Za film glejte Pirati s Karibov.
Piratstvo na Karibih je bilo dolgoletna grožnja in vir napetosti v regiji. Najprej je bilo strah Karibskega morja predvsem za špansko mornarico, ki je v 16. in 17. stoletju nadzorovala večino pomorskih poti, po katerih so plule ladje s sladkorjem, srebrom in drugimi dragocenostmi iz Novega sveta. Čeprav so Angleži leta 1588 premagali špansko armado, kar je postopoma oslabilo španski nadzor na odprtem oceanu, so Španci vseeno dolgo časa ohranjali močan vpliv v samih Karibih.
Vzpon piratstva in zasebni napadi (privateering)
V 17. stoletju so evropske sile pogosto uporabljale privateerje — zasebne pomorce z uradnimi dovoljenji (t. i. letters of marque) — da bi napadale sovražnikovo trgovino. V sedemdesetih letih 17. stoletja so pirate v Karibih podpirali tudi Angleži kot sredstvo ščitenja in širjenja vpliva v Novem svetu. Angleška krona in kolonialne oblasti so upale, da bo s tem onemogočeno špansko gospodarjenje trgovine in da bodo pridobile ozemlje in bogastvo. Takšni napadi so bili donosni, a tudi tvegan poslovni model: ko so nekateri zasebniki začeli napadati brez uradne licence ali so vzel i prit do bi izboru tarče le zasebni interes, je meja med privateeringom in piratstvom hitro izginila.
Sir Henry Morgan
Med najznamenitejšimi osebnostmi tega obdobja je bil Sir Henry Morgan, velški mornar, ki je sprva deloval kot zasebni napadalec v službi angleške kolonije Jamajka. Morgan je prejel podporo kolonialnih oblasti in v več akcijah, pogosto pospremljenih z brutalnostjo, osvobodil velike količine plena. Med njegovimi najbolj znanimi ropi so bili napadi na Portobelo in Panamo — rop Paname (1671) je posebej razburil španske oblasti. Čeprav so ga Španci zaradi tega pritožili diplomaciji, je Morgan pozneje odšel v Anglijo, kjer so ga obravnavali razmeroma ugodno: bil je viteško posvečen (sir) in pozneje tudi služil kot podguverner Jamajke. Kljub temu, da ga angleška oblast sprva spodbujala kot orožje proti Špancem, se je Morgan v nekaterih primerih obnašal tudi kot samostojen pirat — napadal je ladje ne glede na njihovo nacionalnost in je pogosto obdržal velik del plena zase.
Življenje piratov in piratski kodeks
Morgan in njegovi tovariši so se pogosto imenovali “bratje” ali “bratovščina”. Njihova oblačila in oprema so bila praktična: nosili so grobe srajce, hlače do kolen, široke klobuke in trde usnjene pasove. Na pasove so si obesili bučke s strelnim prahom, mesarske nože in blunderbuše (kratke muškete), pogosto pa so uporabljali tudi sablje in pištole. Znani so bili tudi po tem, da so na jadra in zastave pogosto izoblikovali prepoznavne motive (npr. Jolly Roger), ki so nasprotni ladji sporočali grožnjo in namero.
Piratsko življenje je bilo nekatere vidike bolj “demokratično” kot življenje na navadnih vojaških ali trgovskih ladjah. Imeli so svoj, pogosto pisno zapisan, piratski kodeks ali "članke" — dogovore o tem, kako razdeliti plen, kako voliti kapitana in katera pravila veljajo med plovbo in bojem. Kodeks je pogosto določal, da ima vsak moški pravico glasovati o pomembnih odločitvah, kot je izbira kapitana ali naslednje tarče. Prav tako so bili običajni posebni deleži plena za kapitana in podkapitana, plačila za tiste, ki so bili ranjeni, ter kazni za kršenje pravil. Na primer, izguba roke ali oka je pogosto pomenila posebne finančne odškodnine, medtem ko so hujše kršitve lahko vodile v telesne kazni ali izobčenje iz skupnosti.
Metode in vpliv piratstva
Pirati so pogosto delovali iz skritih zalivov, otokov in lagun, kjer so lahko počakali na plen ali se ukvarjali z vzdrževanjem ladij. Uporabljali so hitre, razgibane galeone in korvete, izvajali slabe vremenske razmere in nočne napade ter pogosto uporabili taktiko zavajanja (npr. dvig lažne zastave). Njihovi napadi so resno motili trgovino, dvigovali zavarovalne premije, vplivali na cene dobrin in prisilili velikanske pomorske sile k večji vojaški prisotnosti v regiji.
Konec zlatega obdobja piratstva in zapuščina
Do konca 17. in v začetku 18. stoletja je več evropskih držav začelo strog odziv proti piratom: Royal Navy in kolonialne oblasti so izvajale lov na piratske ladje, ponujale amnestije in izvajale javne usmrtitve tistih, ki so bili ujeti in obsojeni. S postopnim utrjevanjem kolonialne uprave, močnejšo mornarico in spreminjajočimi se političnimi interesi se je piratstvo zmanjšalo, čeprav je v določenih obdobjih in na določenih območjih ostajalo prisotno še dlje.
V kulturnem spominu so pirati, predvsem osebnosti kot je bil Sir Henry Morgan, ostali simboli pustolovščine, upora in divjega življenja na morju. Njihove zgodbe so navdihnile številne knjige, gledališke in filmske upodobitve, kar prispeva k romantični podobi piratstva, ki pogosto prikriva njegovo surovost in nasilje.
