Imunost
Imuniteta je sposobnost telesa, da se brani pred "tujki". To pomeni zavračanje okužb, odstranjevanje prahu, ki pride v pljuča, in uničevanje rakavih celic. Cepljenje temelji na naravnem imunskem sistemu, tako da je oseba odporna na določene bolezni.
Imuniteta je dveh vrst. Prirojena imunost ščiti gostitelja pred okužbo, vendar nima "spomina", zato ne zagotavlja dolgoročne imunosti.
Druga vrsta je prilagodljiva imunost, ki ima neke vrste "spomin". Zagotavlja dolgoročno zaščito pred določenimi patogeni.
Vse živali, rastline in glive imajo nekaj prirojene imunosti. Vretenčarji imajo tudi prilagodljivo imunost.
Proti nekaterim boleznim se lahko ljudje cepijo s cepljenjem (vbrizganjem mrtvega ali oslabljenega virusa ali bakterije, ki povzroča bolezen). S tem se telo nauči, kako virus/bakterija škoduje telesu, in se hitreje odzove na boj proti virusu/bakteriji, ko z njo ponovno pride v stik. Ko se bo vaše telo ubranilo pred virusom/bakterijo, bo določene viruse/bakterije ujelo v "mrežo", tako da bo ob ponovnem stiku z virusom/bakterijo lažje ujelo tudi te viruse/bakterije.
Zgodovina imunologije
Imunologija je veda, ki preučuje strukturo in delovanje imunskega sistema. Izvira iz medicine in zgodnjih študij o vzrokih odpornosti proti boleznim.
Prva znana omemba imunosti je bila med kugo v Atenah leta 430 pred našim štetjem. Tukidid je zapisal, da so ljudje, ki so ozdraveli po prejšnjem napadu bolezni, lahko negovali bolnike, ne da bi drugič zboleli.
V 18. stoletju je Pierre-Louis de Maupertuis izvajal poskuse s škorpijonovim strupom in opazil, da so nekateri psi in miši odporni proti temu strupu.
Ta in druga opažanja pridobljene imunosti je pozneje Louis Pasteur uporabil pri razvoju cepljenja in predlagani bakterijski teorijibolezni. Pasteurjeva teorija je bila v neposrednem nasprotju s sodobnimi teorijami bolezni, kot je bila teorija miazme.
Šele Robert Koch je leta 1891 z dokazom, za katerega je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado, potrdil, da so mikroorganizmi povzročitelji nalezljivih bolezni. Virusi so bili kot človeški patogeni potrjeni leta 1901, ko je Walter Reed odkril virus rumene mrzlice.
Ob koncu 19. stoletja je imunologija s hitrim razvojem močno napredovala pri preučevanju humoralne imunosti (protitelesa) in celične imunosti (celice T in dendritične celice).
Posebej pomembno je bilo delo Paula Ehrlicha, ki je predlagal teorijo stranskih verig za razlago specifičnosti reakcije antigen-protitelo; njegov prispevek k razumevanju humoralne imunosti je bil priznan z Nobelovo nagrado leta 1908, ki jo je skupaj z njim prejel tudi utemeljitelj celične imunologije Elie Mečnikov.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je imuniteta?
O: Imuniteta je sposobnost telesa, da se zaščiti pred tujki, kot so okužbe, prah in rakave celice.
V: Kateri sta dve vrsti imunosti?
O: Dve vrsti imunosti sta prirojena imunost in prilagodljiva imunost.
V: Kaj počne prirojena imunost?
O: Prirojena imunost ščiti gostitelja pred okužbami, vendar nima spomina, zato ne zagotavlja dolgoročne imunosti.
V: Kaj počne prilagodljiva imunost?
O: Adaptivna imunost ima neke vrste spomin, zato zagotavlja dolgoročno zaščito pred določenimi patogeni.
V: Ali imajo lahko vse živali, rastline in glive prirojeno imunost?
O: Da, vse živali, rastline in glive imajo nekaj prirojene imunosti.
V: Kaj naredi cepljenje?
O: S cepljenjem se v telo vbrizga mrtev ali oslabljen virus ali bakterija, ki povzroča bolezen, zaradi česar se telo nauči, kako virus/bakterija škoduje telesu, in se hitreje odzove proti njemu, ko ponovno pride v stik z virusom/bakterijo.
V: Kako telo ujame določene viruse/bakterije?
O: Ko se telo ubrani pred virusom/bakterijo, nekatere viruse/bakterije ujame v "mrežo", tako da bo, ko se virus/bakterija vrne, lažje ujelo tudi te viruse/bakterije.
