Splav – definicija, vrste (spontani, umetni), potek in zakonodaja

Imena

O spontanem splavu ali splavu govorimo, kadar se zarodek ali plod zaradi naravnih vzrokov izgubi pred 20. tednom nosečnosti. Nosečnost, ki se tako konča, vendar je stara med 20. in 37. tednom, imenujemo "prezgodnji porod", če se otrok rodi živ. Če plod umre v maternici po 20. tednu ali med porodom, je to znano kot "mrtvorojenost". Prezgodnji porodi in mrtvorojeni porodi se na splošno ne štejejo za splave.

Kako pogosti so

Pogosti so spontani splavi (spontani splavi). Približno petnajst odstotkov nosečnosti se konča s spontanim splavom. V mnogih primerih se ženska sploh ne zaveda, da je bila noseča. Nosečnost je stara le nekaj dni ali tednov in ženska meni, da je splav le njen menstruacijski proces. Približno petindvajset odstotkov vseh žensk bo v svojem življenju opravilo spontani splav.

Večina splavov se zgodi zelo zgodaj. Od deset do petdeset odstotkov nosečnosti se konča s splavom, pri čemer se mati ali zdravniki tega ne zavedajo. Te številke so odvisne od starosti in zdravja nosečnice. Večina spontanih splavov se zgodi tako zgodaj v nosečnosti, da se ženska sploh ne zaveda, da je bila noseča. Neka posebna študija je pokazala, da se 61,9 % nosečnosti konča s splavom pred 12. tednom. V 91,7 % teh splavov ženska ni vedela, da je noseča.

Tveganje za spontani splav se močno zmanjša po 10. tednu nosečnosti, pri čemer je stopnja izgube med 8,5 tednom LMP in rojstvom približno dva odstotka; izguba nosečnosti je "do konca embrionalnega obdobja praktično popolna".

Pri nekaterih ljudeh je večja verjetnost spontanega splava

Pri osebah, ki so že imele več spontanih ali umetnih splavov, je tveganje za spontani splav večje. Večje tveganje je tudi pri osebah z določenimi boleznimi in starejših od 35 let. Drugi vzroki za splav so lahko okužbe ženske ali zarodka/ploda ali njun imunski odziv. Spontani splav lahko povzročijo tudi nekatere bolezni ali naključna travma. Če žensko izpostavimo travmi ali stresu, da bi povzročili spontani splav, se šteje, da gre za umetni splav. V nekaterih državah temu pravijo feticid.

Vzrok spontanih splavov

Večina splavov je posledica težav pri kopiranju kromosomov, nekateri pa so posledica okoljskih dejavnikov. Ko je človek spočet, dobi 23 kromosomov od matere in 23 od očeta. Če ne dobi pravega števila, je njegov razvoj napačen (ne raste pravilno.) Lahko ima veliko slabih prirojenih napak.

Večina zarodkov in plodov s kromosomskimi težavami ne bo dolgo živela. Umrejo zelo zgodaj. Obstaja nekaj kromosomskih težav, s katerimi se lahko včasih rodijo otroci. Na primer, Downov sindrom se pojavi pri treh kopijah kromosoma #21. (To se imenuje trisomija 21 (tri- pomeni 3).

Simptomi spontanih splavov

Najpogostejši simptom je krvavitev iz nožnice. To je lahko zelo malo krvi (manj krvi kot pri normalni menstruaciji), lahko pa zelo veliko krvi (veliko več kot pri normalni menstruaciji). Nekatere ženske imajo ob splavu hude bolečine v spodnjem delu trebuha. To je včasih podobno bolečini pri menstruaciji. Lahko je veliko hujša. Lahko pa ženska sploh nima bolečin. Če je nosečnost stara več tednov, lahko ženska vidi zarodek ali plod, ko pride ven. Če pa je nosečnost stara manj kot 12 tednov, ženska morda ne bo videla ničesar razen krvi.

