Partizani: definicija, pravni status in kriteriji po mednarodnem pravu

Partizani: jasna definicija, pravni status in štiri kriteriji po mednarodnem pravu ter spremembe iz protokolov 1977 — vse, kar morate vedeti.

Partizan običajno označuje oboroženega borca, ki ni član redne državne vojske, pogosto pa gre za pripadnika odporniškega ali gerilskega gibanja. Beseda izvira iz italijanščine, kjer je prvotno pomenila pripadnika politične stranke, v 20. stoletju pa je v vojno-zgodovinskem kontekstu postala sinonim za borce upora (npr. partizani v času druge svetovne vojne).

Pravni status po mednarodnem humanitarnem pravu

V mednarodnem humanitarnem pravu (IHL) status posameznika kot zakonitega bojevnika (lawful combatant) in s tem pravica do statusa vojnega ujetnika (prisoner of war) ni samodejna za vse, ki nosijo orožje. Status je odvisen od narave konflikta (mednarodni ali notranji) in od tega, ali borci izpolnjujejo določene pogoje, ki jih določajo Ženevske konvencije (1949) in dodatni protokoli (1977).

Kriteriji za priznanje kot zakonit bojevec

Klasični štirje pogoji, navedeni mednarodnim pravom (izpeljani iz 3. Ženevske konvencije in običajne prakse), so:

1. Obstoječa poveljniška struktura: skupina je organizirana in ima osebo, ki prevzema odgovornost (vodenje in disciplino).
2. Prepoznaven znak: stalna oznaka ali znak, ki je razpoznaven od daleč (distinctive sign).
3. Odkrito nošenje orožja: borci nosijo orožje vidno in odkrito, predvsem ob času dejanskih bojnih dejanj.
4. Spoštovanje zakonov in običajev vojne: enote upoštevajo pravila mednarodnega prava (npr. zaščita civilistov, prepoved mučenja, prepoved namernega napada na civiliste ipd.).

Dodatna pojasnila so bila vnesena z Dodatnima protokoloma k Ženevskim konvencijam iz leta 1977. Protokol I (ki velja za mednarodne oborožene konflikte) je natančneje opredelil pojem oboroženih sil in razširil razumevanje pogoja o nošenju orožja: ni nujno, da so borci neprestano oboroženi ali da ves čas nosijo razpoznavne znake, ampak morajo orožje odkrito nositi ob konkretnih bojnih dejanjih in ob razpolaganju v času napada ali pred njegovo sprožitvijo; hkrati mora obstajati organiziranost in zadostna sposobnost spoštovanja pravil vojne.

Posledice izpolnjevanja ali neizpolnjevanja kriterijev

• Če so kriteriji izpolnjeni v mednarodnem oboroženem konfliktu: člani takšnih enot so zakoniti bojevniki in ob zajetju upravičeni do statusa vojnega ujetnika z zaščitami, ki jih zagotavljajo Ženevske konvencije (npr. prepoved zasliševanja s silo, pravice do humane obravnave).
• Če kriterijev ne izpolnjujejo: posamezniki lahko izgubijo zaščito kot zakoniti bojevnik in so lahko vzeti v zaprtje in kazensko preganjani za sodelovanje v sovražnih dejanjih; vendar so še vedno zaščiteni kot civilisti po IHL, razen kolikor neposredno sodelujejo v sovražnosti. Tudi osebe, ki ne izpolnjujejo pogojev, morajo biti ob zajetju obravnavane humano in jim morajo biti zagotovljene temeljne zaščite (npr. prepoved mučenja, dostop do zdravstvene oskrbe).
• V notranjih (nenacionalnih) oboroženih konfliktih: koncept vojnega ujetnika, kot ga dajejo Ženevske konvencije glede mednarodnih konfliktov, načeloma ne velja; zajeti borci oboroženih skupin v notranjih sporih niso avtomatično vojni ujetniki. Zaščite iz Skupnega člena 3 in (kjer veljajo) Protokola II so omejene, a zagotavljajo minimalne standarde humane obravnave.

Dodatne pravne in praktične opombe

• Perfidija in kazniva dejanja: posamezniki ali skupine, ki izvajajo perfidna dejanja (npr. lažno predvajanje civilnega statusa, da bi zmedli nasprotnika) ali hujskaška kazniva dejanja, lahko izgubijo zaščite po IHL in so lahko preganjani po domačem pravu ali mednarodnem kazenskem pravu.
• Sodobni izzivi: v praksi je ločitev med državnimi silami, organiziranimi gerilskimi skupinami in terorističnimi organizacijami pogosto zapletena. Veliko sodnih primerov in državne prakse vpliva na interpretacijo kriterijev; prav tako so izziv tehnologije in taktike (npr. prikrivanje med civilnim prebivalstvom) pri vzdrževanju razlikovanja med bojeviki in civilisti.
• Vsi ujeti ali ranjeni morajo biti obravnavani humano: ne glede na status IHL nalaga obveznosti do vseh ujetih oseb — prepoved mučenja, povratka v nevarnost (non-refoulement v primeru mučenja), kakor tudi pravico do osnovne zdravstvene oskrbe in pojasnila okoliščin aretacije.

Skupaj to pomeni, da po mednarodnem pravu izraz "partizan" sam po sebi ne zagotavlja posebnega pravnega statusa; pravni položaj je odvisen od narave konflikta in od tega, ali oboroženi borci izpolnjujejo zgoraj navedene kriterije. Za natančno presojo v konkretnih primerih se uporabljajo določila Ženevskih konvencij, njunih protokolov in običajno mednarodno pravo.

Za več informacij o pravnem okviru glejte mednarodnem pravu ter določila Ženevskih konvencij in Dodatnih protokolov (1977).

Išči po črki