Epidemiologija

Zgodovina

Hipokrat je bil prvi, ki je preučeval povezave med boleznijo in vplivi okolja. Razlikoval je med "epidemičnimi" in "endemičnimi" boleznimi: boleznimi, ki "obiščejo" prebivalstvo (epidemija), in tistimi, ki "živijo v" prebivalstvu (endemija).

Perzijski zdravnik Avicenna je v dvajsetih letih 20. stoletja odkril nalezljivost tuberkuloze in spolno prenosljivih bolezni. Ugotovil je, da se bolezen širi z vodo in zemljo. Avicenna je dejal, da se telesni izločki pred okužbo onesnažijo s tujki, ki se nahajajo na zemlji. Uvedel je metodo karantene, da bi omejil širjenje nalezljivih bolezni.

Črna smrt (bubonska kuga) je v 14. stoletju dosegla Al Andalus. Ibn Khatima je menil, da nalezljive bolezni povzročajo "drobna telesa", ki vstopijo v človeško telo in povzročijo bolezen. Drugi andaluzijsko-arabski zdravnik Ibn al Chatib (1313-1374) je v svojem traktatu O kugi navedel, kako se lahko nalezljiva bolezen prenaša s telesnim stikom in "prek oblačil, posod in uhanov". Girolamo Fracastoro iz Verone je domneval, da so ti zelo majhni, nevidni delci, ki povzročajo bolezni, živi. Lahko so se širili po zraku in se razmnoževali. Lahko jih uničimo z ognjem. Zavrnil je Galenovo teorijo o miazmi (strupeni plin pri bolnih ljudeh). Leta 1543 je Fracastoro v knjigi De contagione et contagiosis morbis predlagal osebno in okoljsko higieno za preprečevanje bolezni. Anton van Leeuwenhoek je leta 1675 razvil dovolj močan mikroskop, ki je omogočil vizualne dokaze o živih delcih, kar je v skladu s teorijo o boleznih.

Leta 1662 je John Graunt analiziral seznam umrljivosti v Londonu pred velikokugo. Tako je pridobil statistične dokaze za in proti različnim teorijam bolezni. Dr. John Snow je raziskoval vzroke epidemij kolere v 19. stoletju. Opazil je bistveno višjo stopnjo umrljivosti na dveh območjih, ki ju je oskrbovala družba Southwark Water Company. Dokazal je, da je črpalka na Broad Street povzročila epidemijo v Sohu, kar je klasičen primer epidemiologije. Pri poskusu čiščenja vode je uporabil klor in odstranil ročico črpalke. To je ustavilo izbruh epidemije. To je bil pomemben dogodek v zgodovini javnega zdravja in temeljni dogodek znanosti epidemiologije.

Izraz "epidemiologija" je leta 1802 prvič uporabil španski zdravnik Villalba. Izraz se zdaj uporablja za opis in vzroke epidemičnih bolezni in bolezni na splošno. Uporablja se lahko tudi za številna bolezenska stanja, ki niso povezana z zdravjem, kot sta visok krvni tlak in debelost.

Leta 1847 je madžarski zdravnik Ignaz Semmelweis z dezinfekcijo zmanjšal umrljivost dojenčkov v dunajski bolnišnici. Na žalost se je razkuževanje razširilo šele leta 1865, ko je britanski kirurg Joseph Lister po delu Louisa Pasteurja "odkril" antiseptike. V začetku 20. stoletja so Ronald Ross in drugi v epidemiologijo uvedli matematične metode. Leta 1954 so bili objavljeni rezultati študije, ki jo je vodil Richard Doll. Ta je zelo močno statistično podprla sum, da je kajenje tobaka povezano s pljučnim rakom.

Izvirni zemljevid Johna Snowa, ki prikazuje skupine primerov kolere med epidemijo v Londonu leta 1854

Poklic

Številni epidemiologi so zdravniki ali imajo ustrezno podiplomsko izobrazbo. Nekateri epidemiologi delajo v skupnosti, običajno v službi javnega zdravja/varstva zdravja. So v ospredju pri preiskovanju izbruhov bolezni in boju proti njim. Drugi delajo v neprofitnih organizacijah, na univerzah, v bolnišnicah in večjih vladnih ustanovah, kot so Centri za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC), Agencija za varovanje zdravja in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO).

Praksa

Namen epidemioloških študij je, kjer je to mogoče, razkriti nepristranske povezave med izpostavljenostjo alkoholu ali kajenju, biološkim dejavnikom, stresu ali kemikalijam in umrljivostjo ali obolevnostjo.

Pravna razlaga in zagovorništvo

Epidemiološke študije dokazujejo le, da bi povzročitelj lahko povzročil bolezen v populaciji. Ne dokazujejo pa, da je v posameznem primeru res povzročil učinek.

Epidemiološki dokazi se v okviru javnega zdravja pogosto uporabljajo za zagovarjanje osebnih ukrepov, kot je sprememba prehrane, in korporativnih ukrepov, kot je odstranitev oglaševanja nezdrave hrane. Izsledki študij so namenjeni širši javnosti, da bi ljudem pomagali sprejemati informirane odločitve o njihovem zdravju.

Pogosto negotovosti niso dobro sporočene. Novinarski članki pogosto poročajo o najnovejših rezultatih ene študije in le malo omenjajo njene omejitve ali kontekst. Epidemiološka orodja so se izkazala za učinkovita pri ugotavljanju glavnih vzrokov bolezni, kot sta kolera in pljučni rak. Težave pa imajo pri bolj subtilnih zdravstvenih vprašanjih. Več nedavnih epidemioloških rezultatov, na primer o učinkih nadomestnega hormonskega zdravljenja, je bilo ovrženih s poznejšimi randomiziranimi kontroliranimi raziskavami.

Zdravstveno upravljanje na podlagi prebivalstva

Epidemiološka praksa in rezultati epidemiološke analize pomembno prispevajo k upravljanju zdravja

• ocenjevanje zdravstvenega stanja in potreb ciljne populacije.
• Izvajanje in vrednotenje intervencij
• Zagotavljanje oskrbe za člane te populacije.

Sodobno upravljanje zdravja prebivalstva je zapleteno. Epidemiološka praksa in analiza sta temeljna sestavina. Ta naloga zahteva sposobnost gledanja v prihodnost, da se usmerja, kako se zdravstveni sistem odziva na trenutna zdravstvena vprašanja in kako se lahko zdravstveni sistem odziva na morebitna zdravstvena vprašanja prebivalstva v prihodnosti.

Sorodne strani

• preiskava izbruha.
• Svetovna zdravstvena organizacija