Steklina je nevrotropni (nanaša se na jedra) virus, virusna zoonoza (živali jo lahko prenesejo na ljudi), ki povzroča akutni encefalitis.

Običajno ljudje (in živali) zaradi nje umrejo (je smrtna). Zdravila zanjo ni. Ljudje, ki se zdravijo kmalu po okužbi, imajo možnost, da preživijo.

Bolezen se prenaša s slino in krvjo. Običajna oblika okužbe je ugriz steklega sesalca. Domače živali, kot so psi, je treba v večini držav cepiti proti tej bolezni.

Kaj je treba vedeti o okužbi in inkubacijski dobi

Po vbodu virusa v telo se začne obdobje inkubacije, ki običajno traja od nekaj tednov do nekaj mesecev (najpogosteje 1–3 mesece), vendar je lahko tudi nekaj dni ali več let. Dolžina inkubacijske dobe je povezana s tem, kako blizu je vbod na živčni sistem (ugriz v glavo ali vrat povzroči hitrejši pojav simptomov kot ugriz v nogo) in z velikostjo ter globino rane.

Simptomi

Simptomi se pojavijo postopoma. Sprva so nespecifični, kasneje pa nastopi značilna nevrološka slika. Obstajata dve glavni klinični obliki: furiozna (hidrofobična) in paralitična (tulipanska/dumb).

  • Začetni znaki: vročina, glavobol, slabost, utrujenost, bolečina ali otrplost okoli mesta vboda (parestezije).
  • Napredni znaki (furiozna oblika): agitacija, razdražljivost, halucinacije, pretirana agresivnost, hipersalivacija (prekomerno slinjenje), hidrofobija (strah pred pitjem vode zaradi spazmov žrelnih mišic) in aerofobija (strah pred vdorom zraka v žrelo).
  • Napredni znaki (paralitična oblika): postopna paraliza, najprej na mestu vboda, nato širjenje do limb in respiratornih mišic, posledično zadušitev.
  • Končno stanje je koma in smrt, običajno zaradi odpovedi dihanja ali sepse.

Prenos in vire tveganja

  • Najpogosteje se prenaša s slino okuženih živali pri ugrizu ali praskah, kadar virusi vstopijo skozi poškodovano kožo ali sluznico.
  • Reservoiri v različnih delih sveta vključujejo netopirje, divje mesojede (lisice, šakali, rakunovci, potkani) in necepljene domače živali (psi, mačke, dihurji).
  • Redki, a možni načini prenosa so stik z okuženim živčnim tkivom (npr. obdelava trupla), transplantacije organov, in izpostavljenost preko sluznic brez vidnih ran.

Diagnoza

Diagnoza pri živi osebi temelji na kombinaciji klinične slike in laboratorijskih preiskav: iskanje virusa ali njegovega genetskega materiala v slini, nosno-vratnem izpiranju, cerebrospinalni tekočini ali kožnem biopsijskem vzorcu z območja lasišča (z živčnimi končiči). Serološke preiskave (protitelesa) so uporabne, zlasti po cepljenju. Pri sumu na steklino je treba pacientu nemudoma zagotoviti zdravljenje (glej spodaj), ne čakati na potrditev.

Cepljenje in zdravljenje

Pomembno: Po pojavu simptomov stekline zanesljivega zdravila ni; zdravljenje je podporno in pogosto neuspešno. Zato je ključno pravočasno ukrepanje po izpostavitvi (postekspozicijska profilaksa – PEP).

  • Takojšnji ukrepi pri ugrizu ali praskah: takoj temeljito izprati rano z milom in tekočo vodo vsaj 15 minut, če je mogoče uporabiti antiseptik (npr. raztopino joda ali alkohol). Nemudoma poiskati zdravniško pomoč.
  • Postekspozicijska profilaksa (PEP): pri osebah, ki niso bile popolnoma cepljene pred izpostavitvijo, PEP običajno vključuje pasivno imunizacijo z intramuskularno ali lokalno infiltracijo s humanim stekleničnim imunoglobulinom (HRIG) in serijo proti-rabies cepiv (imunizacija aktivna). Standardni shemi sta 4–5 odmerkov cepiva v času 0, 3, 7, 14 (in v nekaterih protokolih 28) dni; sheme se lahko razlikujejo glede na vrsto cepiva in lokalne smernice.
  • Predekspozicijsko cepljenje (PrEP): priporočeno za osebe z visokim tveganjem (veterinarji, delavci z divjimi živalmi, raziskovalci, popotniki v endemične regije brez dostopa do zdravstvene oskrbe). Običajna shema je 3 injekcije (0., 7. in 21./28. dan). Po tem je za nadaljnjo zaščito lahko potreben booster ali preverjanje protiteles, odvisno od izpostavljenosti in priporočil.

Cepljenje živali in javnozdravstveni ukrepi

V mnogih državah je obvezno cepljenje domačih živali, predvsem psov, proti steklini. Programi cepljenja divjih živali (npr. raztros oralnih cepiv v naravi) so pomagali zmanjšati pojavnost bolezni v nekaterih regijah. Po ugrizu živali jo je pogosto potrebno opazovati ali testirati, da se ugotovi tveganje za prenos.

Preprečevanje in priporočila po ugrizu

  • Vedno: prizadeto mesto takoj temeljito izprati in pokriti, nato poiskati zdravnika ali urgentni center.
  • Če je žival na voljo za opazovanje (npr. pes ali mačka), jo opazujte 10 dni pod nadzorom veterinarja; če žival razvije znake stekline ali umre, je potrebno takoj ukrepati. V nekaterih primerih se žival testira ali odstrani za analiziranje tkiva.
  • Ne ignorirajte tudi drobnih prask ali pljučnih stikov s slino, še posebej, če gre za netopira ali divjo žival.
  • Pri potovanjih v endemične države preverite stanje cepljenja hišnih živali in razmislite o predekspozicijskem cepljenju oseb z visokim tveganjem.

Kdo je izpostavljen večjemu tveganju

Visoko tvegane skupine vključujejo veterinarje, reševalce živali, delavce v laboratorijih, biologe v terenu, turiste in popotnike, ki prihajajo v stik z divjimi živalmi, ter prebivalce in rejce v endemičnih območjih. V nekaterih predelih sveta so netopirji glavni rezervoar virusa in predstavljajo skrito tveganje, saj ugrizi niso vedno opazni.

Prognoza in poročanje

Čeprav so redki primeri preživetja po razvitih simptomih, je steklina v veliki večini primerov smrtna. Zaradi javnozdravstvenega pomena je vsako sumljivo izpostavljanje potrebno prijaviti lokalnim zdravstvenim oblastem ali veterinarju, da se lahko hitro začne preventivno zdravljenje in morebitne epidemiološke ukrepe.

Ključna sporočila: takojšnje izpiranje rane, čimprejšnja medicinska ocena in izvedba postekspozicijske profilakse po navodilih zdravnika so odločilni za preprečitev bolezni. Cepljenje domačih živali in previdnost pri stiku z divjimi živalmi zmanjšujeta tveganje za pojav stekline v skupnosti.