Einsatzgruppen

Ustvarjanje in delovanje T4

Vodja SS Reinhard Heydrich je Einsatzgruppen ustanovil okoli leta 1938.

Heydrich je oktobra 1938 najprej poslal Einsatzgruppen v Sudete. Adolf Hitler, vodja nacistične Nemčije, je želel prevzeti Sudete. Pripravljen je bil uporabiti nacistično vojsko za vdor na to območje. Vendar so se svetovne sile v Münchenskem sporazumu strinjale, da lahko Hitler dobi Sudete. Einsatzgruppen so pomagale zavzeti vladne stavbe in odnesle vse vladne dokumente, ki so jih našle. Aretirali so tudi približno 10 000 čeških komunistov in nemških državljanov. ^{pp. 405, 412}

Einsatzgruppen so od septembra do decembra 1939 sodelovale v nacističnem programu akcije T4. Nacisti so verjeli, da si ljudje s telesnimi, intelektualnimi in duševnimi motnjami ne zaslužijo živeti. Akcija T4 je bila načrt za poboj vseh teh ljudi. Einsatzgruppen in drugi nacisti so te ljudi najprej postrelili. Spomladi leta 1940 pa so nacisti začeli uporabljati plinske komore, da bi lahko hitreje pobili invalide. ^{pp. 138–141}

Invazija na Poljsko

Leta 1939 se je Hitler odločil napasti Poljsko. Heydrich se je odločil, da bodo Einsatzgruppen sledile redni nemški vojski.^p. 425 Njihova naloga bi bila pobiti najpomembnejše ljudi v poljski družbi, kot so duhovniki, učitelji in člani akademskega sveta. Ubijali bi tudi vse, ki se ne bi strinjali z nacističnimi idejami ali pravili.^p. 144 Adolf Hitler je dejal: "Einzatsgruppen so^p. 143 sledile temu načrtu in do konca leta 1939 ubile približno 65 000 civilistov. Med njimi so bili poljski voditelji, Judje, prostitutke, Romi in duševno bolni ljudje. ^{pp. 430–432}

Nazadnje so Einsatzgruppen preživele Jude na Poljskem prisilile, da so se preselili v gete v velikih poljskih mestih. Nacisti so se nameravali znebiti vseh Judov na Poljskem, vendar se še niso odločili, kam jih bodo poslali.^{pp. 227–228, 242-245}Einsatzgruppen so s pomočjo nemške vojske prisilile več deset tisoč Judov, da so se odpravili proti vzhodu v del Poljske, ki ga je prevzela Sovjetska zveza. ^p. 429

Operacija Barbarossa

Leta 1941 se je Hitler odločil napasti Sovjetsko zvezo. Ta načrt je poimenoval operacija Barbarossa. Hitler je sovražil komunizem. Želel je zavzeti komunistično Sovjetsko zvezo in za vedno uničiti komunizem. ^{pp. 95–96}

Maja 1941 je Heydrich Einsatzgruppen ukazal, naj pobijajo Jude v Sovjetski zvezi. ^{pp. 94–95}

Junija 1941 je Heinrich Himmler, vodja SS, drugim voditeljem SS povedal, da nacisti načrtujejo poboj do 30 milijonov ljudi v Sovjetski zvezi. Einsatzgruppen naj bi pri tem igrale pomembno vlogo, saj naj bi pobijale ljudi, ki so bili po mnenju nacistov manjvredni. Vendar bi nacisti za pobijanje drugih sovjetskih državljanov uporabljali tudi druge strategije, kot je stradanje. ^p. 181

Einsatzgruppen so bile razdeljene v sedem bataljonov.^p. 225 Hitlerjeva vojska je 22. junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo. Nekaj tednov pozneje so enote Einsatzgruppen začele delovati na vzhodu Poljske, ki je bila pod nadzorom Sovjetske zveze. ^p. 185Heydrich jim je dal tri glavne naloge: ^p. 177

1. Prevzeti nadzor nad vsemi uradi in dokumenti, ki so pripadali Sovjetski zvezi in komunistični partiji;
2. ubiti vse najvišje voditelje Sovjetske zveze in
3. sprožanje in spodbujanje pogromov (nemirov in umorov) proti Judom.

