SOS signal: pomen, zgodovina in pravilna uporaba v Morsejevi abecedi

Že pred razvojem radijske komunikacije v začetku 90. let 19. stoletja so pomorske ladje uporabljale številne različne vizualne in zvočne signale za nevarnost. Uporabljale so na primer semaforske zastave, signalne rakete, zvonce in meglenke. Na začetku se je radio imenoval brezžična telegrafija. Uporabljala je Morsejevo abecedo, sistem dit-and-dah, ki je bil prvotno razvit za kopensko telegrafijo.Ko je bila radijska komunikacija na voljo ladjam, se je pojavila potreba po standardizirani komunikaciji. Sodelovanje so nekoliko omejevale nacionalne razlike in rivalstvo med različnimi radijskimi podjetji.

Prva mednarodna radiotelegrafska konferenca je bila leta 1903 v Berlinu v Nemčiji. Italijanski predstavnik kapitan Quintino Bonomo je takrat razpravljal o potrebi po skupnih operativnih postopkih. Imel je tudi predlog, da bi morale "ladje v stiski ... pošiljati signal SSS DDD v nekajminutnih presledkih", kot je zapisano v članku "The Wireless Telegraph Conference" v številki The Electrician z dne 27. novembra 1903. Vprašanja o tem, kako ravnati, so presegala okvir konference iz leta 1903. Čeprav člen IV sklepnega protokola konference, podpisanega 13. avgusta 1903, pravi, da bi morale "brezžične telegrafske postaje, če to ni praktično nemogoče, dati prednost klicem na pomoč, prejetim z ladij na morju", takrat ni bil sprejet noben standardni signal.

Ker ni bilo mednarodnih predpisov, je bila vsaka ladja prepuščena razvoju lastnih praks. Leta 1905 je na primer posadka potapljajoče se svetlobne ladje pri Nantucketu poslala besedo "HELP", da bi poklicala na pomoč. Morda je bil prvi sprejeti mednarodni radijski klic v sili "CQD" ( - - - - - - - - - - - - - - - - ). Ta je bil objavljen 7. januarja 1904 v "Okrožnici 57" Marconijeve mednarodne družbe za pomorske komunikacije. Za Marconijeve naprave je začel veljati 1. februarja 1904. Drug predlog se je pojavil v izdaji "Manual of Wireless Telegraphy for the Use of Naval Electricians" S. S. Robisona iz leta 1906, ki jo je za uporabo izdala mornarica Združenih držav Amerike. V njem je bilo navedeno, da bodo standardni vizualni signali z zastavo, znani kot Mednarodni kodeks signalov, verjetno sprejeti tudi za radijsko uporabo. Zato bo signal zastave "NC" ( - - - - - - - ), ki je pomenil "V stiski; želite takojšnjo pomoč", verjetno postal tudi radijski klic v sili.

Tretji standard je omogočil oblikovanje signala SOS za pomoč v stiski. Nemška vlada je izdala vrsto nacionalnih radijskih predpisov. Ti so se uporabljali od 1. aprila 1905. Uvedli so tri nova zaporedja Morsejeve abecede, vključno s signalom SOS za pomoč v stiski:

1. Ruhezeichen ("signal za prenehanje pošiljanja"), sestavljen iz šestih črtic ( - - - - - - - ). Signal so pošiljale obalne postaje, da bi drugim lokalnim postajam sporočile, naj prenehajo oddajati.
2. Suchzeichen ("signal za iskanje"), sestavljen iz treh kitic/treh dah/ ene kitice, ki tečejo skupaj (- - - - - - - - ). Ta signal so uporabljale ladje, da bi pritegnile pozornost obalnih postaj.
3. Notzeichen ("Signal za nevarnost"), sestavljen iz treh dits/tri-dahs/tri-dits (- - - - - - - - - - ), prav tako v neprekinjenem zaporedju, "ki ga ladja v nevarnosti ponavlja, dokler vse druge postaje ne prenehajo delovati".

SOS se je razvil iz splošnega nemškega radijskega klica "SOE", saj je bilo tri črke črke "S" lažje slišati v statični glasnosti kot eno črko črke "E". Niz nima drugega pomena. Izbran je bil tudi zato, ker ga je enostavno prepoznati in ga je mogoče hitro poslati. Če primerjamo SOS (di-di-di-dah-dah-dah-dah-di-di-dit) s starejšim CQD (dah-di-dah-dit dah-dah-di-dah dah-di-dit) (- --- /-- --/-- -), je očitno, kako preprosta je nova koda. Prav tako je ne bi zamenjali za CQ. CQ je radijska koda za "klicanje kogar koli", ki se uporablja v priložnostnih okoliščinah.

