Iztrebljanje z delom: definicija, mučenje in zgodovinski primeri

Izraz "iztrebljanje z delom" je bil prvič uporabljen med drugo svetovno vojno. Večina nacističnih SS tega izraza ni uporabljala (nemško Vernichtung durch Arbeit). Albert Bormann, Joseph Goebels, Otto Georg Thierack in Heinrich Himmler pa so izraz uporabili jeseni 1942, ko so govorili o premestitvi zapornikov v koncentracijska taborišča. Thierack in Goebbels sta izraz uporabljala posebej. Izraz je bil ponovno uporabljen med nürnberškimi procesi po koncu druge svetovne vojne.

V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se zgodovinarji prepirali, ali je ta izraz ustrezen. Falk Pingel je na primer menil, da izraza ne bi smeli uporabljati za vse nacistične zapornike. Po drugi strani pa sta Hermann Kaienburg in Miroslav Kárný menila, da je bilo "iztrebljanje z delom" eden od posebnih ciljev SS. Nedavno je tudi Jens-Christian Wagner trdil, da smrt ni bila namenjena vsem nacističnim zapornikom, zato "iztrebljanje z delom" morda ni najboljši način za opis ciljev nacistov za te zapornike.

Žrtve

Med holokavstom so nacisti pod vodstvom Adolfa Hitlerja preganjali, mučili in ubili na milijone ljudi zaradi rasnih, etničnih, političnih, verskih, spolnih in invalidskih razlik.

Nacisti so preganjali tudi ljudi z "nemško krvjo", ki so bili po njihovem mnenju "družbeno neprimerni" (aisoziale). Po mnenju nacistov so ti ljudje živeli nekoristno "balastno življenje" (Ballastexiltenzen). Med temi ljudmi so bili npr:

• Družine z več otroki, ki so bile odvisne od socialne pomoči
• Osebe, obtožene, da so "potepuhi" ali "prehodni" (brezdomci).
• Alkoholiki
• Prostitutke
• Homoseksualci

Nacisti so sestavili sezname teh ljudi in jih na različne načine preganjali. Nekatere so na primer prisilno sterilizirali. Mnoge so na koncu poslali v zaporniška taborišča za "iztrebljanje z delom". Skupaj z njimi so v zaporniška taborišča poslali tudi vse, ki so govorili proti nacističnemu režimu (na primer komuniste, socialdemokrate, demokrate in ugovornike vesti). Mnogi med njimi niso preživeli.

Iztrebljanje z delom je bil pomemben del nacistične končne rešitve - njihovega načrta za poboj vseh Judov v Evropi.

Koncentracijska taborišča

Pogoji

V nacističnih taboriščih so z zaporniki ravnali kot s sužnji:

• Niso bili plačani na noben način.
• Delavci so bili stalno pod nadzorom, da bi preprečili pobeg ali počitek.
• Delo je bilo fizično zelo težko (na primer gradnja cest, delo na kmetijah, delo v tovarnah, zlasti pri izdelavi orožja).
• Delovni čas je bil dolg (pogosto 10-12 ur na dan).
• Delavci so dobili zelo malo hrane
• Delavci so imeli zelo malo higiene, zdravstvene oskrbe in potrebnih oblačil.

Zloraba in mučenje

Delavci so bili tudi mučeni in fizično zlorabljeni. Žrtve Torstehen ("obešanje na vrata") so morale na primer stati zunaj gole z dvignjenimi rokami - kot vrata, ki visijo na tečajih. Ko so padle ali izgubile zavest, so jih pretepali, dokler niso ponovno zavzele tega položaja. Žrtve Pfahlhängen ("Post Attachment") so bile zvezane z rokami za hrbtom in obešene za roke na visok kol. To je zaporniku izkrivilo roke, zaradi pritiska pa je v nekaj urah umrl.

Med holokavstom so nacisti zgradili koncentracijska in nato še uničevalna taborišča, v katera so zaprli svoje žrtve. Ta "taborišča" niso bila le zapori. Njihov cilj ni bil le držati ljudi zaprte. Njihov cilj je bil mučiti in uničevati ljudi. Vsi deli taboriščnega življenja so bili povezani s poniževanjem in nadlegovanjem. Del tega je bilo tudi prisilno delo. Zapornike so bičali in z njimi ravnali kot z živalmi. Nekatera prisilna dela so bila namenjena pomoči nemškemu vojnemu stroju. Vendar so bili drugi zaporniki prisiljeni opravljati nesmiselna težka dela samo zato, da bi jih izčrpali. V skladu z uradno nacistično politiko "delovni čas ni bil omejen".

