Kravje ošpice: virus, simptomi, prenos in zgodovina cepljenja
Kravje ošpice: virus, prenos s živali na človeka, simptomi, inkubacija in zgodovina cepljenja — ključne informacije za prepoznavanje, zaščito in preprečevanje okužb.
Kravje ošpice so bolezen, ki je pri ljudeh najpogosteje lokalizirana na kožo. Povzroča jo virus kravjih ošpic, člen skupine ortopoksvirusov, soroden virusu Vaccinia in drugim ortopoksvirusom. Pri okuženih se na mestu vnosa običajno pojavijo rdeči mehurji oziroma pustulozne spremembe. Bolezen je večinoma blaga in samoomejujoča pri zdravih odraslih, vendar lahko pri imunokompromitiranih osebah ali pri ljudeh z ekcemom poteka resneje.
Prenos in naravni rezervoar
Kravje ošpice so zoonoza: virus se običajno prenaša z živali na ljudi. Zgodovinsko se je prenos pojavljal pri stiku z okuženimi kravami (npr. pri molži), danes pa so pogostejši vir okužb divji glodavci, ki služijo kot glavni rezervoar virusa. Gostitelji so predvsem gozdni glodavci, zlasti voluharji, od katerih se domače mačke in druge plenilske živali lahko okužijo in virus prenašajo na ljudi. Človeško-človeški prenos je redek.
Simptomi in potek bolezni
Po izpostavitvi virusu je običajna inkubacijska doba približno 9–10 dni. Zboleli razvijejo lokalizirano lezijo, pogosto na rokah ali drugih delih telesa, ki so bili v neposrednem stiku z virusem. Lezija napreduje od papule do vezikla in pozneje do pustule ter tvori skorjo, ki nato odpade. Pogosto so prisotni tudi blagi splošni simptomi (lahka vročina, utrujenost, otekanje bezgavk). Zapleti vključujejo sekundarno bakterijsko okužbo ran in redke, vendar resne, diseminirane oblike bolezni pri imunokompromitiranih osebah.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnoza temelji na kliničnem izgledu in anamnezi stika z živalmi, potrdijo pa jo molekularne metode (PCR), izolacija virusa ali serološke preiskave. Zdravljenje je ponavadi podporno: nego rane, preprečevanje in zdravljenje sekundarnih bakterijskih okužb ter simptomatsko zdravljenje. V hujših ali diseminiranih primerih so v praksi uporabljeni protivirusni pripravki proti ortopoksvirusom (npr. tecovirimat) ali drugi specifični ukrepi v sodelovanju z infektologi; ti posegi so redko potrebni in zahtevajo strokovno oceno.
Preprečevanje
- Izogibanje neposrednemu stiku z divjimi glodavci in s sumljivimi kožnimi spremembami pri domačih živalih.
- Uporaba zaščitnih rokavic in higiene pri delu z živalmi (veterniški in rejci).
- Hitro iskanje veterinarske pomoči za okužene živali in zdravstvena oskrba pri sumu na človeško okužbo.
- Zgodovinsko je bilo opaziti, da cepljenje proti človeškim ošpicam (z izdelki iz kravjih ošpic oziroma vaccinia sorodnimi sevi) daje delno zaščito; rutinsko cepljenje proti človeškemu virusu ošpic je bilo prenešeno po izkoreninjenju človeških ošpic.
Zgodovina in pomen za cepljenje
Virus kravjih ošpic je imel pomembno vlogo v zgodovini cepljenja. Leta 1796 je angleški zdravnik Edward Jenner na podlagi opažanj, da so nekateri ljudje, posebej molznice, ki so bili okuženi s kravjimi ošpicami, ostali imuni. Jenner je to izkušnjo eksperimentalno potrdil in za zaščito pred hujšo človeško boleznijo uporabil material iz lezij kravjih ošpic. V svoji publicaciji (izšla 1798) je opisal, kako je tekočino, ki jo je pridobil iz poškodb kravjih ošpic vbrizgal v zdrave ljudi, s čimer je njihovo telo postalo odpornejše proti bolezni. Ta postopek je bil prvi praktični primer variolacije/“vaccination” in je vodil k razvoju sodobnega cepljenja: virus kravjih ošpic je bil uporabljen za prvo uspešno cepljenje proti drugi bolezni. Bolezen, proti kateri je bilo cepljenje izvedeno, so bile smrtonosne norice. Ošpice povzročajo sorodni virus variola, zato ima beseda "cepljenje" v latinščini koren latinski izpeljanki vacca (krava).
V Evropi (vključno z Združenim kraljestvom) se pojavljajo občasni naravni izbruhi kravjih ošpic, večinoma pozno poleti in jeseni, ko so aktivni rezervoarji glodavcev. Večina primerov pri ljudeh je redkih in blagega poteka, vendar je pozornost potrebna zaradi morebitnih zapletov pri ranljivih skupinah.
Zgodovinska uporaba
Kravje ošpice so bile prvotno cepivo proti noricam. Po okužbi s to boleznijo telo (običajno) pridobi sposobnost prepoznavanja podobnega virusa noric po njegovih antigenih, zato se lahko veliko učinkoviteje bori proti bolezni noric.
Pozneje in še danes se je uporabljalo drugo cepivo: vakcina. Cepivo je podobno cepivu proti kravjim ošpicam, vendar ni enako.
Sorodne strani
- Ošpice
- Seznam bolezni
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so kravje ošpice?
O: Kravje ošpice so bolezen, ki prizadene kožo in jo povzroča virus kravjih ošpic, ki je soroden virusu Vaccinia. Z dotikom se lahko prenaša s krav na ljudi in povzroča rdeče mehurčke na koži.
V: Kako so se kravje ošpice uporabljale za cepljenje proti drugi bolezni?
O: Virus, ki povzroča kravje ošpice, je bil uporabljen za prvo uspešno cepljenje proti ošpicam, smrtonosni bolezni. Edward Jenner je opazil, da so bili ljudje, ki so preboleli kravje ošpice, odporni proti ošpicam, zato je v zdrave ljudi vbrizgal tekočino iz poškodb kravjih ošpic, da bi jih prav tako imuniziral.
V: Od kod izvira beseda "cepljenje"?
O: Beseda "cepljenje" ima latinski koren v besedi vaca, ki pomeni "krava", saj se je prvotno uporabljala za cepljenje proti noricam z uporabo kravjih ošpic.
V: Kdo je odkril, kako uporabiti kravje ošpice za cepljenje?
O: Leta 1798 je angleški zdravnik Edward Jenner to odkril, ko je živel na podeželju in opazoval svoje paciente, ki so se okužili s kravjimi ošpicami in ozdraveli.
V: Kje se nahaja virus kravjih ošpic (Catpoc)?
O: Virus kravjih ošpic (Catpoc) se večinoma pojavlja v Evropi in zlasti v Združenem kraljestvu. Primeri pri ljudeh so zelo redki in se najpogosteje okužijo z domačimi mačkami. Najdemo ga tudi pri gozdnih glodavcih, kot so polhi, od katerih ga dobijo domače mačke.
V: Kateri so simptomi okužbe z virusom Cowpoz pri ljudeh?
O: Simptomi okužbe z virusom Cowpoz pri ljudeh so lokalizirane pustulozne spremembe, ki jih običajno najdemo na rokah na mestu vnosa, z inkubacijsko dobo 9-10 dni.
V: Kdaj se običajno pojavi virus Cowpoz?
O:: Cowpoz se običajno pojavi pozno poleti ali jeseni.
Iskati