Imunologija

Vrste imunosti pri vretenčarjih

Prirojeni imunski odziv

Prirojeni imunski sistem so običajno vse celice in sistemi, ki jim ni treba biti izpostavljeni določenemu patogenu, da bi lahko delovali.

Prirojena imunost se začne s kožo, ki je odlična pregrada za okužbe.

Adaptivni imunski odziv

Adaptivni imunski sistem vključuje celice in sisteme, ki ne potrebujejo predhodne izpostavljenosti patogenu. Pojasnjuje edinstveno sposobnost imunskega sistema sesalcev, da si zapomni predhodne okužbe ter se hitro in močno odzove na sekundarne okužbe. Ta imunološki spomin je posledica biologije celic T in celic B.

Drugi vidiki imunosti

Cepiva spodbujajo pridobljeni imunski sistem, saj ponujajo šibke oblike okužb, ki jih telo lahko odbije. Sistem si zapomni, kako to storiti znova, ko pride do močnejše okužbe. Če cepivo deluje, se lahko telo nato bori proti hujši okužbi.

Distribucijo cepiv in drugih zdravil, ki vplivajo na imunski sistem, lahko obravnavamo kot drugo raven pridobljenega imunskega sistema, ki jo ureja dostop do cepljenja in zdravil na splošno. Prepletanje tega s širjenjem bolezni (kot ga preučuje epidemiologija) je del področja javnega zdravja.

Napake in pomanjkljivosti

Napake imunskega sistema lahko povzročijo poškodbe. Pri avtoimunskih boleznih telo napada dele samega sebe, ker sistem nekatere dele telesa napačno obravnava kot "tuje". Na ta način nastanejo nekatere vrste artritisa.

Včasih se resni patogeni vtihotapijo, ker je njihova površina preoblečena v nekaj, kar gostiteljeve celične stene lahko sprejmejo. Tako delujejo virusi. Ko so enkrat v celici, njihov genski material nadzoruje celico. Okužbe, kot je virus HIV, se na ta način vtihotapijo in nato napadejo celice, ki so osnova imunskega sistema. Za obnovitev delovanja imunskega sistema v telesu, okuženem z virusom HIV, in preprečitev pojava aidsa se pogosto uporabljajo umetna sredstva. To je eno najbolj zapletenih vprašanj v imunologiji, saj vključuje vse ravni tega sistema. Te raziskave v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so korenito spremenile pogled na človeški imunski sistem ter njegovo delovanje in vključevanje v človeško telo.

Zgodovina imunologije

Imunologija je veda, ki preučuje strukturo in delovanje imunskega sistema. Izvira iz medicine in zgodnjih študij o vzrokih odpornosti proti boleznim. Prva znana omemba imunosti je bila med kugo v Atenah leta 430 pred našim štetjem. Tukidid (460-395 pr. n. št.) je opazil, da lahko ljudje, ki so si opomogli po predhodnem napadu nekaterih bolezni, negujejo bolnike, ne da bi drugič zboleli.

V 18. stoletju je Pierre-Louis Moreau de Maupertuis izvajal poskuse s škorpijonovim strupom in opazil, da so nekateri psi in miši odporni proti temu strupu. To in druga opažanja pridobljene imunosti so vodila Louisa Pasteurja (1822-1895) k razvoju cepljenja in teorije klic bolezni. Pasteurjeva teorija je bila v neposrednem nasprotju s sodobnimi teorijami bolezni, kot je bila teorija miazme. Šele dokazi, ki jih je Robert Koch (1843-1910) objavil leta 1891 in za katere je leta 1905 prejel Nobelovo nagrado, so potrdili, da so mikroorganizmi povzročitelji nalezljivih bolezni. Virusi so bili kot človeški patogeni potrjeni leta 1901, ko je Walter Reed (1851-1902) odkril virus rumene mrzlice.

Ob koncu 19. stoletja je imunologija s hitrim razvojem močno napredovala pri preučevanju humoralne imunosti in celične imunosti. Posebej pomembno je bilo delo Paula Ehrlicha (1854-1915), ki je predlagal teorijo stranskih verig za razlago specifičnosti reakcije antigen-protitelo. Nobelovo nagrado za leto 1908 sta skupaj prejela Ehrlich in utemeljitelj celične imunologije Ilja Mečnikov (1845-1916).

Najpreprostejša oblika imunosti je sistem restrikcije DNK pri bakterijah, ki preprečuje okužbo z bakteriofagi.

Sorodne strani

• Limfni sistem
• Bele krvne celice