Ferdinand II. Katoliški (Aragonski) — kralj, ki je združil Španijo

Biografija

Ferdinand je bil sin Janeza II. Aragonskega iz druge žene, aragonske plemičice Juane Enriquez. 19. oktobra 1469 se je v Ocañi poročil z infantko Izabelo, sestro Henrika IV. Kastiljskega, ki je bila njegova druga mati. Postal je Ferdinand V. Kastiljski, ko je Izabela leta 1474 nasledila svojega brata kot kastiljska kraljica. Oba mlada monarha sta morala začeti z državljansko vojno proti Juani, kastiljski princesi (znani tudi kot Juana la Beltraneja), ki je trdila, da je hči Henrika IV. Zmagala sta. Ferdinand je leta 1479 nasledil očeta kot aragonski kralj. To je pomenilo, da so bili kastiljska krona in različna ozemlja aragonske krone združeni v personalno unijo. Prvič po 8. stoletju se je tako oblikovala enotna politična enota, ki se je lahko imenovala Španija, čeprav so bila različna ozemlja kot enotna enota ustrezno upravljana šele v 18. stoletju.

Prva desetletja skupne vladavine Ferdinanda in Izabele so bila namenjena osvajanju Kraljevine Granade, zadnje muslimanske enklave na Iberskem polotoku. Ta je bila končana leta 1492, nato pa so bili Judje izgnani iz Kastilje in Aragonije. Kraljevi par je poslal Krištofa Kolumba na odpravo, ki je odkrila Novi svet. S pogodbo iz Tordesillasa leta 1494 je bil zunajevropski svet razdeljen med portugalsko in kastiljsko krono s črto sever-jug skozi Atlantski ocean.

V zadnjih desetletjih svojega življenja je bil Ferdinand zaposlen s tako imenovanimi italijanskimi vojnami. S francoskimi kralji se je boril za nadzor nad Italijo. Leta 1494 je francoski kralj Karel VIII. vdrl v Italijo in Ferdinandovega bratranca Alfonza II. pregnal z neapeljskega prestola. Ferdinandovo zavezništvo z različnimi italijanskimi knezi in cesarjem Maksimilijanom I. je do leta 1496 pregnalo Francoze in na neapeljski prestol postavilo Alfonzovega sina Ferdinanda. Leta 1501, po smrti Ferdinanda II. neapeljskega in njegovem nasledstvu s strani strica Friderika, je Ferdinand Aragonski podpisal sporazum z naslednikom Karla VIII. Ludvik je pravkar uspešno uveljavil svoje pravice do milanske vojvodine, zato sta se dogovorila, da si bosta Neapelj razdelila med seboj: Kampanija in Abruci, vključno z Neapljem, bodo pripadli Francozom, Ferdinand pa bo dobil Apulijo in Kalabrijo. Sporazum je kmalu propadel in v naslednjih letih je Ferdinandov veliki general Gonzalo Fernández de Córdoba do leta 1504 osvojil Neapelj od Francozov. Druga manj znana "osvojitev" se je zgodila leta 1502, ko je Andreas Paleolog, de iure cesar Vzhodnega rimskega cesarstva, zapustil Ferdinanda in Izabelo kot dediča cesarstva, zato je Ferdinand postal de iure rimski cesar.

Po Izabelini smrti je njeno kraljestvo pripadlo hčerki Joanni. Ferdinand je bil med njeno odsotnostjo na Nizozemskem, kjer je vladal njen mož nadvojvoda Filip, njen regent. Ferdinand je skušal regentstvo obdržati za stalno, vendar ga je kastiljsko plemstvo zavrnilo in ga zamenjalo z Joanninim možem, ki je postal Filip I. Kastiljski. Po Filipovi smrti leta 1506, ko je bila Joanna duševno nestabilna, njen in Filipov sin Karel Gentski pa star le šest let, je Ferdinand ponovno prevzel regentstvo in vladal prek Francisca kardinala Jimeneza de Cisnerosa, kanclerja kraljestva.

Leta 1508 se je v Italiji nadaljevala vojna, tokrat proti Benetkam. Vse druge sile na polotoku, vključno z Ludvikom XII, Ferdinandom, Maksimilijanom in papežem Julijem II, so se povezale v Cambraijsko ligo. Čeprav so Francozi v bitki pri Agnadellu zmagali proti Benetkam, je Liga kmalu razpadla, saj sta papež in Ferdinand začela sumiti francoske namere. Namesto tega je bila ustanovljena Sveta liga, v kateri so se zdaj vse sile združile proti Franciji.

Novembra 1511 sta Ferdinand in njegov angleški zet Henrik VIII. podpisala Westminstrsko pogodbo, v kateri sta se zavezala k medsebojni pomoči proti Franciji. V začetku istega leta je Ferdinand osvojil južno polovico Navarrskega kraljestva, ki mu je vladal francoski plemič, in ga priključil Španiji. Ferdinand se je takrat za okrepitev svoje pravice do kraljestva ponovno poročil z veliko mlajšo Germaino iz Foixa (1490-1538), vnukinjo kraljice Leonor Navarrske. Sveta liga je bila na splošno uspešna tudi v Italiji, saj je iz Milana pregnala Francoze, ki so bili z mirovno pogodbo leta 1513 vrnjeni knezom Sforzom. Vendar so Francozi dve leti pozneje uspešno ponovno osvojili Milano.

Ferdinand je umrl leta 1516 v kraju Madrigalejo, Cáceres, Extremadura. Iz Španije je naredil najmočnejšo državo v Evropi. Z nasledstvom njegovega vnuka Karla, ki je poleg španskih dežel svojih starih staršev po materi podedoval tudi habsburške in burgundske dežele svoje očetovske družine, bi njegovi dediči postali najmočnejši vladarji na celini. Karel je nasledil aragonske dežele, skupaj s svojo noro materjo pa je dobil tudi kastiljsko krono, s čimer je končno prišlo do združitve španskih prestolov pod eno glavo.

Otroci

Ferdinand in Izabela sta imela pet otrok: Izabelo Asturijsko, Juana Aragonskega, Joanno Kastiljsko, Marijo Aragonsko in Katarino Aragonsko. Joanna in Catherine sta se poročili z več evropskimi dinastijami in postavili temelje za veliko dediščino svojega vnuka Karla V. Njegova vnukinja je bila angleška kraljica Mary I.

Razno

• Ferdinand je pokopan v graščini Capilla Real v Granadi skupaj s svojo ženo, hčerko Joanno in njenim možem Filipom ter vnukom Miguelom.
• V času skupne vladavine s kraljico Izabelo sta uporabljala geslo "Tanto monta, monta tanto, Isabel como Fernando" (Izabela in Ferdinand sta enaka). S tem sta želela nakazati njuno enako moč na obeh domenah, saj je bila takšna ureditev v tistih časih redka.
• Nekateri raziskovalci trdijo, da je bil Ferdinand in ne nesrečni Cesare Borgia pravi navdih za knjigo Princ Niccola Machiavellija, v kateri je pogosto omenjen.

Sorodne strani

• Zgodovina Španije