Razcep

Zgodovina

Gaspard Kollner, izdelovalec orožja na Dunaju v 15. stoletju, je po mnenju mnogih izumitelj narebrenja. Drugi menijo, da je bil Avgust Kotter iz Nürnberga tisti, ki je okoli leta 1520 izumil narebrenje. Približno v istem času so nekateri samostrelci izstrelili kroglo (kratko težko puščico) skozi cev s spiralnim žlebljenjem. S tem je bil vijak med letom bolj stabilen. Ali so jih uporabljali že pred narebritvijo v puškinih ceveh, ni gotovo.

"Ročni top" je bil prvič uporabljen na Kitajskem leta 1288. Iz tega zgodnjega začetka in številnih različnih pušk se je v 15. stoletju v Evropi začela uporabljati gladkocevna mušeta. Čeprav ni mogel streljati in polniti tako hitro kot lokostrelec in ga ni bilo mogoče polniti na konju, je lahko prebijal oklep. Njena največja prednost pred lokom je bila, da se je lahko vsakdo naučil streljati z mušketo v zelo kratkem času. Za ustrezno usposabljanje lokostrelca je bilo potrebno veliko več časa. Britanska vojska je mušketo uporabljala skupaj s pikadisti do približno leta 1705, ko so pikado opustili. Leta 1722 je vojska sprejela standardno mušketo, imenovano Brown Bess, in jo uporabljala približno do leta 1830. Muškete so uporabljale okroglo ulito kroglo, ki je imela manjši premer od cevi pištole. Zato je krogla ob streljanju z mušketo odbijala po notranjosti cevi. Ko je izstopila iz cevi, je lahko ubrala različne poti, zaradi česar je bila mušketa nenatančna. Zato so bili vojaki zelo tesno združeni in so streljali po sistemu "volly" (vsi hkrati). Tako so krogle na splošno letele v smeri sovražnika, pri čemer je veljala teorija, da bodo vsaj nekatere krogle zadele katerega od vojakov. Dim zaradi ponavljajočih se salv je vojakom preprečil, da bi videli, v kaj streljajo. Vojaki, ki so v vročici bitke želeli hitreje napolniti in streljati, so včasih izpustili, da so s palico nabijali kroglo in prah v cev. Namesto tega so poskušali kroglo usidrati z močnim udarjanjem z zadnjico muškete ob tla. To je še dodatno zmanjšalo učinkovitost. Včasih se je krogla le izmuznila iz cevi in prepotovala le kratko razdaljo.

To se je spremenilo z uporabo mušket z naperami, imenovanih puške. Med ameriško revolucionarno vojno so Američani uporabljali muškete. Imeli pa so tudi strelce, ki so uporabljali puške iz Kentuckyja. Daljša cev je bila narebrena zaradi natančnosti na veliki razdalji. Ameriški strelci so v bitkah začeli streljati na britanske častnike in ne le na posamezne vojake. Britanski vojaki niso mogli delovati kot enota, če jim njihovi častniki niso dajali vseh ukazov. Britansko poveljstvo je to taktiko preziralo in jo označilo za "nešportno". Vendar so Američani s to prakso nadaljevali vse do konca vojne.

Leta 1849 je francoski vojaški častnik Claude-Étienne Minié izumil kroglo z votlo osnovo, ki se je po njem imenovala Miniéjeva krogla. Ob strelu se je krogla razširila, da se je prilegala narebrenju v cevi pištole. To je omogočilo še večjo natančnost na daljši razdalji. Britanci so jo z velikim uspehom uporabili v krimski vojni proti ruskim silam. V času ameriške državljanske vojne sta tako vojska Unije kot vojska Konfederacije zaradi nujnosti uporabljali gladkocevne muškete. Kmalu pa so gladkocevne muškete zamenjali narebreni mušketi, ki so uporabljali kroglo Minié. Učinki so bili, da so nasprotno vojsko uničili na veliko daljših razdaljah.

Postopek rifliranja

Večina strelnega orožja, ki se proizvaja danes, ima cev z narebrenim deblom. Za izdelavo narebrenih cevi se uporabljajo trije postopki strojne obdelave.

• Drobljenje z metlicami - uporablja se metlica iz kaljenega jekla, ki ima več rezalnih obročkov. Vsak rezalni obroč je nekoliko večji in postopoma poglablja utore. Grebeni iz materiala pištole, ki ostanejo po valjčkanju, se imenujejo debli.

• Razrezovanje z gumbom - (najpogosteje uporabljeno) V nerifrirano cev pištole se potisne gumb iz kaljenega jekla. Žlebovi se izrežejo z zelo visokim pritiskom, ki tudi polira notranjost cevi.

• Kovani s kladivom - s tem se ustvari vrsta narebrenja, imenovana "poligonalno narebrenje". Trn se vstavi v prazno cev. Nato se zunanja stran cevi udari s kladivom, dokler se ne pomanjša in se okoli trna oblikuje valovitost. Nato se trn odstrani, tako da ostane cev z narebrenimi luknjami. V zadnjem koraku se zunanjost cevi dokončno obdela in odstranijo morebitne sledi kladiva.

Delavka upravlja stroj za narezovanje ladijskih topov v Kraljevi tovarni topov, 1918