Einsatzgruppen so to delo opravljale na več načinov. Včasih so sestavili sezname ljudi, za katere so mislili, da so sovražniki, in jih nato umorili. V drugih primerih so v nekaj dneh izvedli množične poboje na tisoče ljudi. V Babjem Jaru je na primer en bataljon Einsatzgruppen v dveh dneh ubil 33.771 Judov, v pokolu v Rumbulu pa je drug bataljon v dveh dneh ubil približno 25.000 ljudi.

Poljski kmetje, ki so jih pobili Einsatzgruppen

Ustanovljenih je več Einsatzgruppen

Ko so nacisti zavzemali vedno več držav, so ustanavljali vedno več Einsatzgruppen. Ustanovili so tudi manjše skupine, imenovane Einsatzkommando in Sonderkommando. Te so vključevale:

• Einsatzgruppe E, ki je delovala v Neodvisni državi Hrvaški
• Einsatzgruppe G v Romuniji, na Madžarskem in v Ukrajini
• Einsatzgruppe H na Slovaškem ^p. 419
• Einsatzgruppe Iltis na meji med Slovenijo in Avstrijo
• Einsatzgruppen Jugoslavija in Srbija, v Jugoslaviji
• Einsatzkommando Luxemburg, v Luksemburgu
• Einsatzgruppe Norwegen, na Norveškem
• Einsatzkommando Tilsit v Litvi in na Poljskem ^p. 197
• Einsatzgruppe Tunis, v Tunisu

Poboji v Sovjetski zvezi

Ukazi za ubijanje

Po nacističnem napadu na Sovjetsko zvezo je bila glavna naloga Einsatzgruppen še vedno pobijanje civilistov, kot so to počeli na Poljskem. Vendar je Heydrich tokrat Einsatzgruppen ukazal, naj ubijajo:

• Komisarji (uradniki v sovjetski vladi)
• Vsi najvišji in srednji člani Kominterne, skupine, ki je podpirala svetovni komunizem.
• Vsi najvišji in srednji člani komunistične partije
• Vsi ekstremistični člani komunistične partije
• Vsi Judje, ki so bili zaposleni v vladi ali stranki Skupnosti.

Med 8. in 17. julijem je Heydrich Einsatzgruppen ukazal tudi ubijanje:

• Vsi Judje moškega spola, stari med 15 in 45 let. ^p. 198
• Vsi judovski vojni ujetniki iz sovjetske Rdeče armade
• vsi vojni ujetniki Rdeče armade iz Gruzije in Srednje Azije, saj bi lahko bili tudi Judje. ^p. 97
• Vsi Romi, ki so jih lahko našli, in vsi ljudje z duševnimi boleznimi

Umori

Rdeča armada se je umaknila. Vendar je Heydrich menil, da so na območju še vedno sovjetski partizani, in menil, da jim pomagajo lokalni Judje. Einsatzgruppen je ukazal, naj spodbujajo protijudovske pogrome na novo zasedenih ozemljih. V Latviji, Litvi in Ukrajini so izbruhnili pogromi (nekatere so sprožile Einsatzgruppen).^p. 526 V prvih nekaj tednih operacije Barbarossa je bilo v 40 različnih pogromih ubitih 10 000 Judov. Do konca leta 1941 se je zgodilo približno 60 pogromov, v katerih je bilo ubitih do 24.000 ljudi. ^p. 526

Vse glavne Einsatzgruppen so sodelovale v množičnih streljanjih od začetka vojne.^{pp. 196–202} Sprva so streljali le odrasle judovske moške. Do avgusta pa so streljali vse Jude, vključno z ženskami, otroki, dojenčki in starejšimi. Sprva so ljudi pobijali v strelskih četah. Ko je to postalo prepočasno, so Einsatzkommandos začeli streljati večje skupine ob množičnih grobiščih ali celo v njih.^p. 207 Ko so se novice o teh pobojih razširile, je veliko Judov pobegnilo.