Zdravljenje spontanih splavov

Običajno zdravljenje splava ni potrebno. Včasih pa po splavu v maternici ostane nekaj nosečniškega tkiva, ki ga je treba odstraniti. Včasih zdravniki opravijo kirurški splav. To je enaka vrsta kirurškega posega, kot se izvaja pri umetnem splavu. Zdravniki lahko ženskam predpišejo tudi zdravila, ki lahko pomagajo, da se splav konča, ne da bi bil potreben operativni poseg.

Pri umetnem splavu gre za namerno prekinitev nosečnosti. To običajno storijo zdravniki. V državah, kjer je splav zakonit, ga pogosto opravijo strokovnjaki, ki veliko vedo o ženskem telesu (ginekologi). Nezakonite splave pogosto opravijo ljudje brez tega posebnega znanja. Zaradi tega so bolj nevarni. Take splave običajno imenujemo nevarni splavi, splavi iz ozadja ali splavi "naredi sam", predvsem zato, ker je tveganje za materino zdravje veliko večje kot pri splavih, ki jih opravijo usposobljeni zdravniki.

Razlogi za umetni splav

Splav se lahko opravi iz zdravstvenih razlogov. Ti vključujejo:

• reševanje življenja nosečnice
• ohranjanje ženskega telesnega ali duševnega zdravja.
• prekinitev nosečnosti, zaradi katere bi se otrok rodil s hudimi prirojenimi napakami, ki bi bile usodne ali bi povečale tveganje, da otrok umre v zgodnjem otroštvu.
• zmanjšanje števila zarodkov, da bi zmanjšali zdravstvena tveganja, povezana z večplodno nosečnostjo (npr. dvojčki).

Vrste umetnih splavov

Poznamo dve različni vrsti umetnih splavov. Vrsta umetnega splava je odvisna od različnih stvari, kot so želje ženske, mnenje njenega zdravnika in stopnja nosečnosti (koliko časa je ženska noseča).

Ena vrsta umetnega splava se imenuje "medicinski splav" ali "splav z zdravili". Pri tej vrsti splava zdravnik ženski da eno ali dve zdravili, ki prekineta nosečnost. Medikamentozni splav je mogoče opraviti le na začetku nosečnosti. To je zato, ker zdravila, ki se uporabljajo, najbolje delujejo, če se začnejo uporabljati čim prej, po približno dveh mesecih nosečnosti pa zdravila običajno ne delujejo najbolje. Zaradi tega se splav z zdravili običajno ne uporablja, ko je ženska noseča že 9 tednov. Nekatere prednosti (ali razlogi, zakaj se nekatere ženske odločijo za to vrsto splava) so, da se lahko začne takoj, ko ženska ugotovi, da je noseča; da ni potrebna anestezija; da ženski ni treba opraviti postopka v bolnišnici ali na kliniki za odstranitev ploda, kot pri drugih vrstah splava, ki se izvajajo. Ko ženska dobi zdravilo ali zdravila, ki končajo nosečnost, se splav zgodi kot "spontani" splav ali spontani splav. (Ženska izpusti plod skupaj s krvjo in tkivom, ki sta se nabrala v maternici, iz nožnice).

Najpogostejši zdravili, ki se uporabljata za splav z zdravili, sta mifepriston in misoprostol. Zdravnik ženski najprej da mifepriston, ki se včasih imenuje tudi "RU-468" ali "tabletka za splav". To zdravilo blokira hormon progesteron v telesu. Brez progesterona zarodek ne more preživeti. Maternična sluznica postane tanjša, zarodek pa ne more rasti ali ostati pritrjen na maternično sluznico. Po nekaj dneh zdravnik ženski da misoprostol. Ta povzroči, da se maternica skrči (ali zmanjša) in zarodek se izloči iz maternice (ali potisne iz nje) skozi žensko nožnico. Včasih se pri medikamentoznem splavu skupaj z misoprostolom uporablja še eno zdravilo, imenovano metotreksat. Ženska dobi metotreksat, običajno v obliki injekcije v zdravniški ordinaciji, in zdravilo prepreči, da bi zarodek ostal pritrjen na maternično sluznico. Nekaj dni pozneje je treba dati še mizoprostol.

