Zakon o pooblastitvi (Ermächtigungsgesetz, 1933) — vzpon nacistične diktature
Nemški parlament (Reichstag) je 23. marca 1933 sprejel zakon o pooblastitvi (Ermächtigungsgesetz). To je bil po odloku o požaru Reichstaga drugi pomemben korak, s katerim so nacisti pridobili diktatorsko oblast s pretežno pravnimi sredstvi. Zakon je kanclerju Adolfu Hitlerju in njegovemu kabinetu omogočil sprejemanje zakonov brez sodelovanja Reichstaga.
Uradno ime zakona o pooblastitvi je bilo Gesetz zur Behebung der Not von Volk und Reich ("Zakon o odpravi stisk ljudstva in cesarstva").
Kontekst in sprejem
Zakon je prišel le nekaj tednov po požaru Reichstaga (27. februar 1933), ko je vlada z izrednim odlokom (Reichstagsbrandverordnung) začasno omejila temeljne svoboščine in se znebila velikega dela komunistične poslanske ekipe. V teh razmerah so nacisti s pritiskom SA/SS, aretacijami nasprotnikov in političnimi pogajanji skušali zagotoviti potrebne glasove za sprejetje zakona. Ker je za spremembo ustave potrebna dvotretjinska večina, je bil ključnega pomena odhod oziroma odsotnost komunističnih poslancev in podpora konservativnih strank ter katoliške Centre Partei, ki ji je vodstvo pod pritiskom obljubilo varovanje verskih interesov.
Glavne določbe zakona
- Pooblastila izvršilne veje: kabinet (Reichsregierung) je dobil pravico sprejemati zakone, tudi takšne, ki so odstopali od veljavne ustave, brez soglasja Reichstaga ali predsednika.
- Trajanje: sprva je bilo pooblastilo časovno omejeno (štiri leta) in ga je bilo mogoče podaljševati.
- Obseg: zakon je veljal za področja prava države in zveznih dežel (Länder), kar je omogočilo centralizacijo oblasti in razveljavitev avtonomije dežel.
Posledice in nadaljnja konsolidacija oblasti
Sprejetje zakona je bistveno spremenilo politični sistem: parlament je bil onemogočen kot kontrolni organ, vlada je začela sprejemati številne odredbe, ki so postopoma odpravile svoboščine, svobodo tiska, sindikalno delovanje in politično pluralnost. V naslednjih mesecih so bile izvedene ključne akcije konsolidacije oblasti:
- zasužnjanje in razpuščanje delavskih organizacij ter vzpostavitev enotne nacistične organizacije za delavce,
- odstranitev političnih nasprotnikov, zapiranja in prisilne izselitve komunistov in socialdemokratov,
- z zveznim zakonom ter z drugo zakonodajo de facto ukinitev politične pluralnosti—do poletja 1933 so bile druge stranke bodisi prepovedane bodisi prisilno razpuščene,
- centrifugalnost zvezne države je bila odpravljena; dežele so izgubile samostojnost (Gleichschaltung).
Pravna in zgodovinska ocena
Čeprav je bil Ermächtigungsgesetz sprejet v skladu s formalnimi postopki Reichstaga, zgodoviki in pravniki poudarjajo, da je bil dosežen s prisilo, manipulacijo in v ozadju represivnega aparata. Zakon je ustvaril videz zakonitosti, hkrati pa odprl vrata totalni diktaturi. V pravnem smislu je zakon omogočil, da je izvršna veja prešla meje ustavne ureditve, zato se dogodek pogosto navaja kot ključni trenutek končnega poraza Weimarske republike in prehoda v nacistično enopartijsko oblast.
Pomen v širšem zgodovinskem okviru
Ermächtigungsgesetz velja za izvrsten primer, kako lahko pravni instrumenti v kombinaciji z nasiljem, strahom in politično manipulacijo pomagajo vzpostaviti avtoritarni režim. Sledile so zakonodajne, upravne in represivne spremembe, ki so nacistom omogočile uresničitev njihovih rasističnih, imperialnih in vojnih ciljev v naslednjih letih.