Nacisti so začeli pošiljati ljudi v koncentracijska taborišča in gete. Podeželska območja so bila večinoma Judenfrei (brez Judov).^{pp. 211–212} Nacisti so ustanovili tolpe za prisilno delo, da so lahko Jude uporabljali kot sužnje, dokler jih niso vse pobili. Ta cilj so nacisti odložili do leta 1942. ^{pp. 212–213}

Najstnik stoji ob svoji umorjeni družini, tik preden ga ustrelijo. Ukrajina, julij 1941

Poboji v baltskih državah

Einsatzgruppe A je delovala v baltskih državah Estoniji, Latviji in Litvi. Te države je pred nacistično okupacijo zasedla Sovjetska zveza. Einsatzgruppe A je med junijem in novembrom 1941 ubila približno 140 000 ljudi. ^p. 98

Ko je Einsatzgruppe A vstopila v Kaunas v Litvi, se je tam dogajal pogrom. Vse kriminalce so izpustili iz zapora in jih spodbudili, naj se pridružijo pogromu. V štirih dneh je bilo v pogromu ubitih 4 000 Judov. ^p. 41

Vodja Einsatzgruppe A je dovolil nasilnemu antisemitu po imenu Viktors Arājs, da ustanovi manjšo Einsatzgruppo, imenovano Arājs Kommando. Obe skupini sta skupaj pobili 2 300 Judov v Rigi v Litvi. V šestih mesecih je komanda Arājs Kommando pobila približno polovico Judov v Latviji.

Skupine, kot je Arājs Kommando, so nastale tudi v Litvi in Estoniji. Z njihovo pomočjo je Einsatzgruppe A lahko pobila skoraj vse Jude na svojem območju. ^p. 182

Pokol v Rumbuli

Novembra 1941 se je Himmler odločil, da Latvijcev ne pobijajo dovolj hitro. Želel je iz Nemčije v Latvijo preseliti Jude. Odredil je, da je treba umoriti vse, ki so živeli v getu v Rigi v Latviji. ^{pp. 206–209}

Nacisti so ljudem v getu povedali, da jih bodo poslali živet drugam. Povedali so jim, naj prinesejo svoje stvari in dragocenosti. ^{pp. 208–210}

Nacisti so ljudi po tisoč naenkrat premikali v bližnji gozd. Streljali so ljudi, ki so poskušali pobegniti ali niso mogli iti dovolj hitro. Judom so vzeli stvari, ki so jih prinesli s seboj, in jih prisilili, da se slečejo. Nato so po petdeset žrtev polagali v množično grobišče in jih streljali. ^{pp. 208–210}

V dveh dneh so Einsatzgruppen umorili približno 25.000 ljudi. ^{pp. 210–214}

Ubijanje s strupenim plinom

Čez nekaj časa je Himmler ugotovil, da metode Einsatzgruppen niso najboljši način za čim hitrejše in čim cenejše pobijanje ljudi.^p. 197 Ugotovil je tudi, da imajo številne Einsatzgruppen težave pri ubijanju tolikšnega števila ljudi. Nekateri so imeli težave s telesnim in duševnim zdravjem, drugi so postali alkoholiki. ^{pp. 52, 124, 168}Himmler je končno odločitev sprejel po ogledu množične usmrtitve avgusta 1941. Odločil se je, da je streljanje Judov za njegove ljudi preveč stresno. ^{pp. 547–548}

