Hepatitis B: definicija, prenos, simptomi, cepljenje in zdravljenje
Hepatitis B: simptomi, prenos, pomen cepljenja in sodobno zdravljenje. Preverite, kako prepoznati okužbo, preprečiti prenos ter zaščititi svoja jetra.
Hepatitis B je bolezen jeter, ki jo povzroča virus hepatitisa B (HBV). Virus se ne prenaša s hrano ali s priložnostnimi stiki, temveč predvsem z izmenjavo krvi in nekaterih telesnih tekočin okužene osebe.
Prenos
Infekcija se širi z neposrednim stikom z okuženo krvjo ali drugimi telesnimi tekočinami (semenom, vaginalnimi izločki). Najpogostejši načini prenosa so:
- prenos z matere na otroka med porodom (perinatalno);
- spolni stiki, še posebej brez zaščite pri osebah z več partnerji ali pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi;
- skupna uporaba igel pri injiciranju drog;
- transfuzije in medicinski posegi z nepreverjenim materialom (transfuzijo krvi z okuženim materialom) — v večini razvitih držav je ta tveganja močno zmanjšano z nadzorom darovane krvi;
- redkeje: stik z okuženo slino (npr. pri ugrizih) ali preboji kože z okuženim instrumentom.
Virus se običajno ne prenaša z vsakodnevnimi stiki, objemanjem ali rokovanjem.
Simptomi in potek bolezni
Po okužbi se lahko pojavijo simptomi akutnega hepatitisa B, ki vključujejo utrujenost, slabost, izgubo apetita, bolečine v trebuhu in zlatenico (rumenenje kože in očesnih beločnic). Nekateri ljudje nimajo nobenih simptomov.
Večina odraslih preboli akutno okužbo in virus izloči, vendar se pri nekaterih okuženih razvije kronična okužba. Verjetnost, da postane okužba kronična, je odvisna od starosti ob okužbi: pri dojenčkih je ta verjetnost zelo visoka (več kot 90 %), pri odraslih pa bistveno nižja (približno 5–10 %).
Kronična okužba lahko dolgo poteka brez simptomov, a sčasoma povzroči trajno poškodbo jeter, vključno z vnetjem, cirozo in tveganjem za rak na jetrih (hepatocelularni karcinom). V hujših primerih lahko pride do odpovedi jeter.
Diagnostika
Okužbo in stanje jeter običajno odkrijemo z krvnimi preiskavami. Najpogosteje uporabljeni testi so:
- testi za prisotnost površinskega antigena HBV (HBsAg) – označujejo trenutno okužbo;
- protitelesa proti površinskemu antigenu (anti-HBs) – kažejo na prebolelo okužbo ali odziv po cepljenju;
- protitelesa proti jedrnemu antigenu (anti-HBc IgM/IgG) – pomagajo razlikovati akutno in preteklo okužbo;
- molekularni testi (HBV DNA) – merijo količino virusa v krvi (vira load) in se uporabljajo pri odločitvah za zdravljenje in spremljanje;
- preskusi delovanja jeter (npr. ALT, AST) – kažejo na vnetje ali poškodbo jeter.
Cepljenje
Okužbo s hepatitisom B je mogoče preprečiti s cepljenjem, pri katerem se uporabi injekcija, s katero telo postane odporno proti virusu. Priporočljivo je, da vsi dojenčki v prvih mesecih prejmejo serijo treh cepiv, da se zagotovi trajna zaščita.
Cepljenje je zelo učinkovito: pri zdravih dojenčkih in odraslih pogosto zagotavlja >95 % zaščite. Vendar zaščita ni stoodstotna — pri nekaterih ljudeh (npr. imunokompromitiranih ali starejših) je lahko odgovor na cepivo slabši in lahko zahtevajo dodatne odmerke ali spremljanje protiteles. Po cepljenju se običajno preveri prisotnost protiteles (anti-HBs) pri osebah z visokim tveganjem ali pri zdravstvenih delavcih.
Če se otrok rodi materam, ki imajo aktivno okužbo z HBV, je pomembno, da novorojenček prejme takoj po rojstvu cepivo in pogosto tudi pasivno zaščito (imunski globulin), kar močno zmanjša tveganje perinatalnega prenosa.
Zdravljenje
Cilj zdravljenja kronične okužbe je zavreti razmnoževanje virusa, zmanjšati vnetje in preprečiti napredovanje do ciroze ali raka jeter. Polnega izkoreninjenja virusa iz jeter v večini primerov ni mogoče doseči, vendar lahko sodobna zdravila zelo zmanjšajo nevarnost zapletov.
