Wehrmacht: Heer, Kriegsmarine in Luftwaffe nacistične Nemčije (1935–1945)

Pred vzponom NSDAP se je izraz Wehrmacht uporabljal v splošnem pomenu za oborožene sile katerega koli naroda, saj je predstavljal "domobransko" različico splošnejšega izraza Streitmacht. Na primer, izraz Britische Wehrmacht je označeval britanske oborožene sile. Člen 47 weimarske ustave iz leta 1919 je določal: "Der Reichspräsident hat den Oberbefehl über die gesamte Wehrmacht des Reiches" (kar pomeni: "Reichspräsident ima vrhovno poveljstvo nad vsemi oboroženimi silami rajha"). Za razlikovanje se je za označevanje nemških oboroženih sil pogosto uporabljal izraz Reichswehr.

Leta 1935 se je Reichswehr preimenoval v Wehrmacht. Po drugi svetovni vojni in pod zavezniško okupacijo Nemčije je bil Wehrmacht ukinjen.

Izraz Wehrmacht danes v nemščini in angleščini označuje nemške oborožene sile v času nacistične Nemčije in druge svetovne vojne. Opomba: Wehrmacht ni bila samo vojska (Wehrmacht Heer). Vozila Wehrmachta, ki so jih uporabljali Heer, Luftwaffe ali Kriegsmarine, so imela registrske tablice z oznako WH, WL ali WM.

Prva svetovna vojna se je končala s premirjem 11. novembra 1918. Januarja 1919 so se oborožene sile poimenovale Friedensheer (vojska miru). Marca 1919 je državni zbor sprejel zakon o ustanovitvi 420.000 močne predhodne vojske kot Vorläufige Reichswehr. Maja so bili objavljeni pogoji Versajske pogodbe, junija pa je bila Nemčija prisiljena podpisati pogodbo. Med drugimi pogoji je bila vojska omejena na sto tisoč pripadnikov, še petnajst tisoč pa jih je bilo v mornarici. Prepovedani so bili tanki in težko topništvo, letalske sile pa so bile ukinjene. Nova povojna vojska (Reichswehr) je bila ustanovljena 23. marca 1921.

Nemčija je takoj našla načine, kako se teh pogojev ne držati. Po Rapalski pogodbi se je začelo tajno sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Nemčija je Sovjetski zvezi pomagala pri industrializaciji, sovjetski častniki pa naj bi se usposabljali v Nemčiji. Nemški specialisti za tanke in letalstvo so se lahko usposabljali v Sovjetski zvezi. Tam naj bi potekale nemške raziskave in proizvodnja kemičnega orožja ter drugi projekti. Približno tristo nemških pilotov se je usposabljalo v Lipecku, nekaj tankovskega usposabljanja je potekalo v bližini Kazana, v Saratovu pa so za nemško vojsko razvijali strupen plin.

Po smrti predsednika Paula von Hindenburga 2. avgusta 1934 je Hitler prevzel položaj rajhovskega predsednika in tako postal vrhovni poveljnik. Vsi častniki in vojaki nemških oboroženih sil so morali osebno prisegati zvestobo führerju, kot se je zdaj imenoval Adolf Hitler. Do leta 1935 je Nemčija odkrito kršila vojaške omejitve Versajske pogodbe in 16. marca 1935 je ponovno uvedla naborništvo.

Velikost stalne vojske je ostala približno 100.000 mož, kot je bilo določeno s pogodbo, vendar se je vsako leto usposabljala nova skupina nabornikov, ki je bila enaka tej velikosti. Z zakonom o naboru je bilo formalizirano ime Wehrmacht. Obstoj Wehrmachta je bil uradno razglašen 15. oktobra 1935 pod nacistično oblastjo. Oznaka je bila preprostejša različica železnega križa (ravnoročni tako imenovani Balkenkreuz ali žični križ). Ta je bil uporabljen kot oznaka za letala in tanke konec prve svetovne vojne.