Himmler se je odločil, da je odgovor na to težavo pobijanje Judov (in drugih) s strupenim plinom.^p. 167 Od leta 1942 so vse glavne Einsatzgruppen začele pobijati ljudi s plinskimi kombiji, ki so jih že na začetku akcije T4 uporabljali za pobijanje invalidov. V teh kombijih so izpušne pline ogljikovega monoksida iz motorjev kombija črpali v zadnji del tovornjaka in tako ubili žrtve v njem. Septembra 1941 pa so nacisti v koncentracijskem taborišču Auschwitz začeli eksperimentirati s ciklonom B, cianidu podobnim pesticidom. ^{pp. 280–281}

Na konferenci v Wannseeju 20. januarja 1942 so se nacisti uradno odločili pobiti vse Jude v Evropi (11 milijonov ljudi). Nekatere bodo obdelali do smrti. Druge bi ubili v taboriščih smrti (nem. Die Endlösung der Judenfrage). ^p. 555-556Nacisti so ustanovili taborišča smrti, kot sta Auschwitz-Birkenau in uničevalna taborišča Bełżec, z namenom, da bi čim hitreje pobili čim več ljudi. Ta taborišča smrti so nadomestila Einsatzgruppen kot glavno nacistično strategijo množičnega umora in genocida. ^{pp. 279–280}

Einsatzgruppen so sprva pošiljali v boj proti partizanom - ljudem na nacistično zasedenih ozemljih, ki so se še naprej borili proti nacistom.^p. 248Vendar je do leta 1944 večina Einsatzgruppen postala del bojnih enot Waffen-SS ali pa so jih poslali v varovanje taborišč smrti.

Nacistični plinski tovornjak, s katerim so ubijali ljudi s strupenim plinom

Jägerjevo poročilo

Einsatzgruppen so skrbno beležile množične umore, da so lahko pisale poročila svojim nadzornikom. Poveljnik Einsatzgrupe A je 1. decembra 1941 sestavil poročilo Jäger Report, ki govori o delovanju Einsatzgrupe A v Litvi.

Poročilo navaja, da je Einsatzgruppen A ubila 137.346 ljudi.^p. 215 Večina je bila Judov, drugi pa so bili komunisti, kriminalci in drugi nacistični "sovražniki".^p. 126Od sredine avgusta, ko so umorili 3 207 ljudi, so bili med žrtvami tudi otroci. ^p. 126

Februarja 1942 je Jäger spremenil svoje ocene o tem, koliko ljudi so Einsatzgruppen ubili. Dejal je, da je bilo 138 272 žrtev, med njimi: ^p. 126

• 48.252 moških (35 %)
• 55.556 žensk (40 %)
• 34.464 otrok (25 %)

Jäger je tudi povedal, da le 1851 žrtev (1,3 %) ni bilo Judov. ^p. 126

Jägerjevo poročilo

Druga poročila

V številnih drugih dokumentih in poročilih, ki jih je napisala Einsatzgruppen, je navedeno, koliko ljudi so pobile različne enote. Neki raziskovalec je na primer pregledal več kot 200 operativnih situacijskih poročil (poročila Einsatzgruppen svojim nadrejenim o tem, kaj počnejo). Pregledal je tudi pisma in poročila, ki so jih napisali šefi Einsatzgruppen. Ugotovil je, da so Einsatzgruppen A, B, C in D leta 1942 ubili skoraj milijon ljudi:

Od:	Einsatzgruppe:	Manjša skupina:	Število ubitih:
julij 1942	A		206,942
december 1942	B		134,298
		Sonderkommando 7A	1,344
		Sonderkommando 7B	6,788
		Sonderkommando 7C	4,660
		Einsatzkommando 8	74,740
		Einsatzkommando 9	41,340
november 1942	C		118,341
		Einsatzkommando 4A	59,018
		Einsatzkommando 4B	6,329
		Einsatzkommando 5	150,000
		Einsatzkommando 6	5,577
	D		91,728
SKUPAJ UBITIH			917,105

Sorodne strani