Ledeni pokrov: definicija, Antarktika, Grenlandija in vpliv na morsko gladino

Ledeni pokrov je velika masa ledenikov, ki pokriva površino, večjo od 50.000 kvadratnih kilometrov (19.000 kvadratnih milj). Takšno telo ledu imenujemo tudi celinski ledenik. Na Zemlji sta trenutno dva glavna ledena pokrova: na Antarktiki in na Grenlandiji. Ledeni pokrovi se razlikujejo od manjših oblik ledu, saj so dovolj veliki, da njihova lastna teža povzroči počasno plastenje in premikanje ledu po površju ter strukturne značilnosti, kot so ledeni tokovi in ledeni police.

Razlika med ledenim pokrovom, ledeno kapo in ledenikom

Ledene plošče so večje od ledenih polic ali alpskih ledenikov. Gmote ledu, ki pokrivajo manj kot 50.000 km2, se imenujejo ledene kape. Led v ledeni kapi običajno izvira iz več povezanih ledenikov, ki se v njej zbirajo. Za razumevanje dinamike ledu je pomembno razlikovati tudi med:

• Ledenimi policami: plavajoči deli ledenih pokrovov, ki stabilizirajo notranji led in preprečujejo hitrejše odtekanje ledenikov v morje;
• Ledenimi tokovi: ozke, hitreje tekoče poti znotraj ledenega pokrova, po katerih se led usmerjeno premika proti robu;
• Kalvenjem: procesu, ko se deli ledu odlomijo od roba in oblikujejo ledene gore, kar neposredno prispeva k dvigu morske gladine.

Antarktika

Antarktični ledeni pokrov je največja posamezna masa ledu na Zemlji. Pokriva skoraj 14 milijonov km2 površine in vsebuje približno 30 milijonov km3 ledu. V tem ledenem pokrovu je shranjenih okoli 90 % sladke vode na Zemljinem površju. Če bi se ves antarktični ledeni pokrov popolnoma stalil, bi se morska gladina dvignila za približno 58 metrov.

Antarktični ledeni pokrov se je začel oblikovati v zgodnjem oligocenu, vendar se je njegova razširjenost skozi geološki čas spreminjala: do pliocena se je večkrat umaknil in ponovno napredoval, dokler ni zavzel skoraj celotne celine. Danes ga sestavljata predvsem dva dela: vzhodni (velejši, debelejši in bolj stabilen) in zahodni (tanjši, s podlago pod morsko gladino), kar vpliva na njegovo občutljivost za taljenje. Posebno ogrožajoče so ledene police in območja, kjer se led drži na podlagi pod morsko gladino, saj to omogoča hitrejše odtekanje ledu v ocean (marine ice-sheet instability).

Grenlandija

Grenlandski ledeni pokrov pokriva približno 82 % površine Grenlandije in je pomemben vir sladka vode ter prispevek k dvigu morske gladine. Satelitski posnetki agencije NASA kažejo, da se površinski in ledeni mase izgubljajo — v zadnjih desetletjih se je opazila letna izguba ledu v veliki meri zaradi taljenja in odcepljanja ledenih gričev. V izvirnem besedilu je navedeno, da se vsako leto topi približno 239 kubičnih kilometrov (57,3 kubične milje) ledu; če bi se stalil ves grenlandski ledeni pokrov, bi se gladina morja dvignila za približno 7,2 metra.

Grenlandski ledeni pokrov se je razvil šele v poznem pliocenu in rastlinski fosili ter kopenski ostanki, najdeni pod ledom ali na njegovih robovih, kažejo, da so se pogoji na Grenlandiji v preteklosti močno spreminjali. Ker se je grenlandski pokrov oblikoval relativno hitro, so nekateri ostanki nekdanjih rastlin in ekosistemov ohranjeni bolje kot na Antarktiki, kjer so procesi tvorbe in premikov ledu pogosto potekali počasneje.

Kako ledeni pokrovi vplivajo na morsko gladino in podnebje

Ledeni pokrovi vplivajo na morsko gladino na več načinov:

• Direktno taljenje kopenskega ledu povečuje količino vode v oceanih (dvig gladine);
• Kalvenje ledenih gričev iz ledenih polic neposredno prispeva k volumnu plavajočih ledenih mas, kar spremeni razmerje ledu in vode pri robovih;
• Spremembe v stabilnosti ledenih polic lahko sprožijo hitrejše iztekanje notranjega ledu v morje;
• Taljenje prispeva k spremembam v oceanski cirkulaciji in lokalnem salinitetnem režimu, kar lahko vpliva na podnebne vzorce.

Poleg neposrednih učinkov na gladino imajo veliki ledeni pokrovi pomembno vlogo pri odsevanju sončne energije (visok albedo), kar hladi regionalno in globalno klimo. Ko se površine ledu zmanjšujejo, se odsevnost znižuje in preostale temnejše površine (voda ali zemlja) sprejmejo več toplote, kar pospešuje segrevanje — to je primer pozitivnega povratnega procesa.

Spremljanje, modeli in prihodnost

Spremljanje sprememb ledenih pokrovov poteka z različnimi metodami: sateliti (npr. radarni in laserski altimetri, gravitacijski senzorji GRACE), daljinska opazovanja, zračni pregledi in terenske meritve. Ti podatki omogočajo ocene mase ledu, hitrosti ledenih tokov, talilne površine in hitrosti kalvenja. Kombinacija opazovanj in modeliranja (klimatski modeli, modeli ledeniških dinamik) je ključna za napovedovanje prihodnjih sprememb in oceno prispevka k dvigu morske gladine.

Skupna znanstvena ocena kaže, da bo nadaljnje segrevanje ozračja in oceanov verjetno povzročilo nadaljnje izgube ledu na Grenlandiji in v delu Antarktike, z lokalno in globalno posledico dviga morske gladine. Hitrost in obseg teh sprememb sta odvisna predvsem od prihodnjih emisij toplogrednih plinov in odziva oceanov ter ledenih meja.

Zaključek

Ledeni pokrovi so ključni del zemeljskega sistema: skladiščijo ogromne količine sladke vode, vplivajo na morsko gladino in na globalno klimo. Antarktični in grenlandski ledeni pokrov predstavljata največja takšna telesa; njuno spremljanje in razumevanje dinamik sta zato kritična za načrtovanje prilagajanja na prihodnje spremembe morske gladine ter za ukrepe za zmanjšanje izpustov in ublažitev podnebnih sprememb.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je ledena plošča?

V: Koliko ledenih plošč je na svetu?

V: Kakšna je razlika med ledenim pokrovom in ledeno kapo?

V: Koliko sladke vode vsebuje antarktični ledeni pokrov?

V: Za koliko bi se dvignila morska gladina, če bi se stalil ves antarktični ledeni pokrov?

V: Kolikšen odstotek površine Grenlandije pokriva njen ledeni pokrov?

V: Kako hitro se grenlandski ledeni pokrov tali?

Išči po črki