Nevrotransmiterji: definicija, funkcije, vrste in vloga v sinapsah

Nevrotransmiterji: definicija, funkcije, vrste in vloga v sinapsah — kako prenašajo signale, ključni tipi (glutamat, GABA, dopamin) ter vpliv na vedenje in zdravje možganov.

Nevrotransmiterji so kemični glasniki. Posredujejo informacije med nevroni, tako da prečkajo sinapso. Električni signali ne morejo prečkati vrzeli med večino nevronov. Zato se spremenijo v kemične signale, ki prečkajo vrzel. Nevrotransmiterji delujejo predvsem na kemične sinapse. Ko dosežejo naslednji nevron, se absorbirajo. Nevron nato ta kemični signal spremeni nazaj v električni signal, imenovan akcijski potencial. Akcijski potencial preide prek naslednjega nevrona do naslednje sinapse.

Številni nevrotransmiterji nastajajo iz aminokislin, ki so del vaše prehrane in za njihovo pretvorbo je potrebnih le nekaj korakov. Nevrotransmiterji imajo pomembno vlogo pri oblikovanju vsakdanjega življenja in delovanja. Znanstveniki še ne vedo natančno, koliko nevrotransmiterjev obstaja, vendar je bilo identificiranih več kot 100 kemičnih prenašalcev.

Vsak nevrotransmiter ima drugačno funkcijo. Na primer: dopamin se uporablja pri nagrajevanju in uživanju, noradrenalin pa pri odzivu živali "boj ali beg". Nevrotransmiterji uravnavajo tudi prenos sporočil. Akcijski potencial mora biti namreč določene jakosti, preden se nevrotransmiterji sprostijo. Moč, ki je potrebna za sprostitev nevrotransmiterja, se imenuje prag.

Najpogostejši prenašalec je glutamat, ki vzburja več kot 90 % sinaps v človeških možganih. Naslednji najpogostejši je GABA, ki zavira več kot 90 % sinaps, ki ne uporabljajo glutamata.

Nevrotransmiterji se v nevronih prenašajo z majhnimi vrečkami, imenovanimi vezikli. Ko te vezikule pridejo v stik s celično membrano nevrona, se ta odpre. Nevrotransmiterji se sprostijo v sinaptični razcep.

Kako nastanejo in se shranjujejo

Veliko nevrotransmiterjev nastane iz prehranskih aminokislin ali prekurzorjev z nekaj encimskimi reakcijami. Na primer:

• tirozин → dopamin → noradrenalin (encimi in koencimi iz aminokislin in vitaminov),
• triptofan → serotonin,
• glutamin → glutamat → GABA (GABA nastaja z dekarboksilacijo glutamata z encima GAD).

Nevrotransmiterji se shranjujejo v sinaptičnih veziklih. Obstajata vsaj dve glavni vrsti veziklov: majhni jasni vezikli (večinoma za majhne molekule, npr. glutamat, GABA) in gostejše vezikle z jedrom (dense-core) za nevropeptide. Vezikli se gibljejo proti membrani in se s pomočjo molekulskega mehanizma (SNARE proteini) združijo s celično membrano in sprostijo vsebino z eksocitozo.

Sproščanje, receptorji in učinki

Ko akcijski potencial doseže končni del nevrona (sinaptični terminal), odpre napetostno odvisne kalcijeve (Ca2+) kanale. Vnos Ca2+ je ključni sprožilni dogodek, ki povzroči fuzijo veziklov in sprostitev nevrotransmiterjev v sinaptični razcep.

Na postsinaptični strani delujejo nevrotransmiterji preko dveh glavnih tipov receptorjev:

• Ionotropni receptroji (ligandno vodeni ionski kanali) — omogočijo hiter učinek (ms): ob vezavi se ionski kanal odpre in povzroči hitro depolarizacijo ali hiperpolarizacijo (npr. NMDA/AMPA za glutamat, GABA-A za GABA).
• Metabotropni receptorji (G-proteinsko povezani) — delujejo počasneje (s), ker sprožijo kaskado signalizacije z drugimi molekulami; imajo modulacijsko vlogo (npr. GABA-B, dopaminski receptorji, adrenergični receptorji).

Učinki so lahko eksitatorni (povečanje verjetnosti za nastanek akcijskega potenciala — EPSP) ali inhibitorni (zmanjšanje verjetnosti — IPSP). Končni odgovor je odvisen od vrste nevrotransmiterja, vrste receptorja in konteksta (npr. časovno in prostorsko seštevanje signalov — temporalna in prostorska summacija).

