Paul von Hindenburg: feldmaršal, zmagovalec Tannenberga in predsednik Nemčije

Volitve 1925

Leta 1925 se Hindenburg ni želel potegovati za javno funkcijo. Po prvem krogu je admiral Alfred von Tirpitz, eden od voditeljev DNVP, obiskal Hindenburga in ga prosil, naj kandidira.

Hindenburg je na koncu privolil, da bo v drugem krogu volitev kandidiral kot neodvisni kandidat, čeprav je bil konservativec. Ker je bil največji nemški vojni junak, je Hindenburg v drugem krogu volitev 26. aprila 1925 zmagal.

Pomagalo mu je, da je Bavarska ljudska stranka (BVP) podprla kandidata SPD Marxa, Komunistična stranka Nemčije (KPD) pa ni umaknila svojega kandidata Ernsta Thälmanna. Če bi to storili, bi njuni podporniki najverjetneje glasovali za SPD in Hindenburg morda ne bi zmagal.

Prvi mandat

Hindenburg se je poskušal izogibati vsakodnevni politiki in je bil ceremonialni predsednik. Všeč mu je bila monarhija, vendar je svojo prisego weimarski ustavi vzel resno.

Hindenburg se je pogosto pritoževal, da pogreša mir v pokoju in da je politika polna idej, kot je ekonomija, ki jih ne razume.

Njegovi svetovalci so bili njegov sin Oskar, njegov stari vojaški pomočnik general Wilhelm Groener in general Kurt von Schleicher. Mlajši Hindenburg je bil očetov pomočnik in je nadzoroval dostop politikov do predsednika.

Schleicher je predstavil zamisel o predsedniški vladi in "formulo 25/48/53".

V "predsedniški" vladi je kancler odgovoren predsedniku in ne Reichstagu. "Formula 25/48/53" so bili trije členi ustave, ki bi lahko omogočili "predsedniško vlado":

• Člen 25 je predsedniku omogočal razpustitev Reichstaga.
• Člen 48 je predsedniku omogočal, da je brez soglasja Reichstaga podpisal nujne zakone. (Reichstag je lahko vsak zakon, sprejet na podlagi 48. člena, preklical z navadno večino v šestdesetih dneh po njegovem podpisu).
• Člen 53 je predsedniku omogočal imenovanje kanclerja.

Schleicher je želel, da bi Hindenburg imenoval kanclerja, ki bi ga izbral Schleicher. Če bi kancler potreboval zakone, bi lahko uporabil člen 48. Če bi Reichstag zagrozil, da bo razveljavil katerega od teh zakonov, bi lahko Hindenburg zagrozil z razpustitvijo in razpisal nove volitve. Hindenburgu ta zamisel ni bila všeč, vendar so ga sin in drugi svetovalci prisilili, da se je z njo strinjal.

Predsedniška vlada

Prvi poskus "predsedniške vlade" v letih 1926-1927 je propadel zaradi pomanjkanja politične podpore. Pozimi 1929-1930 se je Schleicher na skrivaj sestal s Heinrichom Brüningom, vodjo katoliške stranke Center (Zentrum).

Schleicher se je nato lotil delitve vlade "velike koalicije" socialdemokratov in Nemške ljudske stranke. Marca 1930 je vlada padla, Hindenburg pa je Brüninga imenoval za kanclerja.

Brüning je najprej predstavil proračun, v katerem je zahteval veliko zmanjšanje porabe in močno zvišanje davkov. Ko je bil proračun julija zavrnjen, je Brüning naročil Hindenburgu, naj ga podpiše kot izredni zakon v skladu s členom 48. Ko je Reichstag glasoval za razveljavitev proračuna, je Brüning naročil Hindenburgu, naj razpusti Reichstag le dve leti po začetku mandata in ponovno sprejme proračun na podlagi člena 48. Na volitvah septembra 1930 so nacisti dobili 17 % glasov. Na volitvah je pridobila tudi Komunistična partija Nemčije.

Brüning je vladal na podlagi 48. člena; socialdemokrati niso nikoli glasovali, da ne bi preklicali njegovih zakonov iz 48. člena, da ne bi prišlo do novih volitev, ki bi lahko koristile le nacistom in komunistom.