Pri drugi vrsti splava, ki se imenuje "kirurški splav" ali "splav v ordinaciji", zdravnik opravi postopek, s katerim iz maternice ženske odstrani zarodek ali plod. Ta vrsta splava se lahko opravi na različne načine, odvisno od tega, kako dolgo je ženska noseča. Kirurški splav je enostavnejši in pri njem je manj težav, če je opravljen v zgodnjem obdobju nosečnosti. Najpogostejša oblika se imenuje "aspiracijski splav" ali "sesalna kiretaža". To je mogoče opraviti v zdravniški ordinaciji ali na kliniki. Najprej se razširi (poveča) maternični vrat (zgornji del maternice). Z medicinskim orodjem se izsesa vse, kar je v maternici, vključno s plodom. Če je ženska noseča več kot 12 tednov, mora zdravnik najprej razširiti maternični vrat (ali povečati maternični vrat), običajno tako, da v maternični vrat vstavi majhne paličice, da se lažje odpre. Če je treba uporabiti še eno orodje, imenovano kireta, za strganje tkiva, ki je še vedno v maternici, se ta oblika splava včasih imenuje "dilatacija in kiretaža" (ali "D&C").

Tudi nosečnost, ki se konča, ne da bi se rodil otrok, lahko povzroči nekaj težav ženski, ki se ji to zgodi. Lahko se zgodita dve veliki skupini stvari:

• vpliva na duševno zdravje ženske.
• vpliva na telesno zdravje ženske.

Telesne težave

Abort je varnejši od poroda, če je opravljen pred 16. tednom nosečnosti in če ga opravi strokovnjak. Nekatere metode splava so precej varne, zapleti pa so redki. Na splošno je prekinitev nosečnosti, ki je trajala dlje, bolj tvegana.

Ženske med splavom v prvem trimesečju običajno občutijo majhno bolečino. V študiji iz leta 1979, v kateri je sodelovalo 2 299 bolnic, jih je 97 % poročalo, da so čutile določeno bolečino. Bolnice so bolečino ocenile kot manjšo od ušesnega ali zobobola, vendar večjo od glavobola ali bolečine v hrbtu.

Med splavom se uporabljajo lokalne in splošne anestezije.

Psihološke težave

Opravljenih je bilo le malo študij, ki bi ugotavljale, ali splav vpliva na žensko psihološko ali duševno stanje. Tiste, ki so bile opravljene, dajejo nasprotujoče si rezultate. V eni od raziskav je bilo obravnavanih 13 000 žensk, ki so zanosile, čeprav tega niso želele. Študija je pokazala, da umetni splav ne povečuje tveganja za nastanek duševnih težav; primerjana skupina so bile ženske, ki prav tako niso želele imeti otroka, vendar niso opravile splava. Druge študije so pokazale podobne rezultate: ženske, ki so opravile splav, so se po splavu bolje odrezale v šoli ali na delovnem mestu. Druga študija je pokazala, da so imele ženske, ki so opravile splav, višjo samopodobo in so se počutile bolje kot tiste, ki splava niso opravile.

Številne ženske, ki so opravile splav, so se po njem počutile bolje in jim je odleglo. V podobni situaciji bi to storile še enkrat.

Študija, ki so jo leta 2006 opravili na Novi Zelandiji, je pokazala, da so številne ženske, ki so opravile splav, še štiri leta po splavu zbolele za hudo depresijo. Prav tako so imele pogosteje težave z alkoholom in prepovedanimi drogami kot ženske, ki niso opravile splava. Oseba, ki je nadzorovala študijo, je pozneje medijem povedala, da bi glede na te rezultate zelo težko rekli, da splav nima psiholoških posledic za žensko, ki ga opravi. Splav je označil za "travmatično izkušnjo".

