Ekozona: definicija biogeografskega območja, značilnosti in primeri
Ekozona ali biogeografsko območje je največja biogeografska delitev zemeljske površine. Gre za obsežna območja planeta, v katerih so se rastline in živali skozi dolga geološka in evolucijska obdobja razvijale v relativni izolaciji, zaradi česar imajo vsaka svoje značilne vrste in združbe.
Načela delitve
Delitve na ekozone temeljijo na zgodovinski in evolucijski razširjenosti rastlin in živali ter na geografski ločitvi populacij. Razmejitve pogosto ustrezajo velikim fizičnim oviram, kot so oceani, obsežne puščave, velike reke ali visoke gorske verige, ki so omejevale izmenjevanje vrst in s tem omogočile razvoj endemičnih skupin. Vzorci razporeditve so oblikovani tudi z delovanjem tektonike plošč, ledeniških ciklov in dolgoročnih podnebnih sprememb.
Razlika med ekozono, biomom in ekoregiijo
Pomembno je ločiti pojme:
- Ekozona (biogeografsko območje) — največja enota, ki odraža skupno evolucijsko zgodovino in sorodnost avifaune, flore in drugih skupin organizmov na velikem zemljepisnem območju.
- Biom — glavni habitatni tip (npr. tropski savana, borealni gozd), ki temelji na podnebju, vegetacijskem tipu in življenjskih oblikah rastlin ter prilagoditvah živali; biome najdemo v različnih ekozonah.
- Ekoregija — manjša enota znotraj ekozono ali bioma, ki predstavlja območje s skupnimi okolijskimi razmerami in vrstami; pogosto se uporablja za načrtovanje varstva narave.
Na primer, tropski gozdovi v Srednji Ameriki in na Novi Gvineji so po tipu vegetacije podobni (podoben biom), vendar imajo zelo različno evolucijsko zgodovino in pripadajo različnim ekozonam.
Primeri glavnih ekozon
V literaturi in taksonomskih sistemih se pojavljajo nekoliko različne klasifikacije, vendar so pogosto navajana naslednja glavna biogeografska območja (v slovenščini):
- Nearktična — Severnoameriški del z ledenimi in zmernimi območji.
- Palearktična — Evropa, severna Afrika in Azija severno od Himalaje.
- Neotropična — Srednja in Južna Amerika, bogata z deževnimi gozdovi in endemičnimi vrstami.
- Afrotropska — Sub-saharska Afrika in nekatera otoka z izrazitimi endemičnimi skupinami (npr. Madagaskar ima zelo specifično bioto).
- Indomalajska (orientalna) — Južna in jugovzhodna Azija.
- Avstralijska — Avstralija, Nova Gvineja in sosednji otoki; znana po marsupialih in avtohtonih rastlinskih skupnostih.
- Okeanijska — številni pacifični otoki z visoko stopnjo endemizma.
- Antarktična — Antarktika in okoliški mrazišča ter morski ekosistemi.
Pomembni biogeografski mejni pojavi
- Wallaceova linija in podobne meje ločijo ekosisteme, kjer je prišlo do močne diferenciacije vrst (npr. ločitev avstralskih in azijskih biot).
- Tektonika plošč je skozi zgodovino prerazporedila kopne mase in sprožila ločevanje populacij, kar je pomembno za razlago sedanjih ekozon.
- Glaciacije so premikale habitate in povzročale ponovilične migracije ter izumrtja, kar je vplivalo na sestavo ekozon.
Vloga ekozon v biologiji in varstvu narave
Razumevanje ekozon je ključno za:
- razlago evolucijskih zgodovin vrst in raznolikosti,
- prepoznavanje območij z velikim številom endemičnih in ogroženih vrst,
- načrtovanje mrež varovanih območij in globalnih strategij ohranjanja biotske raznovrstnosti.
Ekozona pomaga tudi pri določanju prioritet za obnovo habitatov in spremljanje vplivov človekovih dejavnosti ter podnebnih sprememb na dolgi rok.
Terminologija in uporaba
Izraz ekozona, kot je uporabljen v tem besedilu, je razmeroma sodoben; v strokovni literaturi se uporabljajo tudi drugi izrazi, kot so kraljestvo ali regija z enakim ali podobnim pomenom. Nekateri avtorji in klasifikacijski sistemi uporabljajo različne nazive in razdelitve. J. Schultz na primer uporablja izraz "ekozona" za svoj klasifikacijski sistem biomov.