Stopnje umrljivosti

Suženj na delovnem mestu je v povprečju živel manj kot štiri mesece. Od 35 000 zapornikov, ki so bili prisiljeni delati za IG Farben v koncentracijskem taborišču Auschwitz, jih je umrlo do 25 000. Nekateri so umrli zaradi izčrpanosti ali bolezni. Drugi so bili ubiti, ko so nacisti presodili, da niso dovolj zdravi za nadaljnje delo.

Nekatere delovne naloge so bile bolj smrtonosne kot druge. Nekateri zaporniki so bili v zadnjih mesecih vojne dodeljeni kopanju predorov za nemške tovarne orožja. Približno 30 % jih je umrlo. V satelitskih taboriščih, ki so bila v bližini rudnikov in industrijskih podjetij, je bila stopnja smrtnosti še višja. V teh satelitskih taboriščih je bila oskrba pogosto še slabša kot v glavnih taboriščih.

Stavek "Arbeit macht frei" ("delo te bo osvobodilo") se je pojavil na vhodnih vratih Auschwitza in drugih nacističnih delovnih taborišč.

Nekateri zgodovinarji sovjetski gulag imenujejo sistem taborišč smrti, zlasti v postkomunistični vzhodnoevropski politiki. Drugi zgodovinarji trdijo, da to banalizira holokavst (zaradi česar se zdi, da holokavst ni bil tako hud), saj je vsaj po koncu vojne velika večina ljudi, ki so prišli v gulag, odšla živa.

Aleksander Solženicin je izraz taborišča za iztrebljanje z delom uvedel v svojem neleposlovnem delu Arhipelag Gulag. V knjigi Solženicin trdi, da je Sovjetska zveza svoje sovražnike pokončala tako, da jih je prisilila, da so v grozljivih razmerah delali kot zaporniki pri velikih državnih projektih (kot so belomorsko-baltski kanal, kamnolomi, oddaljene železnice in projekti razvoja mest). Roy Medvedev komentira: "Kazenski sistem na Kolimi in v taboriščih na severu je bil namenoma zasnovan za iztrebljanje ljudi." Aleksander Nikolajevič Jakovlev piše, da je bil Stalin "arhitekt sistema gulagov za popolno uničenje človeškega življenja".

Po nekdaj tajnih internih dokumentih Gulaga je v obdobju med letoma 1935 in 1956 v sovjetskih taboriščih prisilnega dela in kolonijah umrlo približno 1,6 milijona ljudi. To ne vključuje ljudi, ki so umrli v taboriščih za vojne ujetnike. Večina (približno 900.000) teh smrti je padla med letoma 1941 in 1945. V tem času je potekala druga svetovna vojna in zaloge hrane so bile v celotni državi slabe.

Ruski zgodovinar Oleg Khlevniuk piše, da je v taboriščih in kolonijah med letoma 1930 in 1941 umrlo približno 500.000 ljudi. Vendar te številke ne vključujejo ljudi, ki so umrli v transportu (na poti v taborišča). Prav tako ne vključuje števila ljudi, ki so zaradi surovega ravnanja v taboriščih umrli kmalu po izpustitvi (teh ljudi je bilo po podatkih iz arhivov in spominov veliko).

Zgodovinar J. Otto Pohl ocenjuje, da je v delovnih taboriščih, kolonijah in posebnih naselbinah umrlo 2 749 163 zapornikov. Pravi, da je ta številka nepopolna.

Čeprav se o številu smrtnih žrtev še vedno veliko razpravlja, nobena državna ali nacionalna institucija ni priznala sistema Gulag kot genocid. ^[]

Podobna taborišča naj bi delovala tudi v Severni Koreji, kjer so samo leta 2013 ubili vsaj 20.000 političnih zapornikov, v njih pa naj bi jih bilo vsaj 130.000.

• Prisilno delo Nemcev po drugi svetovni vojni
• Načrt lakote, nemški načrt za stradanje slovanskega in judovskega prebivalstva
• Kazensko delo