Druge težave

Tako spontani kot umetni splav predstavljata določeno tveganje za žensko.

Če se zaradi operacije, zdravila, ki ga je dal zdravnik, ali splava zgodi kaj slabega, se to imenuje zaplet. Zapleti pri splavu so lahko okužba, krvavitev, bolečina. Pri ponovni zanositvi lahko pride do težav ali pa tudi ne; to se še vedno raziskuje. V krajih, kjer so umetni splavi zakoniti, ima slab zaplet manj kot 1 % umetnih splavov. Če zdravniki opravijo umetni splav, je tveganje za žensko manjše od tveganja zapletov pri porodu (rojstvu otroka). V krajih, kjer so umetni splavi zakoniti, ima manj žensk zaplete zaradi umetnega splava kot v krajih, kjer je umetni splav nezakonit. To je zato, ker so umetni splavi, ki jih ne opravijo zdravniki, veliko bolj tvegani. Na primer, potem ko so bili umetni splavi v Združenih državah Amerike leta 1973 uzakonjeni, je zaradi umetnih splavov umrlo manj žensk. Leta 2000 je v Združenih državah Amerike zaradi zapletov zakonitega splava umrlo 11 žensk.^[1] Tveganje za smrt zaradi zakonitega splava je 1/100 tveganja pri operaciji slepiča.^[2] Tveganje smrti zaradi injekcije (injekcije) penicilina (antibiotika) je večje od tveganja smrti zaradi zakonitega splava.^[3]

Po spontanem ali umetnem splavu se pri ženski lahko pojavijo čustvene težave. Lahko se počuti žalostno, jezno ali krivo, da je imela splav ali da je prosila za splav. Morda misli, da je storila nekaj, zaradi česar je prišlo do splava, ali da je bil splav napačna stvar, in zaradi tega lahko čuti močno žalost.^[4] Obstaja veliko krajev, kjer lahko ženske dobijo pomoč pri soočanju s temi občutki.

Nekatere ženske, ki opravijo umetni splav, so lahko deležne kritik prijateljev ali družine, ki so drugačnega prepričanja. Vendar pa znanstveniki pri raziskovalnih študijah običajno ne opazijo, da bi imele ženske po umetnem splavu čustvene težave. Leta 1987 je predsednik Ronald Reagan generalnemu kirurgu ZDA naročil, naj preuči to vprašanje. Tako predsednik Reagan kot generalni kirurg C. Everett Koop nista menila, da je splav pravilen. Dr. Koop je pregledal 250 člankov, ki so jih znanstveniki napisali v znanstvenih revijah. Dr. Koop je dejal, da znanost, ki jo poznamo, ne kaže, da umetni splav povzroča čustvene težave ženskam, ki ga opravijo.^[5]

Število opravljenih umetnih splavov se v različnih delih sveta razlikuje. To velja tudi za razloge, zaradi katerih se ženske odločajo za splav. Po ocenah je po vsem svetu vsako leto opravljenih približno 46 milijonov umetnih splavov. Od tega se jih 26 milijonov zgodi v državah, kjer je splav dovoljen, 20 milijonov pa v državah, kjer je splav nezakonit. V nekaterih državah, kot sta Belgija (11,2 na 100 znanih nosečnosti) in Nizozemska (10,6 na 100), je stopnja umetnega splava nizka. Druge, kot sta Rusija (62,6 na 100) in Vietnam (43,7 na 100), imajo razmeroma visoko stopnjo. Na splošno je na 100 znanih nosečnosti 26 umetnih prekinitev nosečnosti.

