Antarktika
Antarktika je najjužnejša celina na Zemlji. Nahaja se na južnem tečaju. Skoraj v celoti leži južno od antarktičnega kroga. Okoli Antarktike je Južniocean. Po površini je peta največja celina za Azijo, Afriko, Severno in Južno Ameriko. Približno 99 % Antarktike pokriva led. Ta led je v povprečju debel vsaj 1,6 kilometra.
Antarktika je najhladnejša, najbolj suha in najbolj vetrovna celina. Prav tako je v povprečju najvišja od vseh celin. Antarktika velja za puščavo. Letno pade le 200 mm padavin v bližini morja in veliko manj v notranjosti. Na Antarktiki stalno ne živi noben človek. Vendar pa na znanstvenih postajah na Antarktiki čez leto živi približno 1 000 do 5 000 ljudi. Tam živijo le rastline in živali, ki lahko živijo v mrazu. Med njimi so pingvini, tjulnji, nematode, tardigrade in pršice. Med rastlinami so nekatere trave in grmičevje, alge, lišaji, glive in bakterije.
Prvič je bila celina opažena leta 1820. Do konca 19. stoletja je bila Antarktika večinoma pozabljena. Razlogi za to so bili neprijazno okolje, malo virov in izoliranost. Prvo uradno uporabo imena Antarktika kot imena celine v 90. letih 19. stoletja naj bi uporabil škotski kartograf John George Bartholomew.
Pogodbo o Antarktiki je leta 1959 podpisalo 12 držav. Od takrat jo je podpisalo še več držav. Do zdaj jo je podpisalo 46 držav. Pogodba določa, da so vojaške dejavnosti in pridobivanje mineralov v nasprotju z zakonom. Podpira pa znanstvene raziskave. Pomaga tudi ekološki coni celine. Več kot 4000 znanstvenikov iz različnih držav in z različnimi interesi izvaja skupne poskuse.
Antarktika
Geografija in geologija
Antarktiko pokriva približno štiri kilometre debela ledena odeja. Pod ledom je večinoma kopno, čeprav so ledene police nad oceanom. Transantarktično gorovje deli kopno med Vzhodno Antarktiko na vzhodni polobli in Zahodno Antarktiko na zahodni polobli.
Na Antarktiki so nekatere pomembne značilnosti skrite pod ledom. Ena od njih je jezero Vostok, ki ga led prekriva že vsaj 15 milijonov let. Jezero je dolgo 250 km in široko 50 km. Druga je ogromna gorska veriga Gamburcev, ki je velika kot Alpe, vendar je v celoti pokopana pod ledom. Gamburcevska veriga ima v bližini obsežno razpoklinsko dolino, podobno vzhodnoafriški Veliki razpoklinski dolini. Imenuje se Lambertov sistem. Znanstveniki so z radarjem, ki lahko deluje pod ledom, pregledali celotno Antarktiko.
Satelitska sestavljena slika Antarktike
Starodavna Antarktika
Znanstveniki pravijo, da je bila Antarktika nekoč veliko severneje in veliko toplejša, na sedanje mesto pa se je premaknila zaradi celinskega drifta. Med letoma 2011 in 2013 so znanstveniki zbrali fosile žab, vodnih lilij ter zob morskih psov in raž, ki dokazujejo, da so te oblike življenja nekoč živele na Antarktiki. Fosili žab so bili stari približno 40 milijonov let. Znanstveniki pravijo, da bi se lahko marsupiali, živali, ki svoje mladiče hranijo v vrečkah, začeli v Južni Ameriki, se preselili na toplo starodavno Antarktiko in od tam odšli v Avstralijo.
Življenje na Antarktiki
Rastline
Na Antarktiki raste le malo kopenskih rastlin. To je zato, ker na Antarktiki ni veliko vlage (vode), sončne svetlobe, dobrih tal in tople temperature. Rastline običajno rastejo le nekaj tednov poleti. Vendar rastejo mahovi, lišaji in alge. Najpomembnejši organizmi na Antarktiki so plankton, ki raste v oceanu.
