Epidemiologija: definicija, pomen in metode v javnem zdravju

Epidemiologija je študija o tem, kako bolezni vplivajo na zdravje in bolezni prebivalstva. Njen cilj je delovati v interesu javnega zdravja in preventivne medicine. Pomembna je tudi za raziskave na področju javnega zdravja. Ugotavlja dejavnike tveganja za bolezni, vključno z epidemijami, in predlaga najboljše metode zdravljenja v klinični praksi.

Epidemiologi začnejo s preiskavo izbruha bolezni, zasnovo študije, zbiranjem podatkov in analizo. Za preverjanje hipotez uporabljajo statistične modele in dokumentirajo rezultate. Epidemiologi preučujejo tudi medsebojno delovanje bolezni v populaciji. Epidemiologi uporabljajo biologijo (za boljše razumevanje bolezenskih procesov), statistiko (za načrtovanje in razumevanje dobrih študij), računalnike (za shranjevanje podatkov in kartiranje vzorcev bolezni) in družboslovne discipline, da bi razumeli vzroke "velike slike".

Epidemiologija pomeni "preučevanje tega, kar je na ljudeh". Beseda izhaja iz grških izrazov epi = na, med; demos = ljudstvo, okrožje; logos = študij, beseda, govor. Uporablja se samo za človeške populacije. Vendar se izraz uporablja tudi pri študijah zooloških populacij "epizoologija" in populacij rastlin.

Kaj epidemiologija meri in zakaj je pomembna

Cilj epidemiologije je razumeti, kako pogosto se pojavijo bolezni, kdo jih zboli in kateri dejavniki povečujejo ali zmanjšujejo tveganje. Ključne merljive veličine so:

• Prevalenca – delež ljudi s prisotno boleznijo v določenem trenutku.
• Incidenca – število novih primerov bolezni v določenem obdobju.
• Stopnja umrljivosti in case-fatality – kako smrtonosna je bolezen.
• Relativno tveganje (relative risk) in odnos verjetnosti (odds ratio) – primerjave tveganja med skupinami.

Glavne vrste epidemioloških študij

Epidemiologija uporablja različne zasnove študij, vsaka z lastnimi prednostmi in omejitvami:

• Deskriptivne študije (npr. populacijske presečne študije, serije primerov) opisujejo vzorce bolezni po času, prostoru in osebnih značilnostih.
• Analitične študije ugotavljajo povezave med izpostavljenostmi in izidi:
  • kohortne študije (sledenje izpostavljenim skupinam skozi čas),
  • case-control študije (primerjava bolnikov in zdravih oseb glede preteklih izpostavljenosti),
  • presečne študije (hkratno merjenje izpostavljenosti in izida).
• Randomizirane kontrolirane študije (RCT) so zlate standardne za oceno učinkovitosti posegov, kadar je izvedba etična in izvedljiva.
• Populacijski nadzor (surveillance) – stalno zbiranje podatkov za odkrivanje sprememb v pojavljanju bolezni in za odziv na izbruhe.

Metode in orodja

Epidemiologi uporabljajo kombinacijo terenskega dela, laboratorijskih preiskav in računalniške obdelave. Pogoste metode vključujejo:

• številsko načrtovanje in vzorčenje, zbiranje anamneze in kliničnih podatkov;
• laboratorijska diagnostika in molekularne metode za sledenje izvoru okužb;
• statistična analiza in modeliranje za oceno povezanosti, napovedovanje širjenja bolezni in preskušanje hipotez;
• geografski informacijski sistemi (GIS) za kartiranje izbruhov in prostorsko analizo;
• uporaba velikih podatkov (big data), elektronskih zdravstvenih kartotek in genomike za sodobno epidemiološko raziskovanje.

Preiskava izbruhov in javnozdravstveni odziv

Pri sumu na izbruh so običajni koraki:

• potrditev primera in opredelitev primera (case definition);
• opisovanje po času, prostoru in osebah;
• formulacija hipotez o viru in načinu prenosa;
• testiranje hipotez z ustreznimi študijami;
• uvedba ukrepov za nadzor in preprečevanje (izolacija, cepljenje, sanacija okolja itd.);
• spremljanje učinkovitosti ukrepov in poročanje ter dokumentiranje ugotovitev.

Napake, pristranskosti in vzročno sklepanje

Epidemiologi morajo upoštevati morebitne napake pri zbiranju podatkov (merilna napaka), selekcijske pristranskosti in zavajajoče vplive sočasnih dejavnikov (confounding). Za ugotavljanje vzročnih odnosov se pogosto uporabljajo kriteriji, kot so konsistentnost, jakost povezave, časovni sled (izpostavljenost pred izidom) in biološka verjetnost. Pri interpretaciji rezultatov moramo vedno upoštevati omejitve študije.

Vloga v javnem zdravju

Epidemiologija podpira javnozdravstvene odločitve: predlaga cilje za cepljenje, izobraževalne kampanje, programe presejanja, politike za zmanjšanje tveganj (npr. regulacije tobaka ali varnostne smernice) in ocene učinkov intervencij. Rezultati epidemioloških študij pomagajo oblikovati smernice in prednostne naloge za zdravstveni sistem.

Etična vprašanja in zasebnost

Delo epidemiologov vključuje zaščito zasebnosti in podatkov oseb, pošteno komuniciranje tveganj populaciji ter ravnanje v skladu z etičnimi smernicami. Pri javnozdravstvenih ukrepih je pogosto treba uravnotežiti pravice posameznika in dobrobit skupnosti.

Sodobni izzivi in priložnosti

Sodobna epidemiologija se srečuje z izzivi, kot so globalizacija, klimatske spremembe in hitro širjenje novih patogenov. Hkrati pa napredek v molekularnih tehnikah, digitalnih podatkih in odprtih virih ponuja nove priložnosti za hitrejše odkrivanje in bolj ciljane ukrepe. Epidemiologi sodelujejo z medicinskimi, laboratorijskimi, okoljevarstvenimi in družbenimi strokami, da bi zagotovili celosten pristop k zdravju prebivalstva.

Za nadaljnje poglobljeno razumevanje posameznih metod, meritev in primerov uporabe je priporočljivo preučiti učbenike epidemiologije ali vire javnega zdravja, ki podrobno opisujejo statistične tehnike, načrtovanje študij in praktične primere izbruhov.

Zgodovina

Hipokrat je bil prvi, ki je preučeval povezave med boleznijo in vplivi okolja. Razlikoval je med "epidemičnimi" in "endemičnimi" boleznimi: boleznimi, ki "obiščejo" prebivalstvo (epidemija), in tistimi, ki "živijo v" prebivalstvu (endemija).

Perzijski zdravnik Avicenna je v dvajsetih letih 20. stoletja odkril nalezljivost tuberkuloze in spolno prenosljivih bolezni. Ugotovil je, da se bolezen širi z vodo in zemljo. Avicenna je dejal, da se telesni izločki pred okužbo onesnažijo s tujki, ki se nahajajo na zemlji. Uvedel je metodo karantene, da bi omejil širjenje nalezljivih bolezni.

Črna smrt (bubonska kuga) je v 14. stoletju dosegla Al Andalus. Ibn Khatima je menil, da nalezljive bolezni povzročajo "drobna telesa", ki vstopijo v človeško telo in povzročijo bolezen. Drugi andaluzijsko-arabski zdravnik Ibn al Chatib (1313-1374) je v svojem traktatu O kugi navedel, kako se lahko nalezljiva bolezen prenaša s telesnim stikom in "prek oblačil, posod in uhanov". Girolamo Fracastoro iz Verone je domneval, da so ti zelo majhni, nevidni delci, ki povzročajo bolezni, živi. Lahko so se širili po zraku in se razmnoževali. Lahko jih uničimo z ognjem. Zavrnil je Galenovo teorijo o miazmi (strupeni plin pri bolnih ljudeh). Leta 1543 je Fracastoro v knjigi De contagione et contagiosis morbis predlagal osebno in okoljsko higieno za preprečevanje bolezni. Anton van Leeuwenhoek je leta 1675 razvil dovolj močan mikroskop, ki je omogočil vizualne dokaze o živih delcih, kar je v skladu s teorijo o boleznih.

Leta 1662 je John Graunt analiziral seznam umrljivosti v Londonu pred velikokugo. Tako je pridobil statistične dokaze za in proti različnim teorijam bolezni. Dr. John Snow je raziskoval vzroke epidemij kolere v 19. stoletju. Opazil je bistveno višjo stopnjo umrljivosti na dveh območjih, ki ju je oskrbovala družba Southwark Water Company. Dokazal je, da je črpalka na Broad Street povzročila epidemijo v Sohu, kar je klasičen primer epidemiologije. Pri poskusu čiščenja vode je uporabil klor in odstranil ročico črpalke. To je ustavilo izbruh epidemije. To je bil pomemben dogodek v zgodovini javnega zdravja in temeljni dogodek znanosti epidemiologije.

Izraz "epidemiologija" je leta 1802 prvič uporabil španski zdravnik Villalba. Izraz se zdaj uporablja za opis in vzroke epidemičnih bolezni in bolezni na splošno. Uporablja se lahko tudi za številna bolezenska stanja, ki niso povezana z zdravjem, kot sta visok krvni tlak in debelost.

Leta 1847 je madžarski zdravnik Ignaz Semmelweis z dezinfekcijo zmanjšal umrljivost dojenčkov v dunajski bolnišnici. Na žalost se je razkuževanje razširilo šele leta 1865, ko je britanski kirurg Joseph Lister po delu Louisa Pasteurja "odkril" antiseptike. V začetku 20. stoletja so Ronald Ross in drugi v epidemiologijo uvedli matematične metode. Leta 1954 so bili objavljeni rezultati študije, ki jo je vodil Richard Doll. Ta je zelo močno statistično podprla sum, da je kajenje tobaka povezano s pljučnim rakom.

Izvirni zemljevid Johna Snowa, ki prikazuje skupine primerov kolere med epidemijo v Londonu leta 1854

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je epidemiologija?

V: Katere so tri ravni vzročnosti za zdravstvene težave?

V: Kako epidemiologija pomaga razumeti zdravje prebivalstva?

V: Kaj vključuje posameznikova vedenjska raven?

V: Kaj vključuje posameznikova biološka raven?

V: Kaj je vključeno v politično-ekonomsko ekološko raven?

Išči po črki