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2001 ocenila, da vsako leto zanosi približno 210 milijonov žensk in da se rodi približno 135 milijonov živorojenih otrok. V preostalih 75 milijonih primerov gre za splave ali umetne splave. Približno štirideset odstotkov nosečnosti je nenačrtovanih, približno petina nosečnic pa se odloči za predčasno prekinitev nosečnosti. To pomeni približno 42 milijonov splavov na leto. Približno 20 milijonov od teh je zakonitih, preostali so protizakoniti. Večino nezakonitih splavov opravijo medicinsko nekvalificirane osebe, pogosto s slabimi higienskimi razmerami, kar pogosto ogroža življenja žensk. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije je leta 2008 zaradi nezakonitih splavov umrlo približno 47 000 žensk. To število je bilo nižje od ocene iz leta 1990, predvsem zato, ker so se v Južni Ameriki ženske za prekinitev nosečnosti odločile za jemanje drog.

Metode, ki se uporabljajo za splav; čas, ko se opravi splav

Stopnje splavov se razlikujejo. Na to vplivajo dolžina nosečnosti in metoda, ki se uporablja za splav. Po podatkih, zbranih v Združenih državah Amerike, je bilo 88,2 % splavov opravljenih v prvih dvanajstih tednih nosečnosti, 10,4 % pa med 13. in 20. tednom nosečnosti. Preostalih 1,4 % je bilo opravljenih v 21. tednu ali pozneje.

90,9 % je bilo opravljenih s kiretažo, 7,7 % z medicinskim splavom (z zdravili, v večini primerov z mifepristonom), 0,4 % z "intrauterino instilacijo" (fiziološka raztopina ali prostaglandin) in 1,0 % z "drugim" (vključno s histerotomijo in histerektomijo). Inštitut Guttmacher je ocenil, da je bilo leta 2000 v ZDA opravljenih 2.200 postopkov nedotaknjene dilatacije in ekstrakcije, kar je 0,17 % vseh splavov, opravljenih tistega leta. Podobno je bilo leta 2006 v Angliji in Walesu 89 % prekinitev nosečnosti opravljenih v 12. tednu ali manj, 9 % med 13. in 19. tednom ter 1,5 % v 20. tednu ali več. V 64 % primerov je bila opravljena z vakuumsko aspiracijo, v 6 % z D&E, v 30 % pa z zdravniškim posegom. Poznejši splavi so pogostejši na Kitajskem, v Indiji in drugih državah v razvoju kot v razvitih državah.

Osebni in družbeni dejavniki za splav

Leta 1998 je bila v 27 državah izvedena študija. S to študijo so želeli ugotoviti razloge, zakaj so ženske želele prekiniti nosečnost. Ugotovljeno je bilo, da so ženske pogosto navajale enega od naslednjih razlogov:

• skrbi glede dela ali izobrazbe.
• Nista bila prepričana, kako bosta plačevala za otroka, ki sta ga nameravala imeti.
• Skrb za stabilnost odnosa s partnerjem.
• občutek, da še niso dovolj zreli za otroka.

Druga študija, opravljena v Združenih državah Amerike leta 2004, je prišla do podobnih ugotovitev.

Ženske, ki so opravile splav na Finskem in v Združenih državah Amerike, običajno niso navedle, da je nosečnost predstavljala tveganje za njihovo zdravje. V Bangladešu, Indiji in Keniji pa je več takih žensk menilo, da je nosečnost predstavljala tveganje za njihovo zdravje. 1 % žensk v ameriški raziskavi iz leta 2004 je zanosilo zaradi posilstva, 0,5 % pa zaradi incesta. Druga ameriška študija iz leta 2002 je pokazala, da je 54 % žensk, ki so splavile, v času zanositve uporabljalo eno od oblik kontracepcije. O nedosledni uporabi je poročalo 49 % tistih, ki so uporabljale kondome, in 76 % tistih, ki so uporabljale kombinirane oralne kontracepcijske tablete; 42 % tistih, ki so uporabljale kondome, je poročalo o neuspehu zaradi zdrsa ali zloma. Inštitut Guttmacher je ocenil, da "večino splavov v Združenih državah opravijo ženske iz manjšin", saj je pri ženskah iz manjšin "stopnja nenamerne nosečnosti veliko višja".