Vojska

Wehrmacht je v vojno vstopil z manjšim številom motoriziranih formacij; pehota je med vojno ostala v približno 90 % peš, artilerija pa predvsem na konjsko vleko. Motorizirane formacije so bile v svetovnem tisku v prvih letih vojne deležne velike pozornosti in so jih navajali kot razlog za uspeh nemških invazij na Poljsko (september 1939), Norveško (april 1940), Dansko, Belgijo, Francijo in Nizozemsko (maj 1940), Jugoslavijo (april 1941) in zgodnjih kampanj v Sovjetski zvezi (junij 1941).

Po vstopu Združenih držav Amerike decembra 1941 se je Wehrmacht znašel v kopenskih kampanjah proti dvema velikima industrijskima silama. V tem kritičnem trenutku je Hitler prevzel osebni nadzor nad vrhovnim poveljstvom Wehrmachta, njegove osebne napake kot vojaškega poveljnika pa so verjetno prispevale k velikim porazom spomladi 1943 pri Stalingradu in Tunisu v Severni Afriki.

Letalske sile

Nemško letalstvo, ki ga je vodil Hermann Göring, je v vojni v Rusiji in na fronti v Normandiji sodelovalo s številnimi enotami kopenskih sil. Leta 1940 so padalske enote Fallschirmjäger osvojile belgijsko trdnjavo Eben-Emael in sodelovale pri zračnem napadu na Norveško, vendar so po hudih izgubah v bitki za Kreto obsežne zračne desante ukinili. 1. divizija Fallschirmjäger, ki je delovala kot navadna pehota, je sodelovala v bitki za Monte Cassino.

Mornarica

Nemška mornarica (Kriegsmarine) je imela pomembno vlogo v drugi svetovni vojni, saj je bil nadzor nad trgovskimi potmi v Atlantiku ključnega pomena za Nemčijo, Veliko Britanijo in pozneje Sovjetsko zvezo. V bitki za Atlantik je bila sprva uspešna nemška flota podmornic sčasoma poražena zaradi zavezniškega tehnološkega napredka, kot so sonar, radar in razbitje kode Enigma. Velikih površinskih plovil je bilo malo zaradi omejitev pri gradnji, ki so jih določale mednarodne pogodbe pred letom 1935. Žepni bojni ladji Admiral Graf Spee in Admiral Scheer sta bili pomembni kot trgovski napadalci le v prvem letu vojne. Nobena letalonosilka ni bila operativna, saj je nemško vodstvo izgubilo zanimanje za letalo Graf Zeppelin, ki je bilo splavljeno leta 1938. Po izgubi Bismarcka leta 1941, ko je zavezniška zračna premoč ogrožala preostale bojne križarke v francoskih atlantskih pristaniščih, so ladjam ukazali, naj se vrnejo v nemška pristanišča.

Waffen-SS

Čeprav Waffen-SS tehnično ni bila del Wehrmachta, je bila med 2. svetovno vojno pod nadzorom vrhovnega poveljstva Wehrmachta. Veljali so za elitno vojsko in utrpeli velike izgube (več kot običajna vojska).

Vojni zločini

Wehrmacht je bil v drugi svetovni vojni uporabljen kot orodje državne politike v vojaške in politične namene. O trditvah, da je bil Wehrmacht bistveno in ne naključno vpleten v holokavst, je precejšnja polemika, zlasti zato, ker elementi SS, vpleteni v holokavst, niso bili Waffen-SS in niso bili pod nadzorom OKW ali terenskih poveljnikov. Wehrmacht je ukazal in sodeloval pri pobojih civilistov za povračilne ukrepe, usmrtitvah vojnih ujetnikov, hitrih usmrtitvah sovjetskih političnih funkcionarjev ter usmrtitvah vojaških in civilnih talcev kot kazni za partizanske dejavnosti na zasedenih ozemljih. vendar pogosto ponavljana trditev, da je s svojim ravnanjem z ruskimi vojnimi ujetniki kršil ženevsko konvencijo, ne drži. Skupna klavzula 2 Ženevske konvencije določa, da zahteve glede ravnanja veljajo, kadar sta obe strani podpisnici konvencij. Nemci so bili podpisniki, Rusi pa so podpis zavrnili.

• Waffen-SS
• Druga svetovna vojna