Nemški parlament (Reichstag) je 23. marca 1933 sprejel zakon o pooblastitvi (Ermächtigungsgesetz). To je bil po odloku o požaru Reichstaga drugi pomemben korak, s katerim so nacisti pridobili diktatorsko oblast s pretežno pravnimi sredstvi. Zakon je kanclerju Adolfu Hitlerju in njegovemu kabinetu omogočil sprejemanje zakonov brez sodelovanja Reichstaga.

Uradno ime zakona o pooblastitvi je bilo Gesetz zur Behebung der Not von Volk und Reich ("Zakon o odpravi stisk ljudstva in cesarstva").

Kontekst in sprejem

Zakon je prišel le nekaj tednov po požaru Reichstaga (27. februar 1933), ko je vlada z izrednim odlokom (Reichstagsbrandverordnung) začasno omejila temeljne svoboščine in se znebila velikega dela komunistične poslanske ekipe. V teh razmerah so nacisti s pritiskom SA/SS, aretacijami nasprotnikov in političnimi pogajanji skušali zagotoviti potrebne glasove za sprejetje zakona. Ker je za spremembo ustave potrebna dvotretjinska večina, je bil ključnega pomena odhod oziroma odsotnost komunističnih poslancev in podpora konservativnih strank ter katoliške Centre Partei, ki ji je vodstvo pod pritiskom obljubilo varovanje verskih interesov.

Glavne določbe zakona

  • Pooblastila izvršilne veje: kabinet (Reichsregierung) je dobil pravico sprejemati zakone, tudi takšne, ki so odstopali od veljavne ustave, brez soglasja Reichstaga ali predsednika.
  • Trajanje: sprva je bilo pooblastilo časovno omejeno (štiri leta) in ga je bilo mogoče podaljševati.
  • Obseg: zakon je veljal za področja prava države in zveznih dežel (Länder), kar je omogočilo centralizacijo oblasti in razveljavitev avtonomije dežel.

Posledice in nadaljnja konsolidacija oblasti

Sprejetje zakona je bistveno spremenilo politični sistem: parlament je bil onemogočen kot kontrolni organ, vlada je začela sprejemati številne odredbe, ki so postopoma odpravile svoboščine, svobodo tiska, sindikalno delovanje in politično pluralnost. V naslednjih mesecih so bile izvedene ključne akcije konsolidacije oblasti:

  • zasužnjanje in razpuščanje delavskih organizacij ter vzpostavitev enotne nacistične organizacije za delavce,
  • odstranitev političnih nasprotnikov, zapiranja in prisilne izselitve komunistov in socialdemokratov,
  • z zveznim zakonom ter z drugo zakonodajo de facto ukinitev politične pluralnosti—do poletja 1933 so bile druge stranke bodisi prepovedane bodisi prisilno razpuščene,
  • centrifugalnost zvezne države je bila odpravljena; dežele so izgubile samostojnost (Gleichschaltung).

Pravna in zgodovinska ocena

Čeprav je bil Ermächtigungsgesetz sprejet v skladu s formalnimi postopki Reichstaga, zgodoviki in pravniki poudarjajo, da je bil dosežen s prisilo, manipulacijo in v ozadju represivnega aparata. Zakon je ustvaril videz zakonitosti, hkrati pa odprl vrata totalni diktaturi. V pravnem smislu je zakon omogočil, da je izvršna veja prešla meje ustavne ureditve, zato se dogodek pogosto navaja kot ključni trenutek končnega poraza Weimarske republike in prehoda v nacistično enopartijsko oblast.

Pomen v širšem zgodovinskem okviru

Ermächtigungsgesetz velja za izvrsten primer, kako lahko pravni instrumenti v kombinaciji z nasiljem, strahom in politično manipulacijo pomagajo vzpostaviti avtoritarni režim. Sledile so zakonodajne, upravne in represivne spremembe, ki so nacistom omogočile uresničitev njihovih rasističnih, imperialnih in vojnih ciljev v naslednjih letih.