Nekatere ženske naredijo splav, ker jih k temu sili družba, v kateri živijo.

• V nekaterih delih sveta imajo invalidi težave pri vključevanju v družbo.
• Spol otroka lahko vpliva na položaj matere; matere, ki rodijo dečke, imajo pogosto višji družbeni položaj kot matere, ki rodijo deklice.
• V mnogih delih sveta je vzgoja otroka za samsko (neporočeno) mater zelo težka naloga.
• Nekatere države, kot je Kitajska, imajo ukrepe za nadzor rasti prebivalstva.

Vsak od teh dejavnikov lahko nosečnico prisili k splavu.

Splav zaradi umetnega splava ni zakonit povsod. V nekaterih državah zdravnik, ki opravi umetni splav, stori kaznivo dejanje. V Združenih državah Amerike, Kanadi in številnih evropskih državah je splav zakonit (ni kaznivo dejanje). V nekaterih državah, na primer na Irskem in v Somaliji, je splav zakonit le za reševanje življenja ženske. V nekaterih državah, kot sta Čile in Salvador, splav nikoli ni zakonit, tudi v primerih, ko ženska zaradi nadaljevanja nosečnosti tvega smrt.

V državah, kjer umetni splav ni zakonit, zaradi splava umre veliko več žensk. Ženske še vedno opravijo umetni splav, vendar ga ne morejo opraviti v varnih bolnišnicah in klinikah. Pri teh umetnih splavih je več zapletov kot pri splavih, ki jih opravijo zdravniki.

Ženske, ki živijo v krajih, kjer je splav nezakonit ali zelo prepovedan, včasih odpotujejo v druge kraje, kjer je splav mogoče opraviti zakonito, da bi ga lahko opravile. To je oblika medicinskega turizma.

Spontani splavi se pojavljajo pri različnih sesalcih. Pri ovcah lahko pride do njih zaradi gneče skozi vrata ali zaradi psov, ki jih preganjajo. Pri kravah lahko splav povzročijo nalezljive bolezni, kot sta bruceloza ali kampilobakter. To je pogosto mogoče nadzorovati s cepljenjem.

Splav se lahko povzroči tudi pri živalih v okviru živinoreje. Splav se lahko na primer povzroči pri kobilih, ki so bile napačno parjene ali so jih kupili lastniki, ki se niso zavedali, da so breje, ali pri kobilih, ki so breje z žrebetom dvojčkom.

Pri konjih in zebrah lahko pride do feticida. Običajno se to zgodi, ker samci nadlegujejo breje kobile ali izsilijo kopulacijo. Znanstveniki se sprašujejo, kako pogosto se to dogaja v divjini. Samci opic sivih langurjev lahko napadejo samice po prevzemu samca, kar povzroči splav.

Splav z umetnim splavom je tema, ki je sporna. Vsak človek ima svoj sistem moralnih vrednot. Na podlagi svojega sistema moralnih načel imajo ljudje o tem različna mnenja. Na to mnenje lahko vpliva tudi vera.

Različna mnenja po svetu

Po svetu so bile opravljene številne javnomnenjske raziskave. Z njimi so poskušali ugotoviti, kaj si ljudje mislijo o splavu. Rezultati so bili v različnih državah različni, prav tako pa so se razlikovali glede na zastavljena vprašanja.

Maja 2005 je bila v desetih evropskih državah izvedena raziskava. Ljudi so vprašali, ali se strinjajo s trditvijo: "Če ženska ne želi otrok, ji je treba dovoliti splav". Najvišja stopnja strinjanja je bila 81 % na Češkem, najnižja pa 47 % na Poljskem.

