vrste uporabljajo tudi pri prebavi in odvajanju odpadnih snovi.
Prehrana je običajno mesojeda: žabe in krastače jedo žuželke, črve, pajke in druge manjše brezvretenčarje; večje vrste lahko ujamajo tudi manjše vretenčarje, vključno z majhnimi sesalci ali pticami. Nekatere strupene vrste (kot so denimo tropske strupene žabe) nabirajo toksične snovi iz hrane, ki jih nato skladiščijo v kožnih žlezah.
Razmnoževanje in razvoj
Večina anur ima dvodelni življenjski cikel: iz jajčec se izležejo ličinke (polži), ki dihte skozi škrge in so prilagojene na vodno življenje. Sčasoma poteka metamorfoza, pri kateri se razvijejo noge, izgine rep in ličinka postane kopenska ali polvodna odrasla žival. Obstajajo tudi odstotki vrst z drugačnimi strategijami, na primer neposreden razvoj, kjer se iz jajčec izležejo majhne kopenske žabe, brez plavajoče ličinke.
Parjenje pogosto vključuje amplexus — položaj, v katerem samček oprijema samico, medtem ko ta izloča jajčeca, ki jih samček istočasno oplodi. Mnogi samci oddajajo značilen klic, s katerim privabljajo samice in označujejo teritorij.
Strup, obramba in nevarnosti za človeka
Nekatere vrste so močno strupene; med podred Neobatrachia, na primer, najdemo tudi nevarne vrste. Primer so tropske toksine vsebne žabe, kot so znane »poison dart frogs« (strupene ščipalke), in nekatere vrste iz rodu Mantellinae z Madagaskarja, ki imajo potentne toksine. Strup običajno služi kot obramba pred plenilci; nekaterim vrstam daje tudi opozorilno (aposematično) barvo.
V večini vrst so večje samice, kar je pogosta spolna dimorfija pri dvoživkah; izjem so nekateri primeri, kjer so samci večji — tako se dogaja tudi pri nekaterih afriških vrstah. (Velikostne razlike so odvisne od vrste in ekologije.)
Habitat, razširjenost in ogroženost
Vrste iz reda Anura so razširjene po vsem svetu, razen na polarnem ledu in nekaterih oceanihskih otokih. Večina vrst živi v tropih in zmernih pasovih, v habitatah od gozdov in travnikov do puščavskih oaz in visokogorskih luž. Mnogo vrst je tesno vezanih na vodne habitate, zlasti za razmnoževanje.
Dvoživke so ena najbolj ogroženih skupin vretenčarjev: glavne grožnje so izguba habitata, onesnaževanje, invazivne tujerodne vrste, podnebne spremembe in bolezni, kot je chytrid gliva (Batrachochytrium dendrobatidis). Zaradi teh dejavnikov je veliko vrst uvrščenih med ogrožene ali kritično ogrožene.
Vedenje in ekologija
Žabe in krastače igrajo pomembno vlogo v ekosistemih kot plenilci žuželk in kot plena za večje živali, s čimer pomagajo uravnavati populacije žuželk in prenašati energijo po hranilnih verigah. Njihove posebne vedenjske strategije — od skakanja, plavanja, plezanja do kamuflaže in kemijske obrambe — odražajo širok spekter okolij, v katerih živijo.
Za konec
Anura predstavljajo izjemno raznolik in prilagodljiv red dvoživk. Čeprav se v splošnem ločimo na »žabe« in »krastače« po videzu in navadah, je ta delitev predvsem opisna in ne odraža stroge taksonomske razmejitve. Ohranjanje njihovih habitatov in spremljanje populacij ostajata ključna za ohranitev velikega števila vrst, ki so pomemben del naravne pestrosti.
