Homeopatija: definicija, načela, zgodovina in znanstvena kritika

Homeopatija je alternativno zdravilo, ki ga je v 18. stoletju ustvaril Samuel Hahnemann. Osnovna ideja je, da se lahko bolna oseba pozdravi z zelo majhnimi količinami snovi, ki pri zdravi osebi povzročijo podobne simptome bolezni. Homeopatska teorija temelji na načelu "similia similibus curentur" (»podobno se zdravi s podobnim«) in na zakonih o tako imenovanem potenciranju oziroma razredčevanju ter »dokazovanju« zdravil (provings), kjer se učinki snovi ocenjujejo pri zdravih ljudeh. Znanstveniki večinoma menijo, da homeopatija ne deluje nad placebo učinkom in da ljudje le mislijo, da se počutijo bolje (placeba). Pojasnjeno drugače: izboljšanje lahko nastane zaradi naravnega poteka bolezni, pozornosti zdravnika, pričakovanj bolnika ali drugih neonkretnih učinkov, ne zaradi specifičnega zdravila.

Načela in priprava homeopatskih zdravil

Homeopati pripravljajo zdravila z večkratnim razredčevanjem in tresenjem (potenciranje ali »dynamization«). Običajen postopek je, da vzamejo izvorno snov, jo razredčijo v vodi ali alkoholu in mešanico močno pretresajo. Nato vzamejo kapljico raztopine, jo razredčijo z novo porcijo topila in postopek ponavljajo — pogosto 30-krat (označeno kot 30C) ali celo do 200-krat. Takšno močno razredčenje pomeni, da v končni raztopini v mnogih primerih ni več niti ene molekule izvorne snovi: znanost lahko izračuna, koliko atomov ali molekul - majhnih stvari, ki jih ni mogoče več zaznati - prvotne snovi ostane v homeopatskem zdravilu. Homeopati trdijo, da raztopina nosi »spomin« ali »energijo« prvotne snovi, kar naj bi pojasnilo učinek mimo fizikalnih prisotnosti snovi. Tako razlago sodobna znanost šteje za nezdružljivo z uveljavljenimi zakoni fizike in kemije, predvsem z našim razumevanjem molekularnih koncentracij in termodinamičnih zakonov.

Zgodovina

Homeopatija se je pojavila v času, ko je bila uradna medicina pogosto agresivna in škodljiva (krvavitve, strupene snovi). Hahnemannovo učenje je ponujalo varnejši in bolj nežan pristop, zato je hitro pridobilo privržence. V 19. stoletju in zgodnjem 20. stoletju se je homeopatija razširila v Evropi in Severni Ameriki. Sčasoma se je uradna medicina zaradi razvoja anatomije, mikrobiologije, farmakologije in javnozdravstvenih ukrepov zelo izboljšala, zato so se razmere, v katerih je homeopatija imela večjo relativno vrednost, spremenile.

Znanstvena ocena in dokazi

• Klinične študije: številne randomizirane kontrolirane študije in sistematične ocene so preučevale učinkovitost homeopatije. Pregledi večjih meta-analiz in Cochraneovih pregledov so dosegli združeno oceno, da ni prepričljivih dokazov, da bi homeopatija delovala bolje kot placebo pri večini preučenih stanj; nekatere posamezne študije so pokazale pozitivne rezultate, vendar so bile pogosto metode slabe ali rezultati neponovljivi.
• Mehanizem: ker v mnogih pripravkih ni zaznavnih molekul prvotne snovi, homeopatski mehanizem ostaja nepojasnjen in v nasprotju s sodobno kemijo in fiziko.
• Kakovost dokazov: kritike opozarjajo na pomanjkljivosti v načrtu študij, majhne vzorce, selektivno objavljanje ter vpliv pričakovanj in placebo učinkov.

Tveganja, varnost in etika

• Posredna škoda: največje tveganje homeopatije je, da lahko ljudje zaupajo le njej in se izognejo preverjenim zdravljenjem za resne bolezni. Homeopati so včasih svojim pacientom odsvetovali jemanje zdravil, kot so antibiotiki in cepiva, s katerimi bi lahko zdravili nevarne bolezni (ali jih obvarovali pred njimi), kar lahko povzroči resne posledice za posameznika in javno zdravje.
• Priroda pripravkov: večina homeopatskih izdelkov je zelo močno razredčena in fizično nenevarna (voda ali sladkor), vendar so bili v redkih primerih prijavljeni primeri nepravilno pripravljenih ali kontaminiranih izdelkov, ki so povzročili škodo.
• Regulacija in priporočila: nekatere države regulirajo označevanje in trženje homeopatskih izdelkov, zdravstvene organizacije pa svetujejo previdnost pri uporabi homeopatije za resne bolezni. WHO in številni strokovni kolegiji opozarjajo, da homeopatija ni primerno nadomestilo za učinkovita zdravljenja pri življenjsko ogrožajočih stanjih.

Priporočila za bralce

• Če razmišljate o homeopatiji, o tem povejte svojemu zdravniku in ne opuščajte dokazano učinkovitega zdravljenja brez strokovnega nasveta.
• Pri akutnih ali resnih simptomih poiščite urgentno medicinsko pomoč oziroma sledite smernicam uradne medicine.
• Bodite pozorni na trditve, ki obljubljajo hitro ali zagotovljeno ozdravitev resnih bolezni brez znanstvenih dokazov.

Skupno: homeopatija ima dolgo zgodovino in za nekatere ljudi predstavlja alternativni pristop k lajšanju lažjih težav ter vir podpore in pozornosti. Vendar pa obstoječi znanstveni dokazi ne podpirajo trditev o učinkovitosti homeopatije nad placebo učinkom, za resne bolezni pa je njena uporaba lahko nevarna, če nadomesti ustrezno medicinsko zdravljenje.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je homeopatija?

V: Kakšna je teorija homeopatije?

V: Ali znanost podpira homeopatijo?

V: Kdo je ustvaril homeopatijo?

V: Kako uporabljamo homeopatska zdravila?

Išči po črki