Zaključek
Ekozone so temeljna raven za razumevanje svetovne biogeografije: povezujejo zgodovinske procese, tektonske premike in evolucijo vrst z današnjimi vzorci razširjenosti. Zaradi njihove vloge pri ohranjanju biodiverzitete so pomembne tako za znanost kot za praktične strategije varstva narave.
Biogeografska območja
Leta 1975 je Miklos Udvardy predlagal sistem 203 biogeografskih pokrajin, ki so bile združene v osem biogeografskih območij (afrotropsko, antarktično, avstralsko, indomalajsko, nearktično, neotropično, oceansko in palearktično). Udvardyjev cilj je bil ustvariti celovit sistem ekološke klasifikacije pokrajin, ki bi se lahko uporabljal za namene ohranjanja narave.
Ekoobmočja WWF
Ekocone WWF v veliki meri temeljijo na biogeografskih območjih Pielouja (1979) in Udvardyja (1975). Skupina biologov, ki jo je sklical Svetovni sklad za naravo (WWF), je razvila sistem osmih biogeografskih območij (ekocon) kot del razmejitve več kot 800 kopenskih ekoregij na svetu.
- Bližnji svet 22,9 milijona km² (vključno z večino Severne Amerike)
- Palearktika 54,1 milijona km² (vključno z večjim delom Evrazije in severne Afrike)
- Afrotropski 22,1 milijona km² (vključno s podsaharsko Afriko)
- Indomalaja 7,5 milijona km² (vključno s podcelino Južna Azija in jugovzhodno Azijo)
- Avstralazija 7,7 milijona km² (vključno z Avstralijo, Novo Gvinejo in sosednjimi otoki). Severna meja tega območja je znana kot Wallaceova črta.
- Neotropski 19,0 milijona km² (vključno z Južno Ameriko in Karibi)
- Oceanija 1,0 milijona km² (vključno s Polinezijo, Fidžijem in Mikronezijo)
- Antarktika 0,3 milijona km² (vključno z Antarktiko).
Shema WWF je v veliki meri podobna sistemu Udvardyja, glavna razlika pa je v razmejitvi avstralazijske ekozone glede na antarktično, oceansko in indomalajsko ekozono. V sistemu WWF avstralska ekozona vključuje Avstralijo, Tasmanijo, otoke Wallacea, Novo Gvinejo, vzhodnomelanezijske otoke, Novo Kaledonijo in Novo Zelandijo. Udvardyjevo avstralsko območje vključuje le Avstralijo in Tasmanijo; Wallacijo uvršča v indomalajsko območje, Novo Gvinejo, Novo Kaledonijo in Vzhodno Melanezijo v oceansko območje, Novo Zelandijo pa v antarktično območje.
Zemljevid šestih od osmih svetovnih ekoloških con Nearktične palearktične afrotropne indomalaje Avstralazija neotropne Oceanija in Antarktika ekološke cone niso prikazane
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je ekozona?
O: Ekozona, znana tudi kot biogeografsko območje, je največja delitev zemeljske površine na podlagi zgodovinske in evolucijske razširjenosti rastlin in živali.
V: Kako se ekocone razlikujejo od biomov?
O: Ekocone se razlikujejo od biomov, ki so delitev zemeljske površine na podlagi življenjskih oblik ali prilagajanja podnebnim, talnim in drugim razmeram. Za biome je značilna podobna vegetacija na vrhuncu, ne glede na evolucijsko linijo določenih rastlin in živali.
V: Kateri dejavniki vplivajo na vzorce ekocon?
O: Vzorce razširjenosti rastlin in živali v svetovnih ekoconah je oblikovala tektonika plošč, ki je v geološki zgodovini prerazporedila kopenske mase.
V: Kako J. Schultz uporablja izraz "ekozona"?
O: J. Schultz uporablja izraz "ekozona" za svoj klasifikacijski sistem biomov.
V: Katere ovire lahko ločijo eno ekocono od druge?
O: Ekocone lahko med seboj ločujejo geološke značilnosti, kot so oceani, obsežne puščave ali visoke gorske verige, ki so tvorile ovire za selitev rastlin in živali.
V: Ali so si vse rastline in živali znotraj ene ekozone evolucijsko sorodne?
O: Ne, čeprav lahko vsaka ekozona vključuje več različnih biomov s podobnimi tipi vegetacije, jih lahko naseljujejo rastline in živali z zelo različnimi evolucijskimi zgodovinami.
V: Ali se za biogeografska območja uporabljajo tudi drugi izrazi?
O: Da, drugi organi uporabljajo druge izraze, kot so kraljestvo, kraljestvo in regija, z enakim pomenom kot ekozona ali biogeografsko območje.