Sprejetje zakona o pooblastitvi
Nacisti so zakon o pooblaščanju napisali zato, da bi pridobili popolno politično oblast brez podpore večine v Reichstagu in brez potrebe po pogajanjih s koalicijskimi partnerji.
Propaganda
V 24 urah po imenovanju za nemškega kanclerja 30. januarja 1933 je Hitler spretno vplival na izid volitev s pomočjo ministra za propagando Josepha Goebbelsa, ki je zapisal:
Zdaj bomo zlahka nadaljevali boj, saj lahko uporabimo vsa sredstva države. Na voljo sta nam radio in tisk. Uprizorili bomo mojstrovino propagande.
V dneh pred volitvami so nacisti organizirali ulično nasilje, da bi ustrahovali opozicijo in vzbudili strah pred komunizmom. Požar Reichstaga šest dni pred volitvami je bil osrednji dogodek kampanje.
Nasilje
Pozneje istega dne se je Reichstag zbral v zastrašujočih okoliščinah, saj so v dvorani in zunaj nje prežali pripadniki SA. Hitler je v govoru poudaril pomen krščanstva v nemški kulturi. S tem je želel predvsem pomiriti prej zavezniško katoliško Stranko centra. Delno je vključeval zagotovila, ki jih je zahteval predsednik stranke Ludwig Kaas.
Vse stranke, razen SPD, so glasovale za zakon o pooblastitvi. Po odstranitvi komunističnih delegatov in aretaciji ali skrivanju 26 poslancev SPD je bilo končno glasovanje 441 glasov za zakon o pooblaščanju, 94 (vsi socialdemokrati) jih je bilo proti.
Posledice
Poslanci Komunistične partije - in tudi nekaj socialdemokratskih poslancev - so bili že zaprti, vlada pa je kmalu po volitvah razglasila, da so komunistični mandati v mirovanju. Preostale svobodne poslance je ustrahovala SA, ki je obkrožila parlamentarno dvorano. Na koncu so proti zakonu glasovali le socialdemokrati.
Britanski tabloid Daily Express je judovske reakcije na bojkot Nemčije opisal z besedami "Judeja napoveduje vojno Nemčiji" (25. marec 1933).
Predsedniške posledice
Zdi se, da je bil predsednik von Hindenburg zadovoljen s Hitlerjevo trdo roko. Med vladno konferenco o pooblastilnem zakonu je von Hindenburgov predstavnik izjavil, da se ostareli predsednik umika iz vsakodnevnih vladnih zadev in da predsednikovo sodelovanje pri zakonih, izdanih na podlagi pooblastilnega zakona, ne bo potrebno.
Sorodne strani
- Akt o pooblastitvi (splošno)
Vprašanja in odgovori
V: Kako se je v nemščini imenoval zakon o pooblastitvi?
O: Zakon o pooblastitvi se je v nemščini imenoval Ermהchtigungsgesetz.
V: Kdaj je nemški parlament sprejel zakon o pooblastitvi?
O: Nemški parlament (Reichstag) je zakon o pooblastitvi sprejel 23. marca 1933.
V: Kaj je pooblastilni zakon omogočil kanclerju Adolfu Hitlerju in njegovemu kabinetu?
O: Pooblastilni zakon je kanclerju Adolfu Hitlerju in njegovemu kabinetu omogočil sprejemanje zakonov brez sodelovanja Reichstaga.
V: Kako so nacisti pridobili diktatorsko oblast s pretežno zakonitimi sredstvi?
O: Nacisti so pridobili diktatorska pooblastila s pretežno zakonitimi sredstvi v dveh glavnih korakih, prvič z odlokom o požaru Reichstaga in drugič s sprejetjem pooblastilnega zakona.
V: Kako je drugo ime za zakon o pooblastitvi?
O: Drugo ime za zakon o pooblastitvi je Gesetz zur Behebung der Not von Volk und Reich ("Zakon o odpravi stisk ljudstva in cesarstva").
V: Kdo je zaradi sprejetja tega zakona sprejemal zakone brez sodelovanja Reichstaga?
O: Zaradi sprejetja tega zakona so lahko kancler Adolf Hitler in njegov kabinet sprejemali zakone brez sodelovanja Reichstaga.
