Požar Reichstaga (nemško Der Reichstagsbrand) je bil požig stavbe Reichstaga, sedeža nemškega parlamenta, v Berlinu 27. februarja 1933. Dogodek je imel ključno vlogo pri hitri ustavitvi demokratičnih institucij in utrditvi oblasti v nacistični Nemčiji.

Potek dogodka

V zgodnjih jutranjih urah 27. februarja 1933 je v Reichstagu izbruhnil požar. Ko so poklicali berlinsko gasilsko postajo, so policisti in gasilci ob prihodu ugotovili, da je večina stavbe že v plamenih. V notranjosti so našli Marinusa van der Lubbeja, nizozemskega komunista, ki je bil kmalu zatem aretiran.

Takšen odgovor oblasti

Nacisti so nemudoma trdili, da požar predstavlja začetek organizirane komunistične zarote proti vladi. Van der Lubbeja in več drugih oseb so hitro obtožili. Adolf Hitler, ki je štiri tedne prej postal nemški kancler, je pozval predsednika Paula von Hindenburga, naj sprejme izredne ukrepe v imenu varnosti države.

Pravni in politični ukrepi

Kot neposredni odgovor je bil 28. februarja 1933 izdan t. i. Odlok o požaru Reichstaga (Decree for the Protection of People and State). S tem odlokom je bila ukinjena večina državljanskih svoboščin v Nemčiji — omejili so svobodo tiska, združevanja in zasebnost poštnih in telefonskih komunikacij. V praksi so oblasti začele množično aretirati nasprotnike režima, posebej člane Komunistične partije.

Skoraj hkrati je Hitler s podporo desnih in konservativnih strank izkoristil razmere, da je dosegel sprejetje Zakon o ustanovitvi iz leta 1933. Ta zakon (t. i. Enabling Act) je parlamentu podelil izvršilne pooblastila, kar je bilo odločilno za preobrazbo vlade v avtoritarni režim — parlamentarno večino so dosegli deloma zaradi aretacij in prepovedi komunistične delegacije v parlamentu.

Preiskava in sodni procesi

V začetnih dneh marca 1933 so na sodne postopke privedli več obtoženih. V Leipzig je bil pred sodnika priveden med drugim Marinus van der Lubbe in trije moški, navedeni kot visoki bolgarski agenti Kominterne (med njimi Georgi Dimitrov). V znamenitem procesu, ki je imel tudi močan mednarodni odmev, je bil en obtoženec obsojen — Marinus van der Lubbe je bil pozneje usmrčen (izvršitev je bila izvedena januarja 1934). Drugi obtoženi, med katerimi je bil Dimitrov, so bili na sodišču deloma oproščeni in so odšli v Sovjetsko zvezo ali so postali predsednejše figure v komunističnem gibanju.

Posledice za demokracijo in družbo

  • Ukinitev svoboščin: Odlok o požaru Reichstaga je omogočil hitro in široko omejitev državljanskih pravic.
  • Preganjanje nasprotnikov: Tisoči članov Komunistične partije in drugih političnih nasprotnikov so bili aretirani ali onemogočeni delovati.
  • Konsolidacija oblasti: Z ukrepi in zatem z Zakonom o ustanovitvi je Hitler dosegel pravno podlago za vladanje brez parlamentarne kontrole, kar je vodilo v odstranitev demokratičnih institucij in vzpostavitev diktature.
  • Dolgoročni vpliv: Dogodek je pospešil proces Gleichschaltung — uskladitve vseh družbenih institucij z nacistično ideologijo.

Kdo je kriv? Zgodovinska razprava

Kljub obsežnim preiskavam in veliki količini raziskav zgodovinarji še vedno razpravljajo o tem, kdo je natančno načrtoval in izvedel požar. Obstajajo tri glavne teze:

  • van der Lubbe je deloval samostojno kot posameznik, motiviran z revolucionarnimi prepričanji;
  • požar je bila v resnici nacistična provokacija ali »false flag«, izvedena, da bi upravičila preganjanje nasprotnikov;
  • požar je bil rezultat širše komunikacije in sodelovanja med posamezniki s komunističnimi povezavami in drugimi agenti — okoliščine pa niso povsem pojasnjene.

Do danes ni enotnega, neizpodbitnega dokaza, ki bi povsem izključil katero od hipotez, zato ostaja dogodek predmet šol zgodovinskih študij in političnih interpretacij.

Zaključek

Požar Reichstaga 27. februarja 1933 je bil prelomnica v nemški zgodovini: pod pretvezo varnosti je omogočil hitro rušenje demokratičnih mehanizmov in vzpon totalitarne oblasti. Ne glede na to, kdo ga je dejansko povzročil, so posledice za svobodo in politično življenje v Nemčiji postale dolgoročne in usodne za milijone ljudi.