Živali
Pomemben vir hrane na Antarktiki je kril, kar je splošen izraz za majhne morske rake, podobne kozicam. Kril je na dnu prehranjevalne verige: hrani se s fitoplanktonom in v manjši meri z zooplanktonom. Kril je oblika hrane, primerna za večje živali, ki jim krili predstavljajo največji del prehrane. Kiti, pingvini, tjulnji in celo nekatere ptice, ki živijo na Antarktiki, so odvisni od krila.
Kiti so največje živali v oceanu in na Antarktiki. So sesalci in ne ribe. To pomeni, da dihajo zrak in ne odlagajo jajc. V oceanih okoli Antarktike živi veliko različnih vrst kitov. Kitolovci že več sto let lovijo kite za meso in mastnino. Danes se večina kitolovov lovi na območju Antarktike.
Pingvini živijo le južno od ekvatorja. Na Antarktiki in v njeni okolici živi več različnih vrst. Največji so visoki skoraj 1,2 m in tehtajo skoraj 40 kg. Najmanjše vrste so visoke le približno 30 cm. Pingvini so velike ptice, ki zelo dobro plavajo, vendar ne morejo leteti. Imajo črn hrbet in krila z belimi sprednjimi stranmi. Njihovo perje je zelo tesno speto in tvori gosto prevleko. Pod perjem imajo tudi plast volnenega puha. Sama peresa so premazana z vrsto olja, ki jim omogoča vodoodpornost. Zaradi debele plasti mastnega tkiva jim je tudi toplo. Pingvini jedo ribe in so doma v oceanu. Na kopno ali led pridejo, da znesejo jajca in vzgojijo mladiče. Gnezdijo skupaj v veliki skupini.
Največja kopenska žival
Največja žival na Antarktiki, ki živi izključno na kopnem, je brezkrilna mušnica.
Mladiči pingvinov Adelie na Antarktiki z MS Explorerjem in ledeno goro v ozadju.
Zgodovina odkritja
Ljudje so dolgo verjeli, da na skrajnem jugu Zemlje obstaja velika celina. Mislili so, da bo ta celina "uravnotežila" dežele na severu, kot so Evropa, Azija in severna Afrika. Ljudje so v to verjeli že od časov Ptolemaja (1. stoletje našega štetja). Ta je to zamisel predlagal, da bi ohranil ravnovesje vseh znanih dežel na svetu. Na zemljevidih so bile pogoste slike velike dežele na jugu. Konec 17. stoletja so ljudje odkrili, da Južna Amerika in Avstralija nista del mitske "Antarktike". Vendar so geografi še vedno verjeli, da je Antarktika veliko večja, kot je v resnici.
Evropski zemljevidi so to neznano deželo prikazovali vse do decembra 17. januarja 1773, ko sta ladji HMS Resolution in Adventure kapitana Jamesa Cooka prečkali antarktični krog. Januarja 1774 sta ga ponovno prečkali. Cook se je v resnici približal antarktični obali na razdaljo približno 121 km (75 milj). Vendar se je bil januarja 1773 zaradi ledu prisiljen vrniti nazaj.
Antarktiko so prvič potrdili trije različni ljudje. Po podatkih različnih organizacij so leta 1820 Antarktiko videle ladje, ki so jih vodili trije moški. Ti trije možje so bili Fabian von Bellingshausen (kapitan ruske cesarske mornarice), Edward Bransfield (kapitan kraljeve mornarice) in Nathaniel Palmer (ameriški lovec na tjulnje iz Stoningtona v Connecticutu). Prvi zabeleženi pristanek na celinski Antarktiki je opravil ameriški lovec na tjulnje John Davis. Na zahodni Antarktiki je pristal 7. februarja 1821. Vendar nekateri zgodovinarji niso prepričani o tej trditvi.
Ljudje so začeli odkrivati različne dele Antarktike in jih kartirati. To je bilo počasno delo, saj so lahko delali le poleti. Končno je bil izdelan zemljevid in ljudje so se začeli pogovarjati o raziskovanju kopnega, ne le morja. Vendar bi bilo to zelo težko delo. Morali bi prebiti led, ki je obkrožal Antarktiko. Nato bi morali na njem pristati in prinesti dovolj stvari za življenje, medtem ko bi raziskovali kopno.