Anketa je bila opravljena novembra 2001. V njej so prebivalce Kanade spraševali, v kakšnih okoliščinah bi po njihovem mnenju moral biti dovoljen splav. 32 % vprašanih je odgovorilo, da bi po njihovem mnenju moral biti splav dovoljen v vseh okoliščinah, 52 %, da bi moral biti dovoljen v določenih okoliščinah, in 14 %, da ne bi smel biti dovoljen nikoli. V podobni anketi aprila 2009 so ljudje v Združenih državah Amerike odgovarjali na vprašanje o splavu; 18 % jih je odgovorilo, da bi moral biti splav "zakonit v vseh primerih", 28 %, da bi moral biti splav "zakonit v večini primerov", 28 %, da bi moral biti splav "nezakonit v večini primerov", in 16 %, da bi moral biti splav "nezakonit v vseh primerih". V Gallupovi anketi iz julija 2011 pa se je 47 % Američanov opredelilo za življenje in enak odstotek Američanov za izbiro. Anketa v Mehiki iz novembra 2005 je pokazala, da 73,4 % vprašanih meni, da splava ne bi smeli legalizirati, 11,2 % pa, da bi ga morali.

Raziskava iz decembra 2003 je pokazala, da 30 % Argentincev meni, da bi moral biti splav v Argentini dovoljen "ne glede na okoliščine", 47 %, da bi moral biti dovoljen "pod določenimi pogoji", in 23 %, da ne bi smel biti dovoljen "ne glede na okoliščine". Raziskava o splavu v Braziliji marca 2007 je pokazala, da 65 % Brazilcev meni, da ga "ne bi smeli spreminjati", 16 %, da bi ga morali razširiti, "da bi omogočili splav v drugih primerih", 10 %, da bi ga morali "dekriminalizirati", 5 % pa jih je bilo "negotovih". Javnomnenjska raziskava v Kolumbiji iz julija 2005 je pokazala, da 65,6 % vprašanih meni, da bi moral splav ostati nezakonit, 26,9 %, da bi ga bilo treba uzakoniti, in 7,5 %, da niso prepričani.

Za življenje in za izbiro

Nekateri ljudje imajo močna čustva glede splava. Ljudje, ki menijo, da bi moral zakon dovoliti ženskam, da se odločijo za splav, se imenujejo zagovorniki izbire. Ljudje, ki menijo, da je splav napačen in da ga zakon ne bi smel dovoliti, se imenujejo za življenje.

Ljudje, ki so za izbiro, menijo, da je treba ženskam omogočiti nadzor nad lastnim telesom, ko gre za prekinitev ali nadaljevanje nosečnosti. Prepričani so, da zarodek ali plod, ki je v ženskem telesu in nima dovolj razvitih organov, da bi lahko preživel sam, do poznejšega obdobja nosečnosti še ni oseba s pravicami. Zagovorniki izbire tudi trdijo, da mora biti splav zakonit, da bi zaščitili ženske, saj nezakonit splav ne preprečuje splavov v celoti, temveč povzroča, da si ženske poskušajo splav opraviti same ali da jih opravijo ljudje, ki niso usposobljeni zdravniki, zaradi česar so te ženske v nevarnosti smrti ali poškodb. Zagovorniki izbire menijo, da je splav mogoče preprečiti tako, da ženske zanosijo le, kadar si to želijo. Poleg zagovarjanja zakonitosti splava si skupine za izbiro, kot je Načrtovano starševstvo, pogosto prizadevajo izboljšati dostop ljudi do sredstev za preprečevanje nosečnosti (imenovanih kontracepcija) in poskušajo mlade poučiti o spolnosti, da bi zmanjšali število najstniških nosečnosti.

