Rožnati trikotnik: pomen in zgodovina simbola LGBT ter žrtev holokavsta

Rožnati trikotnik: poglobljena zgodovina in pomen simbola LGBT ter ganljiva pričevanja žrtev holokavsta — spomin, opomin in boj za človekove pravice.

Rožnati trikotnik je eden najbolj prepoznavnih simbolov skupnosti LGBT; pogosto ga omenjamo skupaj z drugo znano zastavo — mavrično zastavo. Simbol izhaja iz sistema označb, ki so ga uporabljali nacisti v koncentracijskih taboriščih, kjer je bil uporabljen za označevanje moških, obtoženih homoseksualnih dejanj. Obenem so obstajali tudi drugi barvni trikotniki: na primer črni trikotnik, ki je bil rabljen za označevanje t. i. antisocialnih oseb, med katerimi je bilo veliko žensk — neke med njimi so bile lezbijke, a med oznako so bile tudi prostitutke, brezdomke in druge osebe, ki so jih režimi označili za “družbeno neustrezne”. Judje so morali nositi rumeno Davidovo zvezdo. V primerih, ko je bil zapornik hkrati Jud in obdolžen kot gej, so oznake med seboj prekrivali — v praksi so se rumeni in rožnati znaki pogosto združevali v prepoznavne kombinacije.

Izvor oznake in pravno ozadje

Homoseksualnost je bila v nacistični Nemčiji preganjana na podlagi zakona, znanega kot paragraf 175, ki je že pred nacizmom kazal kriminalizacijo moških istospolnih odnosov, po 1935 pa je bil zaostren in strožje uveljavljen. V času nacističnega režima so oblasti aretirale in sodile na stotine tisoč ljudi v okviru pregona nad »homoseksualnostjo« ter zoper tiste, ki so veljali za »antisocialne«. Ocene o številu aretacij in usodah se med viri razlikujejo: pogosto se navaja, da je bilo približno 100.000 moških aretiranih zaradi kršitve paragraf 175, okoli 50.000 jih je bilo obsojenih, število tistih, poslanih v koncentracijska taborišča, pa raziskovalci ocenjujejo v razponu od nekaj tisoč do več deset tisoč (pogosta ocena je med približno 5.000 in 15.000). Zaradi slabe dokumentacije in selektivnega vodenja evidenc je točen obseg žrtev težko določiti, zato so številke predmet zgodovinskih razprav.

Preganjanje v taboriščih in osebne priče

Homoseksualne zapornike so na splošno obravnavali še posebej grobo; pogosto so bili izpostavljeni zaničevanju, nasilju in dalj časa trajajočim mučenjem. Njihova smrtnost v taboriščih je bila po navedbah mnogih zgodovinarjev višja kot pri številnih drugih skupinah. Osebne zgodbe preživelih dajejo uvid v krutost tega preganjanja. Eden izmed znanih pričevanj je zgodba Pierreja Seela, ki so ga nemške oblasti deportirale v koncentracijsko taborišče Schirmeck. Seel je v svojih spominih opisal grozljivo izkušnjo, ko je moral gledati smrt svojega mladega ljubimca, ki so ga nacisti okrutno ubili pred njegovimi očmi — primer, ki ilustrira nečloveško naravo nasilja nad homoseksualci v tistem času.

Po drugi svetovni vojni — pravna in družbena dolga senca

Po koncu druge svetovne vojne diskriminacija ni takoj izginila. V večjem delu Zahodne Nemčije je ostal v veljavi preoblikovan paragraf 175, do reforme v letih 1969 in 1973 so številne obsodbe in pregoni potekali še naprej. V nekaterih primerih so bili preganjani tudi tisti, ki so v taboriščih preživeli nasilje — mnogi preživeli niso prejeli priznanja ali odškodnine, ker so bili še vedno obsojeni po veljavni zakonodaji. V Vzhodni Nemčiji so bile pravne spremembe izvedene drugače in v različnih obdobjih, vendar diskriminacija in socialna stigmatizacija nista izginili čez noč. Končna odprava paragraf 175 v Združeni Nemčiji je bila dosežena šele pozneje (delne reforme so sledile že prej), kar pomeni, da so posledice nacističnega pregona ostale vidne tudi v povojnem obdobju.

Simbolika rožnatega trikotnika danes

Rožnati trikotnik je iz znaka ponižanja postal simbol spomina, upora in identitete. V 1970-ih ga je LGBT-gibanje začelo prisvajati kot opomin na pretekle zlorabe in kot znak solidarnosti s preganjanimi. Simbol uporablja tudi spominska kultura: pojavlja se na spomenikih, v izobraževalnih programih in pri javnih spominskih dogodkih, kjer se opozarja na to, da so bile žrtve homofobnega preganjanja pogosto spregledane v širših zgodbah o holokavstu. Pomembno je poudariti, da rožnati trikotnik spominja predvsem na moške žrtve, a sodobno spominjanje stremi k vključevanju vseh LGBT-žrtev ter širšemu razumevanju, kako so se preganjanje in diskriminacija prepletali z drugimi oblikami preganjanja.

Zakaj je ohranjanje spomina pomembno

• Rožnati trikotnik služi kot opomin na zgodovinsko krivico in na nevarnosti zakonov in politik, ki legitimirajo preganjanje ljudi zaradi njihove spolne usmerjenosti ali identitete.
• Jasno opozarja, da tragedija holokavsta vključuje tudi manj vidne zgodbe — ubijanje in preganjanje homoseksualcev je del širše slike preganjanj med drugo svetovno vojno.
• Uporaba simbola v spominskih prostorih in izobraževanju prispeva k priznavanju žrtev in preprečevanju ponovitve zgodovinskih napak.

Spomin na preganjanje homoseksualcev v 20. stoletju ostaja del zgodovinskega iskanja resnice in pravičnosti. Upoštevati moramo zgodbe preživelih, zgodovinske dokaze in sodobne razprave o tem, kako najbolje počastiti in popraviti krivice preteklih generacij — hkrati pa rožnati trikotnik ostaja simbol, ki povezuje preteklost z bojem za pravice in spoštovanje danes.

Vprašanja in odgovori

V: Katera sta dva velika simbola skupnosti LGBT?

V: Kako je bil rožnati trikotnik prvič uporabljen?

V: Kateri drug simbol je bil uporabljen za označevanje antisocialnih žensk?

V: S katerim zakonom je bila homoseksualnost v nacistični Nemčiji opredeljena kot kaznivo dejanje?

V: V čem so bili homoseksualci med drugo svetovno vojno slabši od drugih zapornikov?

V: Katera zgodba ponazarja, kako so med drugo svetovno vojno obravnavali homoseksualce?

V: Zakaj je pomembno, da danes ne prezremo teh smrti?

Išči po črki