Prva resna raziskava Antarktike je bila ekspedicija Nimrod, ki jo je leta 1907-09 vodil Ernest Shackleton. Bili so prvi, ki so se povzpeli na goro Erebus in dosegli južni magnetni pol. Shackleton sam in trije drugi člani njegove odprave so med decembrom 1908 in februarjem 1909 dosegli več prvih dosežkov. Bili so prvi ljudje, ki so prečkali Rossovo ledeno polico in Transantarktično gorsko verigo (prek ledenika Beardmore). Bili so prvi, ki so stopili na južno polarno planoto.
Robert Falcon Scott, najbolj znan med vsemi raziskovalci, je želel kot prvi človek doseči južni tečaj. Istočasno se je na pot podala še ena norveška ekipa pod vodstvom Roalda Amundsena. Obe ekipi sta dirkali do južnega tečaja, vendar je na koncu zmagal Amundsen, ker je dobro izkoristil svoje sanske pse. Scott je uporabljal ponije in motorne sani, vendar je ob prihodu na južni tečaj našel Amundsenovo sporočilo, da je premagal Scotta.
Na poti nazaj je Scott s tremi sopotniki naletel na snežni metež in zmrznil, ko je čakal, da se konča. Ljudje, ki so ga našli osem mesecev pozneje, so našli tudi njegove zapiske in dnevnik, ki ga je pisal do dneva smrti.
Podnebne spremembe in globalno segrevanje se kažejo na Antarktiki, zlasti na Antarktičnem polotoku. []
Ljudje
Na Antarktiki nihče ne živi ves čas. Ljudje, ki gredo na Antarktiko, se tam učijo o Antarktiki, zato je večina ljudi, ki tam živi, znanstvenikov. Večina jih živi na nacionalnih znanstvenih postajah na obali. Nekatere baze so daleč od morja, na primer na južnem polu. Raziskujejo vreme, živali, ledenike in zemeljsko ozračje. Nekateri znanstveniki vrtajo ledena jedra, da bi ugotovili, kakšno je bilo vreme pred davnimi časi. Ljudje, ki delajo na Antarktiki, morajo biti previdni, saj se lahko snežni metež začne kadar koli in kjer koli. Kadar se odpravijo daleč stran od svojega zavetišča, morajo za vsak primer vedno vzeti s seboj veliko hrane.
Danes ljudje Antarktiko raziskujejo z motornimi sanmi, ki so hitrejši od psov in lahko vlečejo težje tovore. Mnogi pridejo na Antarktiko le za kratek obisk. V Južni Ameriki obstajajo podjetja, ki ponujajo počitnice na Antarktiki, zato ljudje plačajo, da gredo tja z ladjo. Nekateri ljudje se na Antarktiko odpravijo s svojimi čolni.
Antarktika je večja od Evrope
Tako je videti večina površine Antarktike.
Sorodne strani
- Seznam nenaseljenih regij
Sorodne strani
- Seznam rek Antarktike
Vprašanja in odgovori
V: Katera je najjužnejša celina na Zemlji?
O: Najjužnejša celina na Zemlji je Antarktika.
V: Kako debel je led, ki prekriva večino Antarktike?
O: Led, ki pokriva večino Antarktike, je v povprečju debel vsaj 1,6 kilometra.
V: Ali kdo stalno živi na Antarktiki?
O: Ne, na Antarktiki stalno ne živi noben človek. Vendar pa na znanstvenih postajah na Antarktiki čez leto živi približno 1 000 do 5 000 ljudi.
V: Kakšne živali in rastline najdemo na Antarktiki?
O: Na Antarktiki živijo pingvini, tjulnji, nematode, tardigrade in pršice. Med rastlinami so nekatere trave in grmičevje, alge, lišaji, glive in bakterije.
V: Kdaj je bila celina prvič opažena?
O: Prvič je bila celina opažena leta 1820.
V: Kdaj je bila podpisana pogodba o Antarktiki?
O: Pogodbo o Antarktiki je leta 1959 podpisalo 12 držav in od takrat jo je podpisalo še več držav; do zdaj jo je podpisalo 46 držav.