Zagovorniki življenja menijo, da imajo vsi ljudje, tudi nerojeni, pravico do življenja. Zato menijo, da je splav napačen in da je umor. Menijo, da bi moral biti splav po zakonu kaznivo dejanje, da bi zaščitili nedolžno življenje v maternici. Čeprav so zagovorniki življenja prepričani, da je splav napačen, pa obstajajo redki primeri, v katerih bi nekateri zagovorniki življenja dovolili splav, na primer če je zaradi nosečnosti ogroženo življenje ženske ali če je zanosila zaradi posilstva. Zagovorniki življenja menijo, da bi morale noseče ženske, ki ne želijo vzgajati otroka, poiskati alternativo splavu, na primer dati otroka v posvojitev. Obstajajo številni centri za krizno nosečnost, ki so jih ustanovili zagovorniki življenja, da bi ženske odvrnili od splava. Ustanovili so tudi zagovorniške skupine, kot so American Life League, Feminists for Life in Live Action, s katerimi poskušajo prepričati več ljudi, da so prepričani, da je splav narobe, in doseči, da bi vlade sprejele zakone, ki bi omejevali splav. Nekateri zagovorniki življenja so uporabili nasilje, da bi preprečili opravljanje splava. Vendar večina ljudi, ki nasprotujejo splavu, ne počne takšnih slabih stvari, zato poskušajo z miroljubnim aktivizmom preprečiti splave.

Verski pogledi

Številne religije imajo svoje mnenje o splavu. Ti pogledi zajemajo širok spekter od sprejemanja do zavračanja. Večina religij na splošno nasprotuje splavu.

Izbrana vprašanja razprave

Ko se v neki državi razpravlja o tem, ali bi bilo treba spremeniti zakonodajo o splavu, na splošno obstajajo zagovorniške skupine. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri argumenti, ki jih te skupine pogosto uporabljajo.

Hipoteza o raku dojk

Obstaja hipoteza, da umetni splav povečuje tveganje za nastanek raka dojk. Ljudje, ki to podpirajo, temu pravijo povezava in ne hipoteza. Ta tema je bila sporna, vendar se znanstveniki trenutno strinjajo, da ni povezave med splavom v prvem trimesečju in povečanjem tveganja za nastanek raka dojk.

V zgodnji nosečnosti se raven estrogena poveča. Zaradi tega dojke rastejo in se pripravljajo na dojenje. V devetdesetih letih 19. stoletja so bile narejene študije na podganah, preden je bila postavljena ta hipoteza.

Ali zarodek ali plod čuti bolečino?

Trenutno ni jasno, od katerega trenutka lahko zarodek ali plod čuti bolečino. To se uporablja tudi v razpravi o splavu. Številni raziskovalci menijo, da je malo verjetno, da bi plod čutil bolečino do sedmega meseca nosečnosti. Drugi se s tem ne strinjajo. Približno v šestindvajsetem tednu nosečnosti se v talamusu rastočega ploda vzpostavijo določene povezave. Razvojni nevrobiologi domnevajo, da so te povezave lahko ključne za zaznavanje bolečine pri plodu. Vendar so zagovorniki življenja predlagali zakonodajo, ki od izvajalcev splava zahteva, da ženskam povedo, da lahko zarodek ali plod med postopkom splava čuti bolečino.

Raziskovalci s Kalifornijske univerze v San Franciscu so v reviji Journal of the American Medical Association objavili študijo. V študiji so analizirali podatke iz več deset zdravniških poročil in drugih študij. Raziskovalci so prišli do zaključka, da plodovi do tretjega trimesečja nosečnosti verjetno ne čutijo bolečine. Vendar pa so številni kritiki medicinske stroke od takrat te ugotovitve izpodbijali. V talamusu zarodka obstajajo določene povezave. Te povezave se razvijejo približno v šestindvajsetem tednu nosečnosti. Konec 20. stoletja so se razvojni nevrobiologi strinjali, da so te povezave zelo pomembne za zaznavanje bolečine pri plodu. Drugi raziskovalci, kot sta Anand in Fisk, so oporekali temu poznemu datumu in trdili, da lahko bolečino začutimo že okoli dvajsetega tedna. Bolečina ima lahko veliko različnih vidikov: Lahko je odvisna zgolj od čutnega vnosa, lahko pa vključuje tudi čustva in misli. Zato je morda nemogoče natančno ugotoviti, kdaj zarodek ali plod občuti bolečino, tudi če so se v talamusu razvile povezave.