Volitve 1932

V prvem krogu volitev marca 1932 je bil Hindenburg vodilni kandidat, vendar ni imel absolutne večine. V drugem krogu volitev aprila 1932 je Hindenburg premagal Hitlerja v boju za predsedniški položaj.

Po koncu predsedniških volitev je imel Schleicher maja 1932 vrsto tajnih sestankov s Hitlerjem in mislil, da je Hitler privolil v podporo novi "predsedniški vladi", ki jo je gradil Schleicher.

Maja 1932 je Schleicher ukazal Hindenburgu, naj Groenerja razreši s položaja obrambnega ministra, da bi ponižal tako Groenerja kot Brüninga. Hindenburg je 31. maja 1932 Brüninga odstavil kot kanclerja in ga zamenjal s Schleicherjevim predlogom, Franzem von Papenom.

von Papenova vlada je odkrito želela uničiti nemško demokracijo. Tako kot Brüningova vlada je bila tudi von Papenova vlada "predsedniška vlada", ki je vladala z uporabo člena 48.

Hindenburg je po Schleicherjevi želji razpustil Reichstag in določil nove volitve za julij 1932. Schleicher in von Papen sta verjela, da bodo nacisti dobili večino sedežev in da bodo podprli von Papenovo vlado.

Nacistična stranka je postala največja stranka v Reichstagu in pričakovala, da bo Hitler postal kancler. Ko se je Hindenburg 13. avgusta 1932 v Berlinu srečal s Hitlerjem, je ta zavrnil njegove zahteve za kanclerski položaj.

Zapisnik sestanka je vodil Otto Meißner, vodja predsedniške pisarne. Iz zapisnika je razvidno, da je:

Hindenburg je izdal sporočilo za javnost o srečanju s Hitlerjem, iz katerega je bilo razvidno, da je Hitler zahteval absolutno oblast, predsednik pa jo je zavrnil. Hitlerja je to sporočilo za javnost razjezilo.

Ko se je septembra 1932 sestal Reichstag, je bilo njegovo prvo in edino dejanje množično glasovanje o nezaupnici von Papenovi vladi. V odgovor je von Papen naročil Hindenburgu, naj razpusti Reichstag za volitve novembra 1932. Po ustavi iz leta 1949 mora glasovanje o nezaupnici spremljati izvolitev novega kanclerja, zato se to ni moglo zgoditi.

Na drugih volitvah v Reichstag leta 1932 so nacisti izgubili nekaj podpore, vendar so ostali največja stranka v Reichstagu. Sledil je nov krog pogovorov med Hindenburgom, von Papenom in von Schleicherjem na eni strani ter Hitlerjem in drugimi nacističnimi voditelji na drugi.

Hitler je od Hindenburga še vedno zahteval, naj mu podeli kanclerski položaj. Hindenburg tega ni mogel sprejeti, zato mu je von Papen predlagal, naj razglasi vojno stanje in odpravi demokracijo.

Von Papen je prepričal Oscarja Hindenburga, da je načrt podprl, predsednika pa sta prepričala, da je zanemaril svojo prisego ustavi in se strinjal s tem načrtom. Schleicher je v von Papenu videl grožnjo, zato je blokiral načrt za vojno stanje, češ da bi se zaradi tega nacistična SA in komunistični borci Rdeče fronte uprli ter da bi Poljaki vdrli in reichswehr se ne bi mogel spopasti.

Hindenburg je sovražil idejo, da bi Hitler postal kancler, vendar se je pod pritiskom Meißnerja, von Papena in Oskarja Hindenburga odločil, da Hitlerja imenuje za kanclerja. Hindenburg je 30. januarja 1933 zjutraj v predsedniški palači prisegel Hitlerju kot kanclerju.

Hindenburg je imel ključno vlogo pri nacističnem prevzemu oblasti (Machtergreifung) leta 1933. Pri načrtovanju ni sodeloval, vendar Hitlerja ni ustavil. V "vladi nacionalne koncentracije", ki jo je vodil Hitler, so bili nacisti v manjšini. Večina ministrov je bila iz vlad von Papena in von Schleicherja. Poleg Hitlerja sta bila nacistična ministra le še HermannGöring in Wilhelm Frick.