Glavne skupine zdravil so:
- nukleozidni/nukleotidni analoģi (npr. tenofovir, entecavir) – protivirusna zdravila, ki zavirajo replikacijo HBV in se običajno jemljejo dolgotrajno;
- pegilirani interferon alfa – daje se v obliki vbrizgavanja omejeno časovno obdobje (običajno 48 tednov) in lahko pri nekaterih bolnikih doseže trajnejši odgovor; ni primeren za vse bolnike zaradi stranskih učinkov in omejitev.
Odločitev za začetek zdravljenja temelji na kombinaciji dejavnikov: prisotnost HBsAg, količina HBV DNA, vrednosti jetrnih encimov (ALT), stopnja fibroze/ciroze in prisotnost drugih bolezni. Zdravljenje običajno vodi specialist za bolezni jeter ali infektolog.
Preprečevanje in skrb
- Cepljenje ostaja najpomembnejši ukrep za preprečevanje hepatitisa B.
- Uporaba kondoma in zmanjševanje števila spolnih partnerjev zmanjšata tveganje pri spolnih stikih.
- Neuporaba skupnih igel ter varna raba medicinskih pripomočkov in sterilnih instrumentov preprečujeta prenos preko krvi.
- Vsi darovalci krvi so v državah z dobrim nadzorom testirani, kar močno zmanjšuje tveganje pri transfuzijah.
- osebe, ki so bile izpostavljene potencialno okuženi krvi (travma, piko igle), naj poiščejo zdravstveno pomoč, saj je v nekaterih primerih na voljo nujna zaščita (cepljenje in/ali humoralna pasivna zaščita).
Nosečnost in novorojenčki
Pomembno je, da se nosečnice testirajo za HBsAg. Če je materina okužba potrjena, je priporočljivo, da novorojenček prejme prvo dozo cepiva proti hepatitisu B čim prej po rojstvu (pogosto znotraj 12 ur) in po potrebi tudi human imunoglobulin (HBIG). S pravilnim ukrepanjem se tveganje prenosa na otroka močno zmanjša.
Spremljanje in prognoza
Ljudje s kronično okužbo potrebujejo redno spremljanje delovanja jeter in virusne obremenitve. Pri osebah z znaki ciroze ali drugimi dejavniki tveganja je priporočeno presejanje za rak na jetrih (npr. ultrazvočni pregled in merjenje tumorskega markerja) v rednih intervalih. Z zgodnjim odkrivanjem in ustreznim zdravljenjem je možno zmanjšati tveganje hudih zapletov.
Sklep: Hepatitis B je resna, vendar pogosto preprečljiva bolezen. Cepljenje, varne praksa pri ravnanju s krvjo in zgodnje odkrivanje okužbe so ključni ukrepi za zaščito posameznika in javnega zdravja. Zdravljenje lahko omeji škodo, vendar je preprečevanje, predvsem z imunizacijo, najbolj učinkovit pristop.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je hepatitis B?
O: Hepatitis B je bolezen jeter, ki jo povzroča virus.
V: Kako se širi hepatitis B?
O: Hepatitis B se lahko širi s krvjo ali telesnimi tekočinami, z okužene matere na otroka med porodom, s spolnimi odnosi, s ponovno uporabo igel in transfuzijo krvi z virusom.
V: Kako lahko preprečimo hepatitis B?
O: Hepatitis B lahko preprečimo s cepljenjem, pri katerem se uporabi injekcija, s katero telo postane odporno proti virusu. Priporočljivo je, da vsi ljudje v nekaj mesecih, ko so dojenčki, prejmejo serijo treh cepiv, da se zagotovi dobra zaščita pred tem virusom. Vendar pa cepljenje zagotavlja le 90-odstotno zaščito; ne odpravi popolnoma nevarnosti okužbe.
V: Kateri so nekateri simptomi, povezani s hepatitisom B?
O: Pogosti simptomi, povezani s hepatitisom B, so zlatenica (koža in oči postanejo rumene zaradi kopičenja telesnih produktov, ki jih jetra običajno filtrirajo) in odpoved jeter. Povzroči lahko tudi raka na jetrih.
V: Ali lahko ljudje, ki so se okužili s hepatitisom B, to bolezen hitro premagajo?
O: Nekatere okužene osebe lahko virus hitro premagajo, medtem ko mnoge druge ostanejo okužene vse življenje.
V: Ali je za okužene s hepatitisom B na voljo zdravljenje?
O: Da, če se s krvnimi preiskavami odkrijejo znaki, ki kažejo na poškodbe jeter, lahko zdravljenje hepatitisa B prepreči nadaljnje poškodbe, ki jih povzroča virus. Dajo se protivirusna zdravila, ki virusu preprečujejo, da bi ustvaril svoje kopije, vendar ga po vstopu v jetra ni mogoče popolnoma odstraniti.
Iskati