Odstranjevanje in recikliranje

Da se signal ustavi in da sinapsa lahko ponovno deluje, se nevrotransmiterji odstranijo iz sinaptičnega razcepa na tri glavne načine:

• Reuptake v presinaptični terminal ali v podporne celice (glijo). Primeri: transportne beljakovine DAT (dopamin), SERT (serotonin), NET (noradrenalin).
• Encimska razgradnja v sinaptičnem razcepu (npr. acetilholin razgrajuje acetilholinesteraza; monoamine razgrajuje MAO in COMT).
• Difuzija iz sinaptičnega območja ali zajem v sosednje celice.

Obstajajo tudi autoreceptorji na presinaptični membrani, ki spremljajo koncentracijo sproščenega nevrotransmiterja in po potrebi zmanjša ali poveča njegovo sproščanje.

Vrste nevrotransmiterjev

Ne glede na število odkritih molekul jih pogosto razdelimo glede na kemijsko naravo:

• Aminokisline: glutamat, GABA, glicin.
• Monoamini: dopamin, serotonin, noradrenalin, adrenalin.
• Acetilholin: pomemben v perifernem živčnem sistemu in centralno za učenje in spomin.
• Neuropeptidi: npr. endorfini, substance P — delujejo kot modulaterji in so shranjeni v gostejših veziklih.
• Gasezni/neklasični prenašalci: dušikov oksid (NO), endokanabinoidi — pogosto delujejo retrogradno (iz postsinaptične v presinaptično celico).
• Purini in lipidi: npr. ATP in anandamid.

Vloga v učenju, spominu in bolezni

Nevrotransmiterji so ključni pri sinaptični plastičnosti — procesih kot sta Long-Term Potentiation (LTP) in Long-Term Depression (LTD), ki podlaga učenje in dolgoročni spomin. Glutamatergični receptorji NMDA so še posebej pomembni za LTP, ker dovolijo vnos Ca2+, ki sproži dolgotrajne spremembe v sinapsi.

Spremembe v prenosu nevrotransmiterjev so povezane s številnimi nevrološkimi in psihiatričnimi stanji:

• Parkinsonova bolezen — pomanjkanje dopamina v nigrostriatalnem sistemu.
• Depresija — povezave z nizko aktivnostjo serotonina in/ali noradrenalina; antidepresivi pogosto delujejo z zaviranjem reuptake (SSRI, SNRI) ali inhibicijo MAO.
• Šizofrenija — povezana z disregulacijo dopaminskega sistema (terapije ciljajo dopaminske receptorje).
• Epilepsija — pogosto neustrezno ravnovesje med ekscitatornimi (glutamat) in inhibitornimi (GABA) sistemi.
• Alzheimerjeva bolezen — zmanjšanje kolinergičnega prenosa (acetilholin) v določenih možganskih regijah.

Farmakološki vpliv

Mnogi zdravilni in rekreativni preparati delujejo tako, da spreminjajo delovanje nevrotransmiterjev: povečujejo/znižajo sproščanje, zavirajo ali aktivirajo receptorje, blokirajo reuptake ali zavirajo encime za razgradnjo. Primeri vključujejo antidepresive (SSRI), antipsihotike (D2 antagonisti), benzodiazepine (GABA-A pozitivni modulatorji), opioide (agonisti za opioidne receptorje) in stimulante (povečajo dopamin/ noradrenalin).

Ključne točke

• Nevrotransmiterji so kemični prenašalci, ki omogočajo komunikacijo med nevroni preko sinaps.
• Delujejo hitro preko ionotropnih receptorjev ali počasneje in modulacijsko preko metabotropnih receptorjev.
• Sinteza, shranjevanje, sproščanje in odstranitev so tesno nadzorovani procesi; motnje v teh procesih lahko povzročijo bolezni ali vplivajo na vedenje.
• Razumevanje nevrotransmiterjev je osnova za mnoge medicinske terapije in za razlago procesov učenja, spomina in čustvovanja.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj so nevrotransmiterji?

V: Koliko nevrotransmiterjev je bilo prepoznanih?

V: Kakšna je funkcija dopamina?

V: Za kaj se uporablja noradrenalin?

V: Kakšen je prag, ki je potreben za sproščanje nevrotransmiterjev?

V: Kateri je najpogostejši prenašalec pri ljudeh?

V: Kako se nevrotransmiterji prenašajo po nevronih?

Išči po črki