Hindenburg je menil, da je moč nacistov omejena, zlasti ker je bil njegov najljubši politik von Papen podkancler in reichov komisar za Prusijo.

Hitler je kot kancler najprej prosil Hindenburga, naj razpusti Reichstag, da bi nacisti in D.N.V.P. lahko povečali število svojih sedežev, in Hindenburg se je strinjal.

V začetku februarja 1933 je von Papen dal podpisati zakon o členu 48, ki je omejeval svobodo tiska. Po požaru Reichstaga je Hindenburg podpisal zakon o požaru Reichstaga.

Ob odprtju novega Reichstaga 21. marca 1933 v operni hiši Kroll so nacisti pripravili zapleteno slovesnost, v kateri je imel Hindenburg glavno vlogo in ki naj bi zaznamovala kontinuiteto med prusko-nemško tradicijo in novo nacistično državo.

Slovesnost v operni hiši Kroll je številne Nemce, zlasti konservativne, pomirila, da bo življenje pod novim režimom lepo. Hindenburg je 23. marca 1933 podpisal zakon o dovolitvi delovanja.

Hindenburg je bil še vedno zelo priljubljen, vendar se je njegovo zdravje slabšalo. Nacisti so poskrbeli, da je bil Hitler vedno, ko se je Hindenburg pojavil v javnosti, z njim in da je bil Hitler do predsednika vedno zelo spoštljiv. Nacistični propagandisti so upali, da bodo ljudje mislili, da ima Hindenburg rad Hitlerja, in Hitler bo postal bolj priljubljen.

Edini primer, ko je Hindenburg poskušal ustaviti nacistični zakon, je bil v začetku aprila 1933. Reichstag je sprejel zakon o obnovi poklicne državne uprave. Ta je določal, da je treba takoj odpustiti vse judovske javne uslužbence, ki so delali za rajh, dežele ali lokalna okrožja.

Hindenburg tega zakona ni hotel podpisati, če ne bodo vsi judovski veterani prve svetovne vojne, judovski javni uslužbenci, ki so med vojno delali v državni upravi, in tisti judovski javni uslužbenci, katerih očetje so bili veterani, smeli ostati na položaju. Hitler je privolil, da bi zakon podpisal, čeprav je menil, da so Judje med veliko vojno poskušali spodkopati Nemčijo. Hindenburg je bil tisti, ki je dejal, da je Nemčija prvo svetovno vojno izgubila zaradi politikov in drugih, ki so "zabodli nož v hrbet vojski". Hindenburg tej zgodbi ni verjel. Rekel jo je zato, da njegov vojni namestnik Erich von Ludendorff v svojih spominih ne bi napisal slabih stvari. Toda Hitler je zgodbi verjel in jo izkoristil za pridobitev oblasti.

Hindenburg je ostal predsednik, dokler ni 2. avgusta 1934 umrl za pljučnim rakom na svojem domu v Neudecku v Vzhodni Prusiji.

Dan pred Hindenburgovo smrtjo je Hitler odletel v Neudeck in ga obiskal. Hindenburg, ki je bil star in senilen, je mislil, da se je srečal s cesarjem Viljemom II., in je Hitlerja imenoval "Vaše veličanstvo".

Bil je zadnji predsednik Nemčije do leta 1945, ko je bil v Hitlerjevi oporoki za predsednika imenovan Karl Dönitz. Po Hindenburgovi smrti je Hitler razglasil, da je predsedniški položaj trajno izpraznjen, in ga dejansko združil s kanclerskim položajem pod nazivom vodja in kancler (Führer und Reichskanzler), s čimer je sam postal vodja nemške države in vlade.

Hindenburg je bil pokopan v spomeniku na Tannenbergu pri Tannenbergu v Vzhodni Prusiji (danes Stębark na Poljskem). Vendar je Hindenburg vedno trdil, da želi biti pokopan poleg svoje žene. Leta 1945 so nemške enote odstranile njegovo in ženino krsto, da bi ju rešile pred bližajočimi se sovjetskimi enotami.