Leta 1906 je v Berlinu potekala druga mednarodna radiotelegrafska konvencija. Na tej konvenciji so bili pripravljeni številni pravilniki o storitvah, ki so bili dodani glavnemu sporazumu, ki je bil podpisan 3. novembra 1906 in je začel veljati 1. julija 1908. V členu XVI pravilnika je bil nemški signal za nevarnost Notzeichen sprejet kot mednarodni standard, ki se je glasil: "Ladje v stiski morajo uporabljati naslednji signal: - - - - - - - - - ponavlja se v kratkih presledkih". Zdi se, da je bila prva ladja, ki je 10. junija 1909 poslala klic v sili SOS, Cunardova linijska ladja Slavonia, kot piše v članku "Notable Achievements of Wireless" v reviji Modern Electrics iz septembra 1910. Vendar so se Marconijevi operaterji pri sprejemanju novega signala upirali in še aprila 1912, ko se je potopila ladja RMS Titanic, so Marconijevi operaterji mešali klice v sili CQD in SOS. Vendar se zdi, da se je zaradi potrebe po doslednosti za javno varnost uporaba CQD po tej točki na splošno opustila.

V nemškem zakonu z dne 1. aprila 1905 in mednarodnih predpisih iz leta 1906 je bil signal za nevarnost določen kot neprekinjeno zaporedje Morsejeve abecede tri-dits/tri-dahs/tri-dits brez omembe abecednih ekvivalentov. Vendar v mednarodni morsejevi abecedi trije diti pomenijo črko S, trije dahi pa črko O, zato se je signal za nevarnost kmalu začel uporabljati kot "SOS". V zgodnjem poročilu o "Mednarodni radiotelegrafski konvenciji" v reviji Electrical World z dne 12. januarja 1907 je pisalo, da "plovila v stiski uporabljajo poseben signal SOS, ki se ponavlja v kratkih presledkih". (V ameriški Morsejevi abecedi, ki so jo v prvi polovici dvajsetega stoletja uporabljale številne obalne ladje v ZDA, so trije dahi pomenili številko "5", zato se je v nekaj primerih signal v sili neuradno imenoval "S5S").

V nasprotju s CQD, ki je bil poslan kot tri ločene črke s presledki med posameznimi črkami, je bil klic v sili SOS vedno poslan kot neprekinjeno zaporedje dits-and-dah in ne kot posamezne črke. Dokler so se operaterji zavedali, da je "SOS" tehnično le priročen način za zapomnitev pravilnega zaporedja skupno devetih znakov dits in dah, ni bilo težav. V poznejših letih se je število posebnih Morsejevih simbolov povečalo. Za označevanje pravilnega zaporedja dits-and-dah za dolg poseben simbol je standardna praksa, da se naštejejo abecedni znaki, ki vsebujejo iste dits-and-dah v enakem zaporedju, s črto na vrhu zaporedja znakov, ki označuje, da v prenosu ne sme biti nobenih notranjih presledkov. Tako v sodobnem zapisu signal za pomoč postane SOS. (V mednarodni morsejevi abecedi bi se VTB, IJS in SMB med drugim prav tako pravilno prevedli v zaporedje - - - - - - - - - - - - za klic v sili, vendar se tradicionalno uporablja samo SOS).

SOS se včasih uporablja tudi kot vizualni signal v sili, sestavljen iz treh kratkih/treh dolgih/treh kratkih svetlobnih utripov ali z napisom "SOS" v posameznih črkah, na primer odtisnjenih v snežni breg ali oblikovanih iz hlodov na plaži. Dejstvo, da je mogoče SOS prebrati tako na desni strani kot tudi obrnjeno navzdol, je postalo pomembno za vizualno prepoznavanje, če ga gledamo od zgoraj.

• Ladja RMS Lusitania
• RMS Titanik
• HMHS Britannic
• SS Andrea Doria

Po SOS so bili uvedeni dodatni opozorilni signali in signali za nevarnost. 20. januarja 1914 je Londonska mednarodna konvencija o varstvu človeškega življenja na morju sprejela signal v Morsejevi abecedi TTT ( - - -) s tremi črkami T (-), ki so pravilno razporejene kot tri črke, da jih ne bi zamenjali s črko O (- - -), kot "varnostni signal", ki se uporablja za sporočila ladjam "za varnost plovbe in so nujne narave". Ko so bili razviti radijski oddajniki, ki so lahko pošiljali zvok, se je pojavila potreba po govorjenem stavku za pomoč, zato je bila z Mednarodno radijsko konvencijo iz leta 1927 sprejeta beseda "Mayday" kot ekvivalent SOS. Za TTT sta enakovredna zvočna signala "Pan-pan" za nujnost in "Securite" za varnost plovbe.

Med drugo svetovno vojno so se uporabljale dodatne kode, ki so vključevale neposredne podatke o napadih sovražnih plovil, zlasti v bitki za Atlantik. Signal SSS je opozarjal na napade podmornic, RRR na napad površinskega raiderja, QQQ na napad neznanega raiderja (običajno pomožne križarke), AAA pa na napad letala. Običajno so bili poslani v povezavi s kodo SOS za klic v sili. Pri vseh teh kodah se je pozneje prešlo s treh ponovitev črke na štiri ponovitve ("RRRR" itd.).