Kravje ošpice so bolezen, ki je pri ljudeh najpogosteje lokalizirana na kožo. Povzroča jo virus kravjih ošpic, člen skupine ortopoksvirusov, soroden virusu Vaccinia in drugim ortopoksvirusom. Pri okuženih se na mestu vnosa običajno pojavijo rdeči mehurji oziroma pustulozne spremembe. Bolezen je večinoma blaga in samoomejujoča pri zdravih odraslih, vendar lahko pri imunokompromitiranih osebah ali pri ljudeh z ekcemom poteka resneje.
Prenos in naravni rezervoar
Kravje ošpice so zoonoza: virus se običajno prenaša z živali na ljudi. Zgodovinsko se je prenos pojavljal pri stiku z okuženimi kravami (npr. pri molži), danes pa so pogostejši vir okužb divji glodavci, ki služijo kot glavni rezervoar virusa. Gostitelji so predvsem gozdni glodavci, zlasti voluharji, od katerih se domače mačke in druge plenilske živali lahko okužijo in virus prenašajo na ljudi. Človeško-človeški prenos je redek.
Simptomi in potek bolezni
Po izpostavitvi virusu je običajna inkubacijska doba približno 9–10 dni. Zboleli razvijejo lokalizirano lezijo, pogosto na rokah ali drugih delih telesa, ki so bili v neposrednem stiku z virusem. Lezija napreduje od papule do vezikla in pozneje do pustule ter tvori skorjo, ki nato odpade. Pogosto so prisotni tudi blagi splošni simptomi (lahka vročina, utrujenost, otekanje bezgavk). Zapleti vključujejo sekundarno bakterijsko okužbo ran in redke, vendar resne, diseminirane oblike bolezni pri imunokompromitiranih osebah.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza temelji na kliničnem izgledu in anamnezi stika z živalmi, potrdijo pa jo molekularne metode (PCR), izolacija virusa ali serološke preiskave. Zdravljenje je ponavadi podporno: nego rane, preprečevanje in zdravljenje sekundarnih bakterijskih okužb ter simptomatsko zdravljenje. V hujših ali diseminiranih primerih so v praksi uporabljeni protivirusni pripravki proti ortopoksvirusom (npr. tecovirimat) ali drugi specifični ukrepi v sodelovanju z infektologi; ti posegi so redko potrebni in zahtevajo strokovno oceno.
Preprečevanje
- Izogibanje neposrednemu stiku z divjimi glodavci in s sumljivimi kožnimi spremembami pri domačih živalih.
- Uporaba zaščitnih rokavic in higiene pri delu z živalmi (veterniški in rejci).
- Hitro iskanje veterinarske pomoči za okužene živali in zdravstvena oskrba pri sumu na človeško okužbo.
- Zgodovinsko je bilo opaziti, da cepljenje proti človeškim ošpicam (z izdelki iz kravjih ošpic oziroma vaccinia sorodnimi sevi) daje delno zaščito; rutinsko cepljenje proti človeškemu virusu ošpic je bilo prenešeno po izkoreninjenju človeških ošpic.
Zgodovina in pomen za cepljenje
Virus kravjih ošpic je imel pomembno vlogo v zgodovini cepljenja. Leta 1796 je angleški zdravnik Edward Jenner na podlagi opažanj, da so nekateri ljudje, posebej molznice, ki so bili okuženi s kravjimi ošpicami, ostali imuni. Jenner je to izkušnjo eksperimentalno potrdil in za zaščito pred hujšo človeško boleznijo uporabil material iz lezij kravjih ošpic. V svoji publicaciji (izšla 1798) je opisal, kako je tekočino, ki jo je pridobil iz poškodb kravjih ošpic vbrizgal v zdrave ljudi, s čimer je njihovo telo postalo odpornejše proti bolezni. Ta postopek je bil prvi praktični primer variolacije/“vaccination” in je vodil k razvoju sodobnega cepljenja: virus kravjih ošpic je bil uporabljen za prvo uspešno cepljenje proti drugi bolezni. Bolezen, proti kateri je bilo cepljenje izvedeno, so bile smrtonosne norice. Ošpice povzročajo sorodni virus variola, zato ima beseda "cepljenje" v latinščini koren latinski izpeljanki vacca (krava).
V Evropi (vključno z Združenim kraljestvom) se pojavljajo občasni naravni izbruhi kravjih ošpic, večinoma pozno poleti in jeseni, ko so aktivni rezervoarji glodavcev. Večina primerov pri ljudeh je redkih in blagega poteka, vendar je pozornost potrebna zaradi morebitnih zapletov pri ranljivih skupinah.