Histamin: definicija, vloga, delovanje in povezava z alergijami
Histamin je organska dušikova spojina, ki sodeluje pri lokalnih imunskih odzivih. Uravnava tudi fiziološko delovanje v črevesju in deluje kot nevrotransmiter. Histamin je vključen v vnetni odziv, pri katerem tkiva postanejo rdeča, otekla in boleča.
Histamin kot del imunskega odziva na tuje patogene proizvajajo bazofili in mastociti v bližnjih vezivnih tkivih. Histamin poveča prepustnost kapilar za bele krvničke in nekatere beljakovine. Celice prodrejo skozi stene drobnih krvnih žil, da bi dosegle patogene organizme v okuženih tkivih.
Histamin v vodi obstaja kot dva ravnovesna tavtomera, ki se razlikujeta po položaju vodikovega atoma:
Kako nastaja in kje se shranjuje
Histamin se sintetizira iz esencialne aminokisline L-histidina s pomočjo encima histidindekarboksilaze. Največ ga je shranjenega v zrnavah mastocitov in bazofilcev ter v želodčnih enterochromaffin-like celicah (ECL), kjer spodbuja izločanje želodčne kisline. V centralnem živčnem sistemu ga sintetizirajo nevroni in deluje kot nevrotransmiter.
Receptorji in mehanizem delovanja
Histamin deluje preko štirih glavnih receptorjev (vsi so G-proteini vezani receptorji):
- H1 – povzroči vazodilatacijo, poveča prepustnost kapilar (oteklina, rdečina), sproži bronhokonstrikcijo in pruritus (srbenje). Je glavni receptor pri alergijskih reakcijah.
- H2 – stimulira parietalne celice želodca k izločanju klorovodikove kisline; sodeluje tudi pri vazodilataciji.
- H3 – deluje v centralnem živčnem sistemu kot presinaptični avtorceptor in modulira sproščanje histamina in drugih nevrotransmiterjev.
- H4 – izražen predvsem v celicah imunskega sistema; vključen pri kemotaksi in regulaciji vnetnih odzivov.
Pomen pri alergijah in vnetju
Pri IgE-posredovanih alergijah (npr. seneni nahod, urtikarija, anafilaksija) pride ob ponovnem stiku s specifičnim alergenom do vezave antigena na IgE, ki je pritrjen na mastocite in bazofile. To sproži degranulacijo celic in hitro sproščanje histamina ter drugih mediatorjev (leukotrieni, prostaglandini). Posledice so lokalni simptomi (srbenje, kihanje, izcedek iz nosu, rdečina kože) ali sistemični, v najslabšem primeru anafilaktični šok, ki zahteva takojšnje zdravljenje z epinefrinom.
Razgradnja histamina in intoleranca
Histamin razgrajujeta dva glavna encima:
- Diamin oksidaza (DAO) – pomembna pri presnovi histamina v črevesju in pri vnosu s hrano. Pomanjkanje DAO lahko privede do t. i. histaminske intolerance, kjer se po uživanju histaminsko bogate hrane pojavijo glavoboli, rdečina, srbenje, prebavne težave, urtikarija ali palpitacije.
- Histamin N-metiltransferaza (HNMT) – deluje predvsem intracelularno (v jetrih, možganih) in prispeva k inaktivaciji histamina v tkivih.
Hrana, zdravila in drugi sprožilci
Nekatera živila vsebujejo veliko histamina ali spodbujajo njegovo sproščanje: fermentirana in gosto predelana živila (siri, suhomesnati izdelki, vino, pivo, kislo zelje, sojina omaka), konzervirane ali slane ribe, nekatera sadna in zelenjavna živila (paradižnik, špinača), ter alkohol. Nekatera zdravila lahko povečajo sproščanje histamina ali zavirajo DAO (npr. nekateri antibiotiki, zdravila za povišan krvni tlak in drugi) — pri sumu na interakcije se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
Diagnoza in zdravljenje
Diagnozo alergij potrjujejo testi, kot so kožni preizkus (skin prick) in merjenje specifičnih IgE v serumu. Pri sistemskih reakcijah ali sumu na sistemsko povečanje mastocitov se lahko preveri nivo triptaze. Histaminska intoleranca se ocenjuje na podlagi simptomov, odziva na dieto z nizko vsebnostjo histamina in občasno merjenja DAO.
Glavni terapevtski pristopi:
- Antihistaminiki H1 (npr. cetirizin, loratadin, desloratadin) zmanjšajo simptome alergije; starejše generacije (npr. difenhidramin) povzročajo zaspanost.
- H2-blokatorji (npr. famotidin) se uporabljajo za zmanjšanje izločanja želodčne kisline.
- Epinefrin je nujno zdravljenje anafilaksije.
- Mastocitni stabilizatorji (npr. kromoglikat) in nekatera protivnetna zdravila se uporabljajo pri kroničnih oblikah.
- Pri histaminski intoleranci lahko pomaga dieta z nizko vsebnostjo histamina, izogibanje sprožilcem ter v nekaterih primerih dopolnilno jemanje DAO.
Kratek povzetek
Histamin je ključna molekula pri obrambi pred mikrobi, regulaciji prebave in delovanju živčnega sistema, hkrati pa je glavni povzročitelj simptomov pri alergijah in nekaterih nealergijskih stanjih. Razumevanje virov histamina, njegovih receptorjev ter mehanizmov razgradnje je pomembno za ustrezno diagnostiko in zdravljenje ter za obvladovanje simptomov.


Kopriva za svojo zaščito uporablja histamin.


Tautomeri histamina
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je histamin in kakšna je njegova funkcija v telesu?
O: Histamin je organska dušikova spojina, ki sodeluje pri lokalnih imunskih odzivih, uravnava fiziološko delovanje v črevesju in deluje kot nevrotransmiter.
V: Kakšno vlogo ima histamin pri vnetnem odzivu?
O: Histamin sodeluje pri vnetnem odzivu, pri katerem tkiva postanejo rdeča, otekla in boleča. Histamin kot del imunskega odziva na tuje patogene proizvajajo bazofili in mastociti, ki jih najdemo v bližnjih vezivnih tkivih.
V: Kako histamin poveča prepustnost kapilar in zakaj je to pomembno?
O: Histamin poveča prepustnost kapilar za bele krvničke in nekatere beljakovine, tako da celicam omogoči, da pridejo skozi stene drobnih krvnih žil do patogenov v okuženih tkivih. To je pomembno, ker imunskemu sistemu omogoči dostop do okuženega območja in začetek procesa boja proti patogenom.
V: Kje se proizvaja histamin in katere celice ga proizvajajo?
O: Histamin proizvajajo bazofili in mastociti, ki jih najdemo v bližnjih vezivnih tkivih.
V: Katera sta dva tavtomera, v katerih je histamin v vodi?
O: Histamin v vodi obstaja kot dva tavtomera v ravnovesju, ki se razlikujeta po položaju vodikovega atoma.
V: Kakšna je vloga histamina pri fiziološkem delovanju črevesja?
O: Histamin uravnava fiziološke funkcije v črevesju in ima vlogo pri prebavnih procesih.
V: Kako histamin deluje kot nevrotransmiter?
O: Histamin deluje kot nevrotransmiter, saj prenaša signale med živčnimi celicami v možganih in osrednjem živčnem sistemu.