Pensilvanska (Kentucky) puška: zgodovina in značilnosti

Pennsylvanska puška se je razvila iz prejšnje in veliko težje puške Jaeger, ki so jo v ameriške kolonije prinesli nemški puškarji. Jagerjeva puška je bila kratka in težka puška, ki je streljala s kroglo velikega kalibra. Zasnovana je bila za lov v Evropi, ki so ga izvajali premožni ljudje. Tako kot takratne daljše in težje muškete z gladko cevjo nista bili primerni za lov v Ameriki.

Ti orožarji so se iz več razlogov osredotočili na okrožje Lancaster v Pensilvaniji. V tistem času je bilo to pomembno trgovsko križišče. Ležalo je med Philadelphio v Pensilvaniji in divjino na zahodu. Na tem območju so bila tudi velika nahajališča železove rude za pištole in gozdovi trdega lesa za pištole. Izdelek, ki se je razvil iz prejšnjih modelov pištol, je lahko streljal do petkrat dlje. Pennsylvanska puška je lahko natančno zadela cilje na razdalji 300 jardov (270 m). Od približno leta 1730 do vojne leta 1812 je bila puškomitraljez v Pensilvaniji najprimernejša puška za streljanje na velike razdalje v Ameriki.

Med ameriško revolucionarno vojno so čete strelcev iz Pensilvanije povzročale nemir za britanskimi linijami. Dobro zunaj dosega britanskih gladkocevnih mušket Brown Bess so lahko miličniki in ostrostrelci z velike razdalje ciljali posamezne vojake in častnike. George Washington je bil vesel, da so bili ti možje opremljeni s pennsylvanskimi puškami. Večina vojakov je uporabljala mušketo, ker jo je bilo v boju veliko lažje in hitreje nabiti. Toda ameriški ostrostrelec z dolgo puško je lahko izstrelil britanskega generala, ki je mislil, da je dovolj daleč od bitke, da je varen. To bi lahko spremenilo izid več bitk in ga tudi spremenilo. Ashley Halsey Jr. je zapisal:

[Britanski general je bil ogorčen], ker so neki neotesani ameriški obmejci, ki so nosili do kolen segajoče hlače srajc, njegove stražarje in častnike pobijali z nezaslišano velikih razdalj. Zato je general ukazal ujeti po enega osebka, vsakega od strelcev in njegovo pištolo. Razsodna skupina je povlekla nazaj kaplana Walterja Crousea iz okrožja York v Pensilvaniji z njegovo dolgo puško. Na tej točki so Britanci ... naredili psihološko napako. Svojega vzorčnega strelca so poslali v London. ... Crouse, ki mu je bilo ukazano, naj javno pokaže svojo izjemno puško, je vsak dan zadel tarče na 200 jardov - štirikrat večji praktični doseg kot takratna vojaška gladkocevna puška s flinto. Zgodba pripoveduje, da so se nabori zmanjšali in da je kralj Jurij III. v naglici najel hessenske strelske čete, da bi se borile proti strelstvu s strelstvom.

Ostrostrelci, ki so nosili to orožje, so del ameriške zgodovine in mita. Vendar so zagotovo obstajali in imeli pomembno vlogo v bitkah, kot sta bili bitka pri Saratogi leta 1777 in bitka pri New Orleansu leta 1815.

Za to puško je bilo uporabljenih več imen, ime pa je bilo odvisno od tega, kje so jo uporabljali. Ne glede na to, ali so jo imenovali kentucky rifle, Schimmel, southern poor boys ali Tennessee rifle, je bila mnoga dosledno izdelana v Lancastru v Pensilvaniji. Tipična puška te zasnove je imela cev dolžine od 42 palcev (1100 mm) do 46 palcev (1200 mm). Imela je kaliber .50 (13 mm) in kopito iz kodrastega javorja. Pribor je v celoti podpiral cev. Imel je polmesečasto oblikovano naslonjalo, pogosta pa sta bila tudi škatla za našitke in ličnica. Zgodnji modeli so uporabljali mehanizem za streljanje s flomastrom, medtem ko so poznejši modeli uporabljali perkusijski pokrovček. Cevi so bile narebrene.

Puška Daniela Boona je tipičen primer puške iz Pensilvanije. Dolga je bila 160 cm (5 čevljev in 3 palce). Imela je kaliber .44 in je streljala s kroglo, ki je tehtala približno 130 grainov (8,4 g). Pištola je tehtala 11 funtov (5,0 kg). Z uporabo kalupa za krogle je Boone iz ene same funta (0,45 kg) svinca pridobil približno 55 svinčenih krogel. Za izstrelitev krogle te velikosti je bilo treba uporabiti le približno naperek črnega praška.

V razmerah, ko bi lahko prišlo do ročnega boja, je bila puška Pennsylvania preveč občutljiva, da bi jo lahko uporabili kot palico. Če bi z njo udarili ob kar koli, bi se lahko zlomil kopitar. Dolga tanka cev iz kovanega železa je bila razmeroma mehka, zato jo je bilo mogoče zlahka upogniti. Mejni možje so se tega zavedali in so bili previdni, da ne bi poškodovali svojega glavnega lovskega orožja. V boju je polnjenje puške Pennsylvania trajalo dvakrat dlje kot polnjenje muškete Brown Bess. Še huje, zaradi dolžine cevi je moral strelec skoraj stati, da je lahko skrbno odmeril prah, naložil kroglo in obliž ter ga zatlačil s palico. Zato ni čudno, da so se puškomitraljezi iz Pensilvanije skrivali za drevesi, da se ne bi izpostavili sovražnikovemu ognju. Glavno orožje med revolucionarno vojno je bila mušketa na obeh straneh. Manj kot 10 % ameriških vojakov